Jedro

Tožena stranka bi morala tožnici omogočiti, da poda izjavo o ugotovljeni vrednosti zemljišč, ki so vplivale na zavrnitev njene prošnje za dodelitev BPP, oziroma ji omogočiti dokazovanje drugačne vrednosti tega premoženja. Dejansko možnost razpolaganja je nujno treba preučiti tudi z gledišča narave (dejanske rabe) zemljišča oziroma nepremičnine, s katero naj bi prosilec lahko razpolagal. Glede ugotavljanja vrednosti premoženja sodišče pojasnjuje, da se tožena stranka sicer lahko opre tudi na ustrezna izvedenska mnenja, vendar ker je bilo izvedensko mnenje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, pridobljeno za potrebe delitve solastnine in ne za potrebe prodaje obeh nepremičnin in še manj zgolj tistega dela nepremičnin, ki predstavlja okolico hiše, je bil ta vidik, torej dejanska možnost razpolaganja, preveč neprepričljivo oziroma nepopolno ugotovljen.

Dodatno je treba upoštevati tudi to, da parc. št. 150/22 k.o. ... predstavlja tako hišo, v kateri tožnica živi, kot tudi njeno neposredno okolico (parkirišče, vrt ipd.), za katero tožena stranka zatrjuje, da bi tožnica z njo lahko razpolagala. To pomeni, da bi tožnica, če bi želela razpolagati z delom nepremičnine 150/22 k.o. ..., ki v naravi predstavlja okolico hiše, morala nujno razpolagati tudi s tistim delom nepremičnine, ki v naravi predstavlja njeno stanovanje. Tožnica bi torej morala razpolagati tudi s svojim stanovanjem, v katerem dejansko prebiva in ki se, če njegova vrednost ne presega ali dosega višine 120.000 EUR, ne upošteva pri ugotavljanju upravičenosti do BPP.

Obrazložitev tožene stranke, da obisk toplic in obliži niso nujni, saj bi jih v nasprotnem primeru kril ZZZS, je v nasprotju z navedeno določbo 2. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP, saj ta omogoča pridobitev izjemne BPP prav v primeru stroškov, povezanih z zdravljenjem, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Nadalje ni pravilna obrazložitev tožene stranke v smislu, da s staranjem pogosto naraščajo zdravstvene težave, zato gre v primeru lajšanja teh težav z obiski toplic ter jemanjem zdravil za prostovoljno sprejete obveznosti. Pri tem tožena stranka namreč ne upošteva, da ima tožnica pravico do invalidnine za 3. stopnjo okvare, kar je 80% telesna okvara, in da torej tožnica izpolnjuje pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP, ki zadeva prosilce, pri katerih je podana stopnja invalidnosti oziroma druge oblike telesne okvare.

