Jedro

Ker v času, ko je obtoženec ustvaril zemljiški dolg na svoji nepremičnini, še ni bil ničesar dolžan poravnati oškodovancu (sodna odločba še ni bila pravnomočna), je sklepanje na obtoženčev goljufiv namen ob ustanovitvi zemljiških dolgov preuranjeno, saj so obveznosti in s tem oškodovanje pomenili še docela negotovo dejstvo. Zato je neživljenjsko trditi, da je obtoženec s tem, ko ob ustanovitvi zemljiških dolgov notarja ni seznanil z odprtim pravnim postopkom, iz katerega v tistem času pravne posledice zanj še niso nastopile, slednjega spravil v zmoto.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtožena A. A. in B. B. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za poskus kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B) ter 34. členom istega zakona ter zaradi pomoči pri poskusu kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1B v zvezi z 38. in 34. členom KZ-1B. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zgolj dejstvo, ki ga izpostavlja pritožnica, ko izvenrazpravni senat v fazah pred začetkom glavne obravnave oceni, da so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se obdolženemu očita, še ne pomeni, da kasneje razpravljajoči senat ali sodnik posameznik ne more v zvezi s tem zavzeti drugačnega stališča, zato samo ta argument pri presoji ne more biti upoštevan. Vendar pa je v konkretnem primeru pritrditi pritožnici, da iz opisa ravnanj, ki se očitajo obtožencema, izhajajo vsi zakonski znaki, tako poskusa kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1B ter 34. členom istega zakona za obtoženega A. A., kot tudi pomoči pri poskusu istega kaznivega dejanja za obtoženega B. B. ter je tako ocena sodišča prve stopnje v tem delu obrazložitve izpodbijane sodbe zmotna.

5. Opis kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1B mora poleg časa in kraja storitve obsegati še: storilčev namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, izvršitveno dejanje, to je navedbo okoliščin, s katerimi je opisano storilčevo spravljanje oziroma puščanje v zmoti druge osebe ter prepovedano posledico, to je opis aktivnega ali pasivnega ravnanja oškodovanca v škodo lastnega ali tujega premoženja, pri čemer je nastanek škode, ki se odraža v zmanjšanju oškodovančevega ali tujega premoženja ali oškodovanju drugih premoženjskih pravic in ki je posledica storilčevega goljufivega ravnanja, konstitutivni znak tega kaznivega dejanja (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 285/2010 z dne 26. 5. 2011). Sama pridobitev premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije. Za njegov obstoj zadošča že obdolženčev namen, da si pridobi takšno korist. Pač pa mora zaradi njegovega goljufivega ravnanja drugi osebi nastati škoda oziroma mora biti to, kot v konkretnem primeru poskušano, saj se storilcema očita, da je dejanje ostalo pri poskusu.

