Jedro

Organ za brezplačno pravno pomoč bi moral potem, ko ni prejel obvestila o vloženi tožbi, preveriti, ali je upravičenec morda tožbo v zadevi, v zvezi s katero mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, vložil pri katerem drugem stvarno pristojnem sodišču.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba RS, Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 1314/2010 z dne 16. 5. 2011 se odpravi in se zadeva vrne organu za brezplačno pravno pomoč v ponoven postopek.

Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni od prejema te sodbe, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč ugotovil, da z dnem 3. 5. 2011 preneha upravičenost A., mld. B., ki ga zastopa mati C. in C. (torej vseh treh tožnikov) do brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi navaja, da je Organ za brezplačno pravno pomoč z odločbo št. Bpp 1314/2010-8 z dne 27. 9. 2010 ugodil prošnji upravičencev (tožnikov) in jim dodelil brezplačno pravno pomoč v obsegu sestave vseh potrebnih vlog ter pravnega svetovanja v postopku pred sodiščem prve stopnje zaradi plačila odškodnine v zvezi s škodnim dogodkom (prometno nesrečo z dne 21. 1. 2010), do izdaje odločbe sodišča prve stopnje. Hkrati je odločil, da morajo upravičenci pri pristojnem sodišču vložiti tožbo v roku šestih mesecev od pravnomočnosti te odločbe ter o tem obvestiti strokovno službo za brezplačno pravno pomoč. Ker upravičenci v navedenem roku strokovne službe za brezplačno pravno pomoč niso obvestili o vložitvi tožbe pri pristojnem sodišču, je služba o tem opravila uradne poizvedbe v pravdni pisarni Okrajnega sodišča v Mariboru, kjer je ugotovila, da upravičenci tožbe tam niso vložili. Glede na navedeno Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da upravičenci niso izpolnili pogoja iz 2. točke odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, saj v določenem roku šestih mesecev tožbe niso vložili in o tem obvestili strokovno službo za brezplačno pravno pomoč. Zato jim je, v skladu z določilom petega odstavka 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004 -UPB1 ter 23/08), prenehala pravica do brezplačne pravne pomoči, v tej zadevi pa tudi ne morejo ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč, razen če dokažejo, da okoliščine za opustitev potrebnih dejanj niso bile na njihovi strani.

Tožniki v tožbi prerekajo ugotovitev Organa za BPP, da tožbe v postavljenem roku pred pristojnim sodiščem niso vložili, saj so jo vložili dne 14. 12. 2010 pri Okrajnem sodišču na Ptuju. S tem so izpolnili v Odločbi o dodelitvi BPP postavljen pogoj, zato so še naprej upravičeni do dodeljene brezplačne pravne pomoči. ZBPP nikjer ne določa, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči dolžni prisojni organ za brezplačno pravno pomoč obvestiti o izpolnitvi postavljenega pogoja (vložitvi tožbe). Tega se je očitno zavedal tudi Organ za BPP, ki je dejansko stanje glede vložitvi tožbe sam ugotavljal, vendar ga je zaradi pomanjkljivo izvedenega postopka ugotovil nepravilno, saj je opravil poizvedbo le v pravdni pisarni Okrajnega sodišča v Mariboru, ne pa tudi na Ptuju. Organ za BPP bi moral v okviru ugotovitvenega postopka upravičence pozvati, da se izjasnijo o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Ker tega ni storil, je prišlo do bistvene kršitve določb upravnega postopka, posledično pa je bilo dejansko stanje zadeve nepravilno ugotovljeno. Predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, tožena stranka pa je dolžna tožnikom povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve, na tožbo samo pa ni posebej odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi tožniki zatrjujejo, da je Organ za BPP zmotno ugotovil dejansko stanje zadeve, ker so izpolnili pogoj iz 2. točke odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči z dne 27. 9. 2010 s tem, ko so dne 14. 12. 2010, pred Okrajnim sodiščem na Ptuju, vložili tožbo v odškodninski zadevi, v zvezi s katero jim je bila dodeljena BPP. To dokazujejo s kopijo navedene tožbe, ki ji je priloženo potrdilo o oddaji pošiljke na pošto dne 14. 12. 2010 in nekaterimi drugimi listinami, ki kažejo na to, da se je pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem na Ptuju začel (priloge A5 do A7 tu-sodnega spisa).