Za dodelitev izjemne brezplačne pomoči ni vedno nujno, da so izdatki izredni v smislu enkratnosti in nepredvidljivosti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kranju št. Bpp 299/2017 z dne 30. 3. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja pred sodiščem na prvi stopnji v kazenskem postopku.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da v tožničino družino poleg nje spada tudi njen mož in da je njuno edino premoženje, ki se upošteva skladno s 17. členom ZUPJS, možev solastniški delež na nepremičnini parc. št. 150/22 - k.o. ... (do 1/2), ki v naravi predstavlja nepremičnini na naslovu A. (stavba 946) in B. (stavba 947), in parc. št. 150/33 - k.o. Križe (do1/2). Iz spisov tožene stranke, kjer je bil prosilec za brezplačno pravno pomoč tožničin mož, izhaja, da stavba na naslovu A. predstavlja prizidek, v katerem je del njunega stanovanja, drugi del stanovanja pa sega tudi v "staro" hišo na naslovu B. Čeprav imata torej s tožnico prijavljeno stalno prebivališče na naslovu A., dejansko prostori v obeh stavbah tvorijo funkcionalno celoto in eno stanovanje. Glede na to je tožena stranka štela, da vrednost stanovanja, v katerem živi tožničina družina, predstavlja seštevek vrednosti deležev tožničinega moža na nepremičninah - prizidku na naslovu A. in dela stavbe na naslovu B. Drugi solastnik hiše je brat tožničinega moža, glede obeh nepremičnin pa je v teku nepravdni postopek zaradi razdružitve solastnega premoženja. V tem postopku je za obe nepremičnini bilo izdelano izvedensko mnenje, kateremu tožena stranka sledi, čeprav mu je tožničin mož ugovarjal. Izvedenec je vrednost m2 ocenil na 473,96 EUR, kar glede na ugotovljeno površino njunega stanovanja 98,98 m2 pomeni, da znaša vrednost njunega stanovanja 46.912,56 EUR. Ker ta vrednost ne dosega 120.000 EUR, se v premoženje družine ne šteje. Ker ni namenjen stanovanjski rabi, pa se v premoženje družine šteje vrednost zemljišča okrog hiše na parc. št. 150/22, k.o. 2147 ..., ki znaša 335 m2, vrednost na m2 pa je 96,00 EUR. Pri tem tožena stranka pripominja, da tožničin mož v nepravdnem postopku ni ugovarjal površini in vrednosti zemljišča okrog hiše, pač pa le glede ocenjene vrednosti stanovanja. Tožena stranka je tako ugotovila, da predstavlja vrednost 1/2 zemljišča okoli hiše na parc. št. 150/22, k.o. ... 16.080,00 EUR, vrednost 1/2 nepremičnine na parc. št. 150/33, k.o. 2147 ... pa 1.008,00 EUR. Skupaj torej 17.088,00 EUR, kar presega premoženjski cenzus redne BPP. Tožnica ni zatrjevala oziroma izkazala nezmožnosti razpolaganja s premoženjem, čeprav je tožničin mož navajal, da mu pri uporabi nepremičnin njegov brat "nagaja".

3. Tožena stranka je glede na to, da je bila seznanjena z 80% invalidnostjo tožnice, presojala še, ali morebiti izpolnjuje pogoje za izjemno brezplačno pravno pomoč, vendar je glede predloženih dokazil-računov za očala, toplice, obliže proti bolečinam in prehranska dopolnila, presodila, da gre za sredstva za lajšanje zdravstvenih težav, ki so večinoma povezane s starostjo tožnice in ki bi jih lahko krilo tudi zdravstveno zavarovanje, če bi bila res nujna. Iz tega razloga so to prostovoljno prevzete obveznosti, ki niso skladne z namenom izjemne BPP.

