Jedro

Dejstvo, da je obsojenka odstranila pohištvo iz nepremičnine, ki jo je sama uporabljala, ne izključuje protipravnosti očitanega dejanja, saj je s svojim ravnanjem poškodovala in uničila pohištvo, ki je bilo oškodovančeva last. Za presojo, ali je dejanje majhnega pomena, morata biti ugotovljena tako objektivna neznatnost nevarnosti dejanja kot tudi nizka stopnja storilčeve kazenske odgovornosti ali njegove osebne okoliščine.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. A.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka je dolžna plačati 60.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 08.03.1999 je bila obs. A.S. spoznana za krivo kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Po 50. členu KZ ji je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen en mesec zapora ter preizkusna doba enega leta. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bila oproščena povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 01.06.1999 zavrnilo pritožbo obsojenkine zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo povprečnine v znesku 35.000,00 SIT.

Zagovornica obs. A.S., odvetnica M.N. iz C., je dne 06.09.1999 vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Celju spremeni tako, da razveljavi sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 08.03.1999 in kazenski postopek zoper obsojenko ustavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zagovorničino zahtevo zavrne. Navaja, da zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da dejanje obsojenke ni kaznivo dejanje po 14. členu KZ zaradi majhnega pomena in da ni poškodovala tuje stvari, last predlagatelja - oškodovanca. Te zagovorničine trditve nimajo opore v ugotovitvah sodišča in se z njimi uveljavlja zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče ugotavlja, da ima obsojenkino dejanje znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ in da je bilo poškodovano pohištvo last oškodovanca. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ki jo uveljavlja zagovornica, ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP, sodišče pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje zakon pravilno uporabilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pravnomočni sodbi zahteva za varstvo zakonitosti očita kršitev določbe 7. člena KZ, ker po njenem stališču obsojenkino ravnanje, ko je odstranila pohištvo iz nepremičnine, ki jo je sama uporabljala, ni bilo protipravno. S pravnomočno sodbo je bila obsojenka spoznana za krivo, da je z v njenem izreku opisanim ravnanjem poškodovala in uničila pohištvo, ki je bilo last ošk. J.K. ml. ter mu povzročila za 30.000,00 SIT škode. Takšno obsojenkino dejanje ima vse zakonske znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Dejstvo, na katerega se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, ne izključuje protipravnosti kot splošne sestavine kaznivega dejanja, ki se izraža v nasprotnosti določbam zakona in v napadu oziroma ogrožanju pravno zavarovane vrednote, v obravnavanem primeru oškodovančevega premoženja. Zato, in ker trditev o samopomoči, ki bi jo bilo mogoče šteti kot sklicevanje na skrajno silo, ni ugotovljena, sodišče ni kršilo določbe 7. člena KZ.

Po določbi 14. člena KZ ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki ima sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, je pa majhnega pomena. Za takšno dejanje gre takrat, kadar je njegova nevarnost neznatna zaradi narave in teže dejanja, ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi okoliščin, v katerih je bilo storjeno, in zaradi nizke stopnje storilčeve kazenske odgovornosti, ali zaradi njegovih osebnih okoliščin. Iz tega je razvidno, da je pojem dejanja majhnega pomena določen z dvema kriterijema, in sicer z objektivno neznatnostjo nevarnosti dejanja in z nizko stopnjo storilčeve kazenske odgovornosti ali njegovih osebnih okoliščin. Za presojo, ali je dejanje majhnega pomena, morata biti ugotovljena oba pogoja. Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da je nevarnost obsojenkinega ravnanja za družbo in državo neznatna in da glede na majhno vrednost pohištva ni škodljivih posledic ter da obsojenka ni odstranila pohištvo zato, da ga poškoduje, temveč z namenom preprečiti bivšemu možu, da bi se skupaj s pohištvom vselil v njeno stanovanje. To pa po oceni zahteve pomeni, da obstajajo tudi nadaljne okoliščine, kot jih opredeljuje določba 14. člena KZ. Iz teh navedb je razvidno le sklicevanje na objektivna merila, kot so neznatna nevarnost dejanja zaradi njegove narave ali teže, odsotnost škodljivih posledic in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, ne pa tudi na subjektivna merila, ki zadevajo nizko stopnjo obsojenkine kazenske odgovornosti ali njene osebne okoliščine. Zlasti slednji pogoj zahteva predhodno ugotovitev in oceno dejanskih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sprejeti pravni zaključek, da je obsojenkino dejanje majhnega pomena. Zato ni mogoče slediti stališču zahteve za varstvo zakonitosti, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za uporabo določbe 14. člena KZ in s tem za izrek oprostilne sodbe. S pravnomočno sodbo tedaj ni bil kršen kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP.