Organ za brezplačno pravno pomoč svojo odločitev v izpodbijani odločbi utemeljuje z določbami 28. člena ZBPP, kjer je poleg opredelitve možnega obsega dodelitve brezplačne pravne pomoči v tretjem odstavku še določeno, da lahko pristojni organ za brezplačno pravno pomoč dodelitev brezplačne pravne pomoči veže na določen rok in pogoj, med drugim tudi na rok za vložitev tožbe. V petem odstavku (na katerega se organ za brezplačno pravno pomoč v obravnavanem primeru sklicuje) pa je določeno, da prosilcu v primeru, če v postavljenem roku ne vloži tožbe, preneha pravica do brezplačne pravne pomoči. Iz citiranih določb 28. člena ZBPP, na katere se sklicuje organ za brezplačno pravno pomoč, torej izhaja dolžnost upravičenca do brezplačne pravne pomoči, da izpolni postavljen pogoj (da torej v postavljenem roku vloži tožbo), sicer mu preneha pravica do brezplačne pravne pomoči. ZBPP niti v tej, niti v kaki drugi določbi, ne določa sankcije prenehanja pravice do brezplačne pravne pomoči za primer, če je upravičenec pogoj sicer izpolnil (v obravnavanem primeru vložil tožbo), o tem pa ni obvestil organa za brezplačno pravno pomoč.

V zvezi z ugotovitvenim postopkom se v zadevah BPP uporablja ZUP, ki tako v svojih splošnih načelih, kot potem v konkretnih postopkovnih določbah, varuje stranke upravnih postopkov. V obravnavanem primeru lahko kot relevantne štejemo določbe 6. člena ZUP (načelo zakonitosti) po katerem mora organ v upravni zadevi odločiti po zakonu ali podzakonskih predpisih, 7. člena (varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi), po katerem morajo organi v upravnih postopkih strankam omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice (vendar ne v nasprotju z javno koristjo ali koristmi drugih oseb), 8. člena (načelo materialne resnice) po katerem je v postopku treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Na osnovi teh načel upravnega postopka temeljijo potem konkretne določbe o upravnem postopku do izdaje odločbe, med drugim določbe 144. člena, ki govori o tem, kdaj je mogoče izvesti skrajšan ugotovitveni postopek (če je mogoče dejansko stanje zadeve nedvomno ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka), ter določbe 145. in 146. člena ZUP, bistvo katerih je v tem, da se poseben ugotovitveni postopek izvedbe v vseh primerih, ko niso podane okoliščine za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka. V tem postopku pa mora biti stranki v postopku omogočeno, da v njem sodeluje in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. V ta namen pa mora biti med drugim seznanjena z ugotovitvami upravnega organa v postopku in mora imeti možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah zadeve.

V obravnavanem primeru iz dokumentacije v sodnem spisu zadeve (tožba s prilogami) izhaja, da so tožniki dne 14. 12. 2010 pri Okrajnem sodišču na Ptuju vložili tožbo v odškodninski zadevi, v zvezi s katero jim je bila odobrena BPP. S tem so (če je temu tako) izpolnili pogoj iz 2. točke navedene odločbe, po katerem morajo v roku šestih mesecev od pravnomočnosti te odločbe pri pristojnem sodišču vložiti tožbo. Res pa je, da niso izpolnili nadaljnjega napotila, da morajo o tem obvestiti strokovno službo za brezplačno pravno pomoč.

Organ za BPP je potem, ko ni prejel obvestila o vloženi tožbi, pri Okrajnem sodišču v Mariboru preveril, če so morda tožniki pri tem sodišču vložili tožbo. Ni pa tega preveril pri Okrajnem sodišču na Ptuju (kjer je glede na dokumentacijo v spisu zadeve podana stvarna pristojnost za vložitev odškodninske tožbe), niti ni o tem povprašal tožnikov. Tako je, glede na podatke spisa, napačno ugotovil, da tožniki tožbe pred pristojnim sodiščem niso vložili.

Čeprav tožniki v obravnavanem primeru Organa za BPP niso obvestili o vložitvi tožbe, pa bi moral le ta to okoliščino, v ugotovitvenem postopku preveriti tudi pri Okrajnem sodišču na Ptuju ( kjer je očitno obstajala krajevna pristojnost za vložitve tožbe) ali pa o tem (ali so vložili tožbo in kje) vprašati tožnike. Ker tega ni storil (ampak je morebitno vložitev tožbe preveril le pri Okrajnem sodišču v Mariboru), je, upoštevaje tožbene ugovore in tožbi priloženo dokumentacijo, dejansko stanje nepravilno ugotovil. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila in torej navedenih tožbenih ugovorov ne prereka oz. ne navaja kaj drugega.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, posledično pa je bilo dejansko stanje nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno, zato ji je ugodilo na podlagi 3. točke v povezavi z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010). V ponovnem postopku bo moral organ za brezplačno pravno pomoč popolno in pravilno ugotoviti dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali so torej tožniki izpolnili pogoj iz odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči tako, da so v postavljenem šestmesečnem roku vložili tožbo pred pristojnim sodiščem, ter potem na osnovi popolno ugotovljenega dejanskega stanja ponovno odločiti o zadevi.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Ker je tožnike, ki so v tem upravnem sporu uspeli, zastopal odvetnik, jim v skladu z navedenimi predpisi pripada povrnitev stroškov v pavšalnem znesku 350,00 EUR, povečanem za 20 % DDV.