6. Pritožnica ima prav, ko navaja, da je razlogovanje sodišča prve stopnje v delu, ko ugotavlja, da je opis dejanja, v katerem se obtoženemu A. A. očita „prikrivanje“ nepopoln, napačno. S tem, ko iz obtožbe izhaja očitek, da je A. A. notarju prikril in hkrati poskusil onemogočiti svojemu upniku C. C. poplačilo dolga do višine najmanj 929.281,00 EUR, po dveh tujih sodnih odločbah, ki sta bili priznani s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I R 488/2011 z dne 13. 8. 2012, ki je postal pravnomočen s sklepom Vrhovnega sodišča RS Cp 5/2013 dne 29. 5. 2013, s tem, ko je notarju D. D. dne 7. 12. 2012 predložil dve dovolili za ustanovitev dveh zemljiških dolgov na dveh nepremičninah, je po presoji pritožbenega sodišča v celoti konkretiziran zakonski znak spravljanja drugega z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto. Iz obtožbe namreč jasno izhaja, da naj bi obtoženi A. A. notarju prikril obstoj dolga do upnika C. C. do višine najmanj 929.281,00 EUR, izhajajoč iz dveh tujih sodnih odločb, priznanih s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I R 488/2011 z dne 13. 8. 2012. 7. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je v opisu ravnanja določno zatrjevan tudi nastanek škode oz. zmanjšanja premoženja drugega na eni strani in storilčeva pridobitev koristi na drugi strani, za katero je prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe zapisalo, da iz obtožbe ne izhaja. Vsebovano je v delu besedila, da obtoženi A. A. „zlorablja ustanovitev zemljiškega dolga z namenom izognitve zakonskim obveznostim oziroma z namenom preprečitve poplačila upnika C. C.“, ki v povezavi s preostalim delom opisa njegovega ravnanja A. A. smiselno očita, da je bila ustanovitev zemljiških dolgov namenjena oškodovanju upnika C. C. za znesek vrednosti zavarovanih dveh nepremičnin, torej za najmanj 929.281,00 EUR, s čimer bi tako obtoženi A. A. premoženje v tej višini neupravičeno zadržal oziroma prenesel na nekoga tretjega. Gre torej za očitek poskusa povzročitve škode v navedeni višini kot posledica prikritja prej opisanih okoliščin notarju, s čimer so - v povezavi s preostalim besedilom - po presoji sodišča druge stopnje izpolnjeni in določno opisani vsi zakonski znaki kaznivih dejanj iz obtožbe.

8. Ne drži, kot to pojasnjuje sodišče prve stopnje v točki 6. obrazložitve izpodbijane sodbe, da na način kot izhaja iz opisa dejanja, torej z ustanovitvijo zemljiških dolgov, pojmovno ni bil mogoč poskus onemogočiti upniku poplačilo njegove terjatve, izvirajoče iz sodne odločbe. V skladu z 192. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je zemljiški dolg pravica zahtevati poplačilo določenega denarnega zneska iz vrednosti nepremičnine pred drugimi upniki s slabšim vrstnim redom. Zemljiški dolg obstaja kot samostojna terjatev, zemljiško pismo pa je orderski vrednostni papir, ki se prenaša z indosamentom. Gre za tako imenovani lastniški zemljiški dolg, to pa pomeni, da je upravičenec iz lastniškega zemljiškega dolga lastnik obremenjene nepremičnine, kateri pa ni upravičen zahtevati plačila zemljiškega dolga po tretjem odstavku 199. člena SPZ. Navedena določba je bila sprejeta z namenom, ker bi bil v nasprotnem primeru lahko lastnik nepremičnine, ki bi bil hkrati tudi imetnik lastniškega zemljiškega dolga, upravičen do prednostnega poplačila v izvršbi zoper samega sebe. V skladu s 194. členom SPZ zemljiški dolg nastane na podlagi enostranskega pravnega posla in z vpisom v zemljiško knjigo in izstavitvijo zemljiškega pisma. To pomeni, da lahko lastniški zemljiški dolg ustanovi le lastnik nepremičnine sam, on pa tudi postane prvi zakoniti imetnik zemljiškega pisma, ki pa ga nato prenaša naprej.

9. Pritožnica pravilno opozarja na določilo tedaj veljavnega 208. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Iz njega izhaja, da o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo pravico do poplačila ter o resničnosti izjave iz četrtega odstavka 189. člena tega zakona, odloči sodišče s sklepom po opravljenem naroku. Pri tem upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in iz zemljiške knjige, ter stanje, ki ga je ugotovilo na naroku. Terjatve upnikov se obračunajo po stanju na dan razdelitvenega naroka. V sklepu iz prvega odstavka tega člena upošteva sodišče samo tiste terjatve, glede katerih je sklep o izvršbi postal pravnomočen najkasneje na dan razdelitvenega naroka. Terjatve, glede katerih sklep o izvršbi ni postal pravnomočen najkasneje na dan razdelitvenega naroka, se poplačajo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi iz morebitnega preostanka kupnine, ostanek pa se vrne dolžniku. Pritožba zoper sklep o poplačilu zadrži njegovo izvršitev, če bi sklep, s katerim bi bilo pritožbi ugodeno, lahko vplival na poplačilo.

10. Do spremembe Zakona o izvršbi in zavarovanju, do katere je prišlo z novelo z dne 30. 7. 2014, je tako v primeru, da upnik zemljiškega dolga ni bil znan, veljalo, da se je znesek, namenjen njegovemu poplačilu, hranil na računu sodnih pologov. To pa v konkretnem primeru pomeni, da kljub temu, da zemljiških pisem obtoženi A. A. po njuni ustanovitvi še ni na nikogar prenesel, se iz vrednosti nepremičnin, na katerih sta bila zemljiška dolgova ustanovljena, v postopku izvršbe upnik C. C. ne bi mogel poplačati. Hkrati je zato ravnanje obtožencev lahko pomenilo poskus njegovega oškodovanja in je pritrditi pritožnici, da bi že s samim nastankom zemljiških dolgov lahko bilo poskušeno preprečiti poplačilo izraelskega upnika iz A. A. dveh nepremičnin. Razpolaganje z zemljiškima pismoma za to ni bil nujen predpogoj. Šele sodna praksa in kasnejša sprememba zakonodaje sta to določilo, prav zaradi možnosti njegovih zlorab, dopolnili tako, da v primeru, ko se za upnika zemljiškega dolga ne ve, velja domneva, da je imetnik le tega njegov ustanovitelj.

11. Pritožbeno sodišče pa se pridružuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča v drugem delu obrazložitve oprostilne sodbe in sicer, da dokazni postopek ni s potrebno gotovostjo potrdil, da sta obtožena storila očitano jima kaznivo dejanje. Izkaže se namreč, da ni dokazano, da je obtoženi A. A. s svojim ravnanjem spravil notarja D. D. v zmoto.

12. Bistvo kaznivega dejanja goljufije (temeljna oblika) je v storilčevem posebno motiviranem ravnanju, ki se kaže v njegovem namenu, da zase ali za drugega pridobi protipravno premoženjsko korist. Storilec z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin drugega spravi v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja nekaj stori ali opusti. Med storilčevim goljufivim ravnanjem in ravnanjem žrtve mora obstajati vzročna zveza. Storilčevo ravnanje je motivirano s pridobitvijo premoženjske koristi, ki mora biti protipravna, to je brez veljavne pravne podlage (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 118/2002 in I Ips 178/2002 z dne 19. 2. 2004). Element preslepitve je vedenje, da druga stran sklepa pogodbo v prepričanju da bo ta izpolnjena, medtem ko storilec ve, da ne bo. Drugi element je hotenje, storilec preslepi drugo stranko, tako, da ta v zmoti, da gre za pravni resen posel sklene pogodbo in izpolni svojo obveznost. 13. Osnovno izhodišče ugotovitve, da ni dokazov, da je obtoženi A. A. s svojim ravnanjem spravil notarja v zmoto, je narava notarjevega dela in njegovih dolžnosti v zvezi s pripravo notarskega zapisa, kot je bil ta, ki je predmet tega kazenskega postopka.

14. Ena od notarjevih dolžnosti je tudi ugotavljanje dejanskega stanja. Notar mora posebej paziti, da se odstranijo zmote in dvomi ter poskrbeti za nevešče in neizkušene stranke, da ne bodo zaradi tega v slabšem položaju. Razčistiti mora dejanski stan, pri tem pa se sme zadovoljiti z navedbami strank in jih sprejeti kot točne. V dvomu mora stranke poučiti in še naprej poskušati z vprašanji razčistiti nejasnosti. Razčiščeno dejansko stanje je predpostavka za točnost in pravilnost vsebine listine in za pravilno svetovanje strankam o pravnih posledicah in razsežnostih njihovega ravnanja. Vendar pa notar ni dolžan posebej raziskovati spornih okoliščin med strankami, ker je to stvar strank ali bodo kaj takšnega zahtevale. Notar ni pristojen za izvajanje dokazov v primeru spornih dejstev med udeleženci. Ni dolžan posebej preverjati navedb strank. Pri tem si morajo notarji kar naprej prizadevati najti pravo sorazmerje med predpisano vezanostjo na obliko in drugimi zakonitimi zahtevami na eni strani ter zasebno avtonomijo strank na drugi strani (Tako dr. Vesna Rijavec: Civilna odgovornost notarjev v Pravni praksi št. 11/1998 z dne 11. 6. 1998).

15. Iz izpovedbe notarja D. D. z dne 3. 3. 2014 izhaja, da je obtoženega A. A. opozoril na pravne posledice pravnega posla, ki ga je ta sklepal in ga seznanil, da je v zapisu tudi njegova izjava o tem, da notarskega zapisa ne sklepa z namenom protipravnega oškodovanja. Ob sestavi notarskega zapisa mu obtoženi ni povedal o postopku, ki je tedaj tekel v zvezi s priznanjem tuje sodne odločbe, ki se je nanašala na njegovo odškodninsko odgovornost do C. C. Notar je povedal, da sama ustanovitev zemljiškega dolga do indosamenta še ne pomeni razpolaganja s premoženjem ustanovitelja in da tudi, če bi vedel za ta odškodninski postopek, to na samo ustanovitev ne bi vplivalo oziroma bi to dejstvo le navedel v notarskem zapisu v zvezi z morebitnim naknadnim indosamentom, sam obstoj nekega dolga namreč ni razlog, da se zemljiški dolg ne bi ustanovil. Poudaril je, da njegova seznanjenost s podatkom, da v času sklepanja posla teče postopek o pripoznanju tuje sodne odločbe zoper obtoženega A. A., ne bi pomenila ovire za sestavo notarskega zapisa, ker njen sam obstoj - do prenosa zemljiškega pisma - ne more imeti protipravnih učinkov, bi pa ob tem imel mešane občutke in bi zato morda vnesel kakšno opozorilo v notarski zapis. Če pa bi šlo za indosiranje zemljiških pisem, notarskega zapisa ne bi sestavil. Sodelovanje bi tako odklonil le, če bi izvedel, da ima stranka namen skleniti pravni posel z namenom oškodovanja.

16. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da glede na čas storitve, kot ta izhaja iz opisa dejanja, v postopku ni bilo nedvomno ugotovljeno, da je bil notar s strani obtoženega A. A. spravljen v zmoto in da so mu bile naklepoma zamolčane okoliščine v zvezi s potekom postopka za priznanje tuje sodne odločbe I R 488/2011 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. V času sklepanja notarskega zapisa postopek priznanja izraelske odločbe še ni bil dokončan, niti na prvi stopnji. Pritožnica se namreč moti, ko navaja, da sta obdolžena pričela s svojimi ravnanji, ko je bil njun ugovor na prvi stopnji dne 23. 11. 2012 zavrnjen. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I R 488/2011 z dne 23. 11. 2012 strankama (predlagatelju po odvetnici E. E. in nasprotnemu udeležencu po odvetniku B.B.) odpravljen šele dne 14. 1. 2013, torej več kot mesec dni po datumu, ko se obtožencema očita obisk pri notarju in storitev kaznivega dejanja. Tako se izkaže, da glede izida postopka v tem času še ni bilo nikakršne gotovosti in tako tudi ni dokazano, da sta že tedaj, ko niti odločitev na prvi stopnji še ni bila znana, obtožena z izključnim namenom oškodovanja C .C. poskusila spraviti notarja v zmoto.

17. Iz izvedenih dokazov ne izhaja zahtevan standard gotovosti o obstoju obarvanega naklepa obtoženega A. A., da okoliščin v zvezi z odškodninskim postopkom ni zaupal notarju z izključnim namenom oškodovanja C. C. Pristojno sodišče do dne 7. 12. 2012 še ni sprejelo dokončne odločitve v zvezi z obstojem A. A. odškodninske odgovornosti, iz podatkov v spisu pa izhaja, da so obtoženemu A. A. mnogi, tudi prava uki znanci, med njimi tudi soobtoženi, vse do pravnomočnosti priznane sodne odločbe dne 23. 5. 2013, zatrjevali, da izid tega postopka zanj ne bo neugoden. Prepričanja, da je sam verjel v to do zadnjega, zbrani podatki ne omajejo. Navsezadnje postopek pred Ustavnim sodiščem RS še vedno ni zaključen, po pravnomočnosti prve odločbe Vrhovnega sodišča RS Cp 5/2013 z dne 23. 5. 2013, pa je Vrhovno sodišče RS o zadevi odločalo še enkrat, in sicer v postopku vložitve zahteve za varstvo zakonitosti s strani Vrhovnega državnega tožilstva RS. Ta je bila sicer tudi zavrnjena, a potrjuje, da so bila pravna mnenja v zadevi očitno deljena in da obtoženi A. A., ki se je v takšnem postopku znašel prvič, pred njegovim koncem, zagotovo ni mogel vedeti, kakšen bo izid. 18. Kot rečeno, je notarjeva dolžnost razčistiti nejasnosti v zvezi z dejanskim stanjem, ne pa tudi posebej raziskovati kakšnih spornih okoliščin. V konkretnem primeru notar D. D. ni poizvedoval o morebitnih postopkih obtoženega A. A., ta pa mu zanje tudi ni povedal. Ne eden, ne drugi nista zato, ker govora o tem ni bilo, kršila svojih dolžnosti ali zakonskih obveznosti. Nemogoče bi bilo od (še posebej prava neukih) strank pričakovati, da bodo samoiniciativno notarja seznanjale z vsemi odprtimi pravnimi postopki, iz katerih v času sklepanja notarskih poslov pravne posledice zanje še niti ne izvirajo, kot je bilo to v tem primeru.

19. Pritožnica zato zmotno navaja, da je bila ustanovitev zemljiškega dolga, ob tem, ko je zoper obtoženega A. A. tekel postopek, v katerem je upnik tukajšnji oškodovanec C. C., nedopustna. Tega notar v postopku ni potrdil, prav tako pa takšna razlaga narave „nedopustnega“ posla, ki ga notar ne sme skleniti, ne izhaja iz interpretacije 23. člena Zakona o notariatu (ZN), ki ga citira okrožna državna tožilka. Ta v prvem odstavku določa, da notar ne sme opravljati zadev iz 2. člena tega zakona v poslih, ki so po zakonu nedopustni ali o katerih sumi, da jih stranke sklepajo samo navidezno ali zato, da bi se izognile zakonskim obveznostim ali da bi protipravno oškodovale tretjo osebo. Dopustno ni samo tisto, kar je v nasprotju s prisilnim predpisom, ampak tudi če nasprotuje javnemu redu. Tukaj gre za stvarno objektivnost. Notar ne sme pomagati pri vzpostavljanju nezakonitosti. Takšna določba je namenjena varstvu notarja pred njegovo odškodninsko odgovornostjo. Notar se mora v možnih okvirih o morebitnih pomanjkljivostih v zvezi z nedopustnimi ali navideznimi posli prepričati, ne pa tudi opravljati poizvedb v zvezi s sumom o nepravilnostih (Tako dr. Vesna Rijavec: Civilna odgovornost notarjev v Pravni praksi št. 11/1998 z dne 11. 6. 1998).

20. Upoštevaje vse, kar je bilo v trenutku A. A. obiska pri notarju D. D. znanega v zvezi s postopkom o njegovi odškodninski odgovornosti, ki je zoper njega tedaj tekel, tudi seznanjenost s tem zanj objektivno ne bi pomenila okoliščine - o tem je notar natančno izpovedal - da bi to lahko v smislu zatrjevane „nedopustnosti“ preprečilo ustanovitev zemljiških dolgov. Zanj bi to lahko postalo problematično - kot je navedel - šele v času prenosa zemljiških pisem, do česar pa tudi v obdobju po storitvi dejanja ni prišlo, in gre tako le za domneve in ugibanja. Le gola namera obtoženca, na katero pritožnica sklepa na podlagi vseh okoliščin v času sklenitve posla, pa po presoji sodišča druge stopnje ne more biti inkriminirana.

21. Iz pričanja notarja ne izhaja, da bi obtoženega A. A. izrecno vprašal, ali obstajajo kakršnekoli okoliščine, zaradi katerih bi bil pravni posel nedopusten in kot rečeno tudi ne, da bi odklonil potrditev notarskega zapisa, če bi vedel za postopek priznanja tuje sodne odločbe. Ker ta še ni bil končan in obtoženi v tistem trenutku oškodovancu C. C. še ničesar ni bil dolžan poravnati, je sklepanje na njegov namen ob ustanovitvi zemljiških dolgov, preuranjeno, saj so obveznosti in s tem oškodovanje pomenili še docela negotovo dejstvo.

22. Poudariti je, da prej navedena notarjeva dolžnost v smislu 23. člena Zakona o notariatu zavezuje notarja, ne pa tudi strank, saj se za te pričakuje, da ravnajo vestno in pošteno. Od strank pa notar ne more zahtevati, da bi mu pojasnile svoje motive ali celo skrite namere, razen če na slednje ne posumi sam notar in zato od stranke zahteva podrobnejša pojasnila. Kot že rečeno, notar D. D. obtoženemu A. A. ni postavil nobenih vprašanj, ki bi se nanašala na obstoj okoliščin, zaradi katerih bi bil pravni posel nedopusten. Pa tudi, če bi mu bil obtoženi povedal za svojo, tedaj še visečo obveznost do oškodovanega, mu s tem po oceni pritožbenega sodišča ne bi prikril nobene pomembne okoliščine. Notar namreč ni bil seznanjen z obsegom A. A. celotnega premoženja in zato izvzetje dveh nepremičnin še ne bi nujno pomenilo, da dolga C. C. A. A. ne bi bil zmožen poplačati z drugim svojim premoženjem. Ugotavljanje, kaj vse sodi v premoženje tistega, ki ustanavlja zemljiški dolg, in hkrati tudi vseh njegovih obveznosti v času sklenitve notarskega zapisa pa zagotovo presega notarska pooblastila, hkrati pa tudi stranke same tega niso dolžne notarjem pojasnjevati. Vedenje notarja o obstoju še nepravnomočnega A. A. dolga sama zase tako ne bi vplivala na njegovo postopanje, pač pa edino na zlorabo instituta zemljiškega dolga, česar pa notar sam ni posumil, niti mu obtoženi ni dal povoda v tej smeri, saj ga notar o razlogih za sestavo zemljiškega dolga niti ni povprašal. 23. Tako je po presoji sodišča druge stopnje nedvomno mogoče ravnanje obeh obtoženih opredeliti kot pripravljalna dejanja v luči očitanega jima kaznivega dejanja, ne pa tudi že kot izvršitev njegovega poskusa. Obtožencema ni dokazano, da bi v času očitanega ravnanja, upoštevaje potek postopka, iz katerega je šele nekaj mesecev za tem izšla civilnopravna odgovornost obtoženega A. A., s tem, ko z okoliščinami postopka o priznanju tujih sodnih odločb nista seznanila notarja, slednjega spravila v zmoto in s tem poskusila preprečiti, da ta zaradi nedopustnosti posla ne sklene, kot to izpostavlja pritožnica.

24. Ker očitano kaznivo dejanje ni bilo dokazano obtoženemu A. A., s čimer ni bilo dokazano temeljno kaznivo dejanje, dokazov tudi ni, da je, kar se mu očita, storil soobtoženi B. B. 25. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP) pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, zato je iz zgoraj pojasnjenih razlogov pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.