4. V tožbi tožnica ugovarja uporabi izvedenskega mnenja za določitev vrednosti nepremičnin. Navaja, da je bilo izvedensko mnenje z njene strani v celoti zavrnjeno, da se je nanj pritožila, da nepremičnine ne more prodati ali kakor koli drugače razpolagati z njo, za kar bi tudi sicer potrebovala soglasje moževega brata, in da prodaja parcele št. 150/33 ni mogoča, dokler teče postopek etažiranja in dedovanja na sodišču. Po mnenju občine C. nepremičnina leži na plazovitem območju. Po GURS-u je nepremičnina št. 150/33 v velikosti 21 m2 vredna 189,00 EUR deljeno na polovico, nepremičnina št. 150/22 s površino 460 m2 pa 4.804,34 EUR. Če 460 m2 odštejemo površino nepremičnine, dobimo 355 m2. Polovica tega je vredna 1.749,40 EUR. Vrednost obeh nepremičnin je torej 1.843,90 EUR. Na vrednost vpliva že samo dejstvo, da gre za solastnino, praktično nikogar ni, ki bi takšno zemljišče kupil po cenah, kakor jih je ugotovila tožena stranka, poleg tega pa navedeno zemljišče predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi, njen nerazdeljeni skupni del, saj stavba brez njega ne more funkcionirati. Ko bo postopek vzpostavitve etažne lastnine končan, nepremičnina sploh ne bo več v pravnem prometu. Na zemljišču se nahajata vhoda v stanovanje, vhodi v garaže in klet, parkirišča, greznica, napeljave, skupna električna omarica in vrt. Tožnica uveljavlja tudi kršitev načela enakosti pred zakonom, češ da tožena stranka v vseh drugih primerih upošteva podatke po GURS, v njenem primeru pa se sklicuje na cenitev, na katero sta imela tehtne pripombe oba udeleženca in še ni bila podlaga nobeni sodni odločitvi.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je bilo sporno izvedensko mnenje izdelano v nepravdnem postopku zaradi razdružitve solastnega premoženja, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kranju št. N 4/2012, pri čemer se do navedb, da izvedenskega mnenja sodišče ni potrdilo v postopku 248/2015, tožena stranka ne more opredeliti, ker tožnica ni navedla za kakšen postopek gre in pred katerim sodiščem. Nadalje iz pripomb, ki jih je tožničin mož dal na izvedensko mnenje, izhaja, da mož vrednosti zemljišč ni ugovarjal, izvedenec pa je bil postavljen s strani sodišča in ima zato njegovo poročilo neposredno dokazno vrednost. Legitimno je upravičenje tožnice in njenega moža, da zoper izvedensko mnenje podata svoje pripombe, vendar bo dokazno vrednost izvedenskega mnenja presojalo sodišče. Tožena stranka se ne strinja s tem, da bi morala uporabiti podatke GURS, saj gre za informativne izračune, ki so narejeni na podlagi množičnega vrednotenja in ne bazirajo na individualnih podatkih in karakteristikah posamezne nepremičnine (sestava, namembnost zemljišča itd.), predvsem pa, kakor velja tudi za konkretni primer, ne vsebujejo točnih podatkov. Podatki GURS namreč ne odražajo pravega dejanskega stanja, saj podatki nakazujejo na dve stanovanji z dvema naslovoma (stavba 946 – naslov A. in stavba 947 – naslov B.), čeprav dejansko ne gre za dve ločeni stanovanji. Individualna ocena nepremičnine s strani izvedenca je tako natančnejša in upošteva dejanske razmere in okoliščine, tudi aktualne razmere na trgu. Glede na to, da cene nepremičnin v zadnjih letih naraščajo, je logično, da se ocenjena vrednost iz izvedenskega mnenja razlikuje od podatkov GURS. Poleg tega je izvedenec svoje mnenje na podlagi pripomb tožničinega moža tudi dopolnil. Tožena stranka, sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014, opredeljuje, kaj pomeni pravni standard »možnost razpolaganja«, in da bi tožeča stranka lahko v tem okviru nepremičnino tudi obremenila in pridobila sredstva za pokritje stroškov angažiranega pooblaščenca. Ne drži, da dokler traja postopek etažiranja in dedovanja tožničin mož z nepremičnino ne bi mogel razpolagati. Glede navedb, kaj v naravi sporne nepremičnine predstavljajo, tožena stranka navaja, da nima zakonske podlage, da zemljišča, ki dejansko spada k stanovanjski hiši, ne bi upoštevala. Pripadajoče zemljišče sicer res ni v pravnem prometu, vendar sporne nepremičnine niso imele in nimajo statusa pripadajočega zemljišča. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6. V pripravljalni vlogi z dne 1. 6. 2018 tožnica navaja, da so na spornih nepremičninah stopnice, nadstrešek in klopca, skupna elektro omarica in greznica, ki jih je vse nemogoče prodati ali dati v najem. Tožena stranka bi morala upoštevati vse skupaj kot stanovanje in ne kot nepremičnino, ki bi se jo dalo prodati ali oddati. Tožnica tudi ne more koristiti polovice nepremičnine, saj jima tožničin brat fizično onemogoča uporabo pretežnega dela nepremičnine. Nadalje izpostavlja napako, da naslov A. spada pod stavbo 947, naslov B. pa pod stavbo 946. Sodni izvedenec je 10. 7. 2017 po naročilu sodišča izdelal nov elaborat ter s tem spremenil vrednost nepremičnine zemljišča in obeh stavb. Treba je še upoštevati dva balkona, ki sta že ovrednotena, kar se mora odšteti od vrednosti zemlje. Izvedenec je tudi povedal, da on ne more »določiti točne izmere zemlje tudi glede kvalitete in vrednosti zemlje«, češ da ni geodet, pač pa inženir gradbene stroke. Tožnica se je pritožila tudi na vrednost zemljišča, saj je tudi sodni izvedenec ugotovil 7. 7. 2017, da je treba spremeniti vrednost stavb in zemljišča. Z možem tudi ne vesta, kaj naj oddata oziroma prodata, saj sploh ne vesta, kaj je njuno, poleg tega pa jima je možev brat še grozil. Tožena stranka jima je v drugih postopkih že upoštevala vrednost po GURS, zato je neutemeljeno, da enkrat uporablja podatke GURS enkrat pa elaborat. Tožnica tudi prosi sodišče, naj še enkrat preveri pogoje glede izjemne BPP. Dne 1. 6. 2018 tudi prične veljati nov pravilnik o minimalnem dohodku, po katerem sta z možem upravičena do BPP.