Nadaljno kršitev kazenskega zakona po navedeni določbi vidi zahteva za varstvo zakonitosti v tem, da sta nižji sodišči odločali v kazenskem postopku o obsegu skupnega premoženja razvezanih zakoncev tako, da sta šteli vse predmete kot osebno last predlagatelja (oškodovanca), čeprav takšna trditev ne drži. Zato manjka tudi zakoniti znak, da je obsojenka odstranila tujo stvar, ki naj bi bila poškodovana. Sodišče v izvedenem kazenskem postopku ni ugotavljalo obsega skupnega premoženja obsojenke in oškodovanca, temveč v skladu z očitkom obtožbe, ali je lastnik poškodovanega in uničenega pohištva oškodovanec. V ta namen je izvedlo dokaze in na njihovi podlagi ugotovilo, da je oškodovanec lastnik pohištva in zaključilo, da je obsojenka uničila in poškodovala tujo stvar. Kršitev kazenskega zakona, ki jo v zvezi s tem uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, zato ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po njenem stališču sta izreka obeh sodb v nasprotju z listinami v spisu. S to navedbo in njeno obrazložitvijo, v kateri ugotavlja, da se je prvostopno sodišče oprlo na izvedensko mnenje, pribavljeno v postopku za zavarovanje dokazov, v katerem je izrecno navedeno, da bi bila zgornja vrednost škode 15.000,00 SIT, drugostopno sodišče pa je ugotovilo, da gre za simbolično vrednost pohištva na temelju navedenega izvedenskega mnenja, v bistvu očita, da je o odločilnem dejstvu precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih pravnomočne sodbe o vsebini izvedenskega mnenja in njim samim. Zapisnik o naroku za zavarovanje dokazov po predlogu oškodovanca z dne 29.10.1993 (l. št. 29) vsebuje izvedensko mnenje ing. J.K., s katerim je ugotovljeno, da znaša škoda na pohištvu 50.000,00 SIT. Iz tega mnenja izhaja tudi, da je ob predpostavki polovičnega oškodovančevega lastništva slednjemu nastala z obsojenkinim dejanjem škoda v znesku 25.000,00 SIT. Po umiku obtožnega predloga s strani državnega tožilca na glavni obravnavi dne 26.02.1999 (l. št. 68) je oškodovanec nadaljeval kazenski pregon s spremembo v opisu kaznivega dejanja glede višine škode, in sicer z navedbo zneska 30.000,00 SIT namesto 25.000,00 SIT. Sodišče je ugotovilo, da je bilo pohištvo oškodovančeva last, po izvedenčevem mnenju pa je škoda na vsem pohištvu znašala 50.000,00 SIT. Po spremembi obtožnega predloga, na katerega opis je sodišče vezano, je višina škode nižja od v izvedenčevem mnenju navedene. Sodišče druge stopnje je, ko je ocenjevalo pritožbene navedbe v zvezi z višino povzročene škode, navedlo, da je mnenje izvedenca upoštevno tudi zato, ker je vrednost pohištva ocenjena zgolj simbolično. Razlogom pravnomočne sodbe tedaj ni mogoče pripisati zatrjevanega nasprotja in tudi ne navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. A.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenke.