Jedro

Po presoji sodišča vlaganja v poslovne prostore, ki imajo značaj tekočega vzdrževanja nepremičnine, niso nove investicije v smislu 2. odstavka 25. člena ZDen. Ker ZDen ne določa, kdaj se šteje, da se je zaradi novih investicij vrednost nepremičnine bistveno povečala, gre za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti upravni organ v vsakem konkretnem primeru, ko ugotavlja, ali gre za nove investicije in da se vrednost ni oz. je bistveno povečala, saj gre za strokovna vprašanja, ki se praviloma ugotavljajo z izvedencem po določbah 183. in 185. člena ZUP. Bistveno je, ali so vlaganja povečala vrednost poslovnega prostora in ali so bila opravljena v skladu s predpisi. Sanitarije kot pomožni prostori delijo usodo glavne stvari (18/2 člen ZDen).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 20.02.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila zahtevi J.P. za vrnitev v last upravičenki, prejšnji lastnici A.K. podržavljenega premoženja - poslovnega prostora v pritličju hiše na parc. št. 153/1 z. k. telesa II, skupaj s pripadajočim deležem na podržavljenem stavbnem zemljišču parc. št. 153/1 z. k. telesa I, vse pri vl. št. 607, v družbeni lastnini z zaznambo Občine kot upravnega organa pri z. k. telesu I in z vknjiženim imetnikom pravice uporabe pri poslovnem prostoru v pritličju hiše, Trgovskim podjetjem A, ki ga uporablja zavezanec B, in je navedeni poslovni prostor dolžan izročiti v last upravičenki in v začasno upravljanje skrbnici za posebne primere J.P. s tem, da ima zavezanec B še nadalje pravico uporabljati poslovni prostor do 07.11.1998, razen če se zavezanec in vlagateljica ne sporazumeta drugače (1., 2. in 4. točka izreka). Odločila je tudi, da sta zavezanka Občina za zemljišče in zemljiškoknjižni zavezanec za poslovni prostor Trgovsko podjetje A dolžna dopustiti v zemljiški knjigi vknjižbo lastninske pravice v korist upravičenke (3. točka izreka), kar izvede zemljiška knjiga po pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti (5. točka izreka) ter da bo o zahtevi zavezanca B za odškodnino odločeno s posebno odločbo (6. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je J.P. kot pravna naslednica upravičenke A.K. vložila zahtevo za denacionalizacijo poslovnega prostora v hiši, stoječi na parc.št. 153/1. V skladu z zakonom o denacionalizaciji (ZDen) je zahtevi priložila vse listine in podatke, ki so pomembni za ugotavljanje upravičenosti zahteve. Ker je hiša z odlokom o razglasitvi starega mestnega jedra (Uradni vestnik, št. 21/88) razglašena za kulturni spomenik, se v skladu s 3. odstavkom 18. člena ZDen vrača pod pogoji tega zakona. Navaja še, da je v dokaznem postopku vpogledala vso spisno dokumentacijo in opravila ustno obravnavo. Iz zahtevi priloženega zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 607 z dne 05.12.1991 in iz odločbe Sveta Komisije za nacionalizacijo pri IS Ljudske skupščine Ljubljana z dne 09.02.1961 je razvidno, da zgradba ni bila nacionalizirana, pač pa je bil nacionaliziran poslovni prostor v pritličju in sicer na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), ki je po 3. členu ZDen temelj za vrnitev podržavljenega premoženja. Na podlagi istega zakona je bilo z odločbo ObLo z dne 17.08.1959 nacionalizirano tudi pripadajoče stavbno zemljišče. Upravičenka je bila v času podržavljenja jugoslovanska državljanka, kar je razvidno iz potrdila Oddeleka za notranje zadeve Občine z dne 08.01.1992 in s tem je izpolnjen tudi pogoj za denacionalizacijo po določbi 1. odstavka 9. člena ZDen. Pravno nasledstvo vlagateljice zahteve kot hčerke umrle upravičenke je izkazano iz zahtevi priložene oporoke z dne 20.05.1985, iz katere je razvidno, da vse premoženje po upravičenki dedujeta hči J.P. in hčerkin mož A.P. in v zvezi s tem je tožena stranka vlagateljico zahteve z odločbo z dne 16.02.1994 določila kot skrbnico za poseben primer, ki se ji vrnjeno premoženje da v začasno upravljanje po določbi 3. odstavka 67. člena ZDen. Iz spisov ni razvidno, da bi bila upravičenki za nacionalizirani poslovni prostor določena in plačana odškodnina. Nacionalizirani poslovni prostor je zdaj po podatkih zemljiške knjige vpisan kot družbena lastnina z vknjiženim imetnikom pravice uporabe z imenom Trgovsko podjetje A, njegov pravni naslednik A - trgovina in storitve pa je v dopisu z dne 08.01.1993 izjavil, da je predmetni poslovni prostor odplačno odtujil s pogodbo z dne 08.07.1971 B. Istočasno je predložil tudi pogodbo o prenosu pravice razpolaganja z dne 08.07.1971. To pomeni, da je A zavezanec za dopustitev zemljiškoknjižne vknjižbe, B pa dejanski zavezanec za vračilo nacionaliziranega poslovnega prostora. B kot zavezanec, med katerega sredstvi je podržavljeno premoženje (1. odstavek 51. člena ZDen), vračilu premoženja nasprotuje in zatrjuje, da bi bila z vrnitvijo poslovnega prostora bistveno okrnjena funkcionalna vrednost kompleksa v smislu 18., 19. in 21. člena ZDen, ker ima med svojimi sredstvi skupno 16 poslovnih objektov, ki so predmet denacionalizacije in bi njihovo vračilo pomenilo stečaj zavezanca. Tožena stranka navaja, da je lahko tej trditvi sledila le v smislu 2. odstavka 22. člena ZDen le tako, da je določila zavezancu najdaljšo možno dobo pravice uporabe nepremičnine, ki ji vlagateljica tudi ne ugovarja. Trditev, da bo zaradi vrnitve poslovnega prostora v tem primeru zavezanec šel v stečaj, ni prepričljiva. Zavezanec bo lahko vse poslovne prostore na različnih lokacijah - čemur bi že po naravi stvari težko rekli, da gre za kompleks, v vseh primerih denacionalizacije še lahko uporabljal določeno dobo in v tem času prilagodil poslovanje spremenjenim razmeram. Glede zavezančevega ugovora, da je v nepremičnino vložil znatna sredstva, tožena stranka ugotavlja na podlagi navedb obeh strank in vpogleda v gradbeno pogodbo o prevzemu in oddaji del z dne 20.01.1972, da s tem zavezanec ni izkazal, da se je vrednost poslovnega prostora bistveno povečala; glede ugovora o povečanju poslovnega prostora na dvorišče pa ugotavlja, da tega vlagateljica ne zahteva nazaj, ampak bo v tem delu potrebno urediti le solastninsko razmerje med upravičenko in zavezancem, kar pa ni predmet tega postopka. Glede zahteve zavezanca v smislu 73. člena ZDen tožena stranka navaja, da so bile za odločitev zrele le v izreku odločbe navedene pravice in obveznosti strank in zato bo o tem odločeno s posebno odločbo, ta odločba pa je delna odločba (215. člen zakona o splošnem upravnem postopku). Občina je zavezanka za vrnitev lastninske pravice na sorazmernem deležu upravičenki pripadajočega stavbnega zemljišča v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka v postopku pred aktom ni ravnala po pravilih postopka in dejansko stanje ni bilo pravilno in v celoti ugotovljeno, da ni bil pravilno uporabljen ZDen in da sploh ni bilo na podlagi tega zakona uporabljeno navodilo o poslovanju v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo. V postopku je uveljavljala bistveno povečanje vrednosti zaradi vlaganj v poslovni prostor v izmeri 18,90 m2 in v letih 1972 in 1991 je opravila investicijska vlaganja, katerih vrednost znaša 32.000 DEM. V postopku sploh ni bila ugotovljena vrednost poslovnega prostora v času podržavljenja in vrednost v času vračanja, kar bi sicer tudi moralo biti navedeno v izreku izpodbijane odločbe tožene stranke (ZDen in 34. člen navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo). Šele iz obrazložitve izpodbijane odločbe je mogoče ugotoviti, da gre za delno odločbo, s katero ni bilo odločeno o odškodnini tožeči stranki po 1. odstavku 73. člena ZDen, čeprav je nepremičnino pridobila odplačno in bi tožena stranka morala, glede na 208. člen zakona o splošnem upravnem postopku, odločiti o predmetu postopka v celoti in o vseh zahtevkih strank. Iz spisa tožene stranke je mogoče ugotoviti, da je tožena stranka izvajala posebni ugotovitveni postopek, ki pa očitno še ni bil končan, kajti tožena stranka ni pripravila poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, v posledici tega pa je bilo zavezani stranki onemogočeno karkoli predlagati. V izreku izpodbijane odločbe tožene stranke je kot zavezanec navedena delniška družba, iz česar jasno sledi, da je bila ustanovljena že pred sprejetjem ZDen. Glede na določbo 4. odstavka 16. člena ZDen pa se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. Iz navedenih razlogov predlaga sodišču, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene ugovore in ponavlja razloge iz izpodbijane odločbe. Glede poročila o dejanskem in pravnem stanju pa navaja, da po določbi 65. člena ZDen to poročilo pripravi komisija iz 2. odstavka 54. člena tega zakona, ki jo ustanovijo izvršni sveti občinskih skupščin le za občinske upravne organe iz 1. do 3. točke 1. odstavka 54. člena tega zakona. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pravna naslednica upravičenke kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu navaja, da poslovni prostor sploh ni bil bistveno prenovljen in ima 20 let staro opremo. Poslovni prostor, ki ga zavezanec omenja, pa je pridobil od upravičenke odplačno po kupni pogodbi v letu 1977 in ni predmet izpodbijane odločbe. Zavezanec napačno interpretira 4. odstavek 16. člena ZDen, ker ni imel podlage za lastninsko preoblikovanje, saj je bil v celoti v družbeni lastnini. Potrebno je uporabiti 89. člen ZDen, ki preprečuje zlorabe in sankcionira špekulativne oziroma fiktivne in nezakonite pravne akte in dejanja. Pomembno je tudi vprašanje lastninske strukture v mešanem podjetju B v času uveljavitve ZDen glede na to, da so družbe z bagatelnimi vložki zavezanci za vrnitev v naravi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbeni zahtevek.

Slovenski odškodninski sklad, ki se je udeleževal upravnega postopka kot morebitni zavezanec, navaja, da mu izpodbijana odločba ni bila vročena, zato lahko le navede, da je tožba neutemeljena v delu, ki se nanaša na odškodnino po določbi 73. člena ZDen, v ostalem delu pa se ne more opredeliti.

Tožba je utemeljena.

Na podlagi proučitve tožbenih navedb zavezanca in navedb prizadetih strank v odgovoru na tožbo ter podatkov iz poslanih upravnih spisov sodišče ugotavlja, da na podlagi v upravnem postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin ne more rešiti spora. Iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 01.02.1994 in iz izpodbijane odločbe namreč ni razvidno, da bi tožena stranka obravnavala zahtevo tožeče stranke kot zavezanca z dne 22.04.1993, ko je glede na svoj pravni status delniške družbe zahtevala uporabo 4. odstavka 16. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56-2582/92 - odločba US, 13-603/93 - odločba US in 31/93, v nadaljevanju: ZDen) ter ugotovila lastninski delež in višino deleža družbenega premoženja v delniški družbi v mešani lastnini. Zato je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva. Po presoji sodišča vlaganja v poslovne prostore, ki imajo značaj tekočega vzdrževanja nepremičnine, res niso nove investicije v smislu 2. odstavka 25. člena ZDen, toda tožena stranka je le pavšalno in preuranjeno zaključila, da vlaganja tožeče stranke niso bistveno povečala vrednosti nepremičnine, zlasti zaradi dograditve sanitarij k poslovnemu prostoru trgovine, ki ga danes ni možno uporabljati brez sanitarij. Kolikor so sanitarije sestavni del poslovnega prostora, je način vrnitve, kot ga je določila tožena stranka, v nasprotju z določbami 2. odstavka 18. člena ZDen, saj sanitarije, kot pomožni prostori delijo usodo glavne stvari. Ker Zden ne določa, kdaj se šteje, da se je zaradi "novih investicij" vrednost nepremičnine "bistveno povečala", gre za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti upravni organ v vsakem konkretnem primeru, ko ugotavlja, ali gre za nove investicije in da se vrednost ni oziroma je bistveno povečala, saj gre za strokovna vprašanja, ki se praviloma ugotavljajo s pomočjo izvedenca po določbah 183. in 185. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Bistveno je, ali so vlaganja povečala vrednost poslovnega prostora in ali so bila opravljena v skladu s predpisi. Tožena stranka sploh ni ugotovila vrednosti podržavljenega premoženja po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednost (1. in 4. odstavek 44. člena ZDen). Ni pa utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka istočasno odločiti tudi o odškodnini zavezanca po določbi 73. člena ZDen, saj to ne izhaja iz te določbe niti iz 66. členu ZDen. Po določbi 1. odstavka 73. člena ZDen zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah tega zakona nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, gre odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. To pomeni, da je tu določena samo pravna podlaga za pravico do odškodnine, ne pa tudi, da je odškodninski postopek treba izpeljati istočasno v okviru postopka denacionalizacije. To izhaja tudi iz 66. člena ZDen, saj med določbami o vsebini odločbe o denacionalizaciji ni navedena odškodnina po 73. členu ZDen. Pravilno je tudi stališče tožene stranke v odgovoru na tožbo, da po ZDen ni dolžna izdelati poročila o dejanskem stanju. Toda v postopku je treba ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (7. in 143. člen ZUP), izrek odločbe mora biti določen (208. člen ZUP), v obrazložitvi odločbe pa je treba med drugim pojasniti, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (2. odstavek 209. člena ZUP). Sodišče tudi opozarja, da je iz izpodbijane odločbe in podatkov poslanih upravnih spisov razvidno, da je kot zavezanec določena tudi Občina, ni pa razvidno, da bi sploh bila kot stranka udeležena v upravnem postopku (2. odstavek 6. člena ZDen in 49. člen ZUP). Vse navedene pomanjkljivosti bo morala tožena stranka v ponovnem postopku odpraviti.

Po določbi 4. odstavka 16. člena ZDen se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka razčistiti tudi ugovore pravne naslednice upravičenke glede bagatelnih vložkov, upoštevajoč pri tem odločbo Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 24-1157/95) in ugovore po 1. odstavku 89. člena ZDen, da je premoženje, na katero se nanaša vrnitev, prešlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pravnih aktov in poslov in da je zvezanec za vrnitev pravna oziroma fizična oseba, ki je v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo lastnik takega premoženja. Na podlagi navedenega sodišče ne more odločiti o sporu in bo tožena stranka v ponovnem postopku morala ugotoviti navedene odločilne dejanske okoliščine in nato odločiti o stvari na podlagi 62. člena zakona o upravnih sporih.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZUS tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).