7. Tožba je utemeljena.

8. Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Pri tem se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke (drugi odstavek 13. člena ZBPP). Skladno s 14. členom ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodek in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke (tj. Zakon o socialno varstvenih prejemkih, v nadaljevanju ZSVarPre), o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravic do denarne socialne pomoči. 9. V konkretni zadevi je najprej sporna ugotovitev tožene stranke, da je delež tožničinega moža na nepremičnini parc. št. 150/22, k.o. ... vreden 16.080,00 EUR, delež na nepremičnini na parc. št. 150/33, k.o. ... pa 1.008,00 EUR, skupaj torej 17.088,00 EUR. Tožena stranka je ugotovila, da to presega premoženjski cenzus za dodelitev BPP, ki je ob vložitvi prošnje znašal 14.042,88 EUR (14. člen ZBPP v zvezi s 27. členom ZSVarPre).

10. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so bili podatki o vrednosti navedenih nepremičnin, ki jih je tožena stranka pridobila po uradni dolžnosti, v konkretnem primeru odločilni za zavrnitev prošnje za dodelitev redne BPP. Na podlagi teh podatkov je tožena stranka namreč ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje materialnega pogoja za dodelitev BPP.

11. Sodišče pri tem ugotavlja, da tožnici v obravnavanem primeru pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki jih je tožena stranka ugotovila po uradni dolžnosti in so bistvenega pomena za odločitev. Tožnica se je o njih lahko izjasnila šele v upravnem sporu, ki pa je namenjen presoji zakonitosti upravnega odločanja. Iz podatkov spisa in izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je tožena stranka po prejemu prošnje tožnice pridobila potrebne podatke iz obstoječih zbirk podatkov z vpogledom v spisa Bpp 71/2016 in Bpp 72/2016 ter na njihovi podlagi odločila o prošnji. V obravnavani zadevi je torej tožena stranka odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, čeprav pogoji za njegovo vodenje, kot jih določa 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), niso bili izpolnjeni. Tožena stranka bi morala tožnici omogočiti, da poda izjavo o ugotovljeni vrednosti zemljišč, ki so vplivale na zavrnitev njene prošnje za dodelitev BPP, oziroma ji omogočiti dokazovanje drugačne vrednosti tega premoženja. Tožnici s tem tudi ni bila dana možnost dokazovanja pravno relevantnih okoliščin iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP, ki določa, da se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca za BPP ne upošteva premoženje, s katerim prosilec dejansko ne more razpolagati, če prosilec izkaže upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ni zakrivil po lastni volji.

12. Tožnica je v tožbi dovolj prepričljivo opisala pravno relevantne okoliščine v zvezi z dokazovanjem drugačne vrednosti premoženja in nezmožnosti razpolaganja s premoženjem, na podlagi katerih je sodišče lahko ugotovilo, da je omenjena procesna kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Ker tožena stranka tožnici ni dala možnosti, da se izjavi o pravno relevantnih dejstvih, je posledično tudi dejansko stanje o pomembnih okoliščinah v zvezi s tožničinim premoženjem oziroma premoženjem njenega moža ostalo nepopolno ugotovljeno (3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

13. Prav tako se sodišče iz dokazne ocene tožene stranke ne more prepričati, da je bilo v konkretnem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo, tj. določba tretjega odstavka 14. člena ZBPP. Tožena stranka bi morala namreč v skladu s to določbo z bistveno večjo stopnjo zanesljivosti in prepričljivosti ugotoviti okoliščine o tem, ali tožnica oziroma njena družina s premoženjem, ki bi se sicer upoštevalo pri ugotavljanju materialnega položaja, dejansko lahko ali ne more razpolagati, ob pogoju, da so za morebitno nezmožnost razpolaganja podani upravičeni razlogi, ki jih tožnica oziroma njeni družinski člani niso zakrivili po lastni volji. V tem smislu se bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku opredeliti do tožbenega argumenta tožnice, da zemljišče okoli hiše dejansko služi uporabi obeh stavb, ki stojita na zemljišču in ki brez njega ne moreta funkcionirati, in da je zato dejanska možnost razpolaganja z obema upoštevanima nepremičninama omejena. Dejansko možnost razpolaganja je torej nujno treba preučiti tudi z gledišča narave (dejanske rabe) zemljišča oziroma nepremičnine, s katero naj bi prosilec lahko razpolagal.1 Glede ugotavljanja vrednosti premoženja sodišče nadalje pojasnjuje, da se tožena stranka sicer lahko opre tudi na ustrezna izvedenska mnenja, vendar ker je bilo izvedensko mnenje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, pridobljeno za potrebe delitve solastnine in ne za potrebe prodaje obeh nepremičnin in še manj zgolj tistega dela nepremičnin, ki predstavlja okolico hiše, je bil ta vidik, torej dejanska možnost razpolaganja, preveč neprepričljivo oziroma nepopolno ugotovljen.

14. Dodatno je treba po mnenju sodišča upoštevati tudi to, da parc. št. 150/22 k.o. ... predstavlja tako hišo, v kateri tožnica živi, kot tudi njeno neposredno okolico (parkirišče, vrt ipd.), za katero tožena stranka zatrjuje, da bi tožnica z njo lahko razpolagala. To pomeni, da bi tožnica, če bi želela razpolagati z delom nepremičnine 150/22 k.o. ..., ki v naravi predstavlja okolico hiše, morala nujno razpolagati tudi s tistim delom nepremičnine, ki v naravi predstavlja njeno stanovanje.2 Tožnica bi torej morala razpolagati tudi s svojim stanovanjem, v katerem dejansko prebiva in ki se, če njegova vrednost ne presega ali dosega višine 120.000 EUR, ne upošteva pri ugotavljanju upravičenosti do BPP.3 Stanovanje, v katerem prosilec prebiva, je torej, četudi njegova vrednost presega cenzus, ki sicer velja za ostalo premoženje, posebej varovano, kar mora tožena stranka pri odločanju ustrezno upoštevati.

15. Tožnica oporeka tudi zavrnitvi dodelitve izjemne BPP, o kateri je tožena stranka odločila v drugem delu izpodbijane odločbe, in sicer na podlagi podatka o tožničini invalidnosti in po pozivu tožnici, da predloži dokazila v zvezi s stroški, ki ji zaradi njenega zdravstvenega stanja nastajajo.

16. Izjemno brezplačno pravno pomoč ureja ZBPP v 22. členu, ki določa, da se BPP lahko dodeli tudi prosilcu, ki v določenem delu presega dohodkovni in premoženjski cenzus, in sicer, med drugim, iz zdravstvenih razlogov prosilca, če upravičenih stroškov, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje (2. alineja drugega odstavka 22. člena ZBPP).

17. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da med strankama ni sporno, da je pri tožnici podana 80% telesna okvara, kar je 3. stopnja telesne okvare, kakor izhaja tudi iz odločbe ZPIZ z dne 23. 11. 2004, ki jo je tožnica priložila tožbi. Tožnica je v svojem odgovoru na poziv tožene stranke navedla, da potrebuje vsako leto toplice zaradi operacije na obeh kolkih ter da potrebuje obliže proti bolečinam, kar je oboje izkazala z računi. Sodišče ugotavlja, da je obrazložitev tožene stranke, da obisk toplic in obliži niso nujni, saj bi jih v nasprotnem primeru kril ZZZS, v nasprotju z navedeno določbo 2. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP, saj ta omogoča pridobitev izjemne BPP prav v primeru stroškov, povezanih z zdravljenjem, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Nadalje ni pravilna obrazložitev tožene stranke v smislu, da s staranjem pogosto naraščajo zdravstvene težave, zato gre v primeru lajšanja teh težav z obiski toplic ter jemanjem zdravil za prostovoljno sprejete obveznosti. Pri tem tožena stranka namreč ne upošteva, da ima tožnica pravico do invalidnine za 3. stopnjo okvare, kar je 80% telesna okvara, in da torej tožnica izpolnjuje pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP, ki zadeva prosilce, pri katerih je podana stopnja invalidnosti oziroma druge oblike telesne okvare. Tako pri tožnici ne gre nujno le za lajšanje zdravstvenih težav, ki bi bile povezane (zgolj) s starostjo, pač pa gre lahko za upravičene stroške, ki so potrebni zaradi invalidnosti oziroma druge oblike telesne okvare. Na vprašanje, ali je v konkretnem primeru temu res tako, mora odgovoriti tožena stranka v ponovnem postopku.

18. Poleg tega tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da naj bi bil z namenom izjemne BPP skladen le nastanek "izrednih opravičenih stroškov", kar nima podlage v določbi 22. člena ZBPP. Iz nekaterih drugih primerov, ki jih predvideva 2. odstavek 22. člena ZBPP za dodelitev izjemne brezplačne pomoči, namreč ne izhaja, da bi morali biti izdatki izredni v smislu enkratnosti in nepredvidljivosti (kar npr. izrecno predvideva le 3. alineja). Prva alineja sicer res govori o "izrednih" stroških potrebnih za zdravljenje, vendar je življenjsko logično, da je zdravljenje lahko tudi dolgotrajno in redno, nadalje pa določba govori še o stroških za vzdrževanje ter vzgojo in izobraževanje družinskega člana oziroma otrok z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju oziroma s prilagojenimi potrebami, kar so torej po naravi stvari v veliki meri redni in periodični stroški in ki jih je mogoče pričakovati tudi v bodoče. Enako velja za stroške plačila oskrbnine za institucionalno varstvo (4. alineja), 5. in 6. alineja pa sploh ne predvidevata, da mora biti prosilec obremenjen s kakšni posebnimi stroški, pač pa je dovolj že sam položaj prosilca (preživninski upravičenec, ki želi izterjati določeno oziroma dogovorjeno preživnino, ter prosilec, ki mu je bil za zastopanje v sodnem postopku dodeljen skrbnik za posebni primer oziroma mu je bila odvzeta poslovna sposobnost). Tudi zadnja, tj. 7. alineja, ki splošno določa, da se izjemna BPP dodeli tudi iz drugih razlogov, na katere prosilec in njegovi družinski člani niso mogli oziroma ne morejo vplivati in zaradi katerih so se znašli v položaju materialne ogroženosti, ne predvideva, da mora biti materialna ogroženost nujno posledica izjemnih izdatkov. Določbe 22. člena ZBPP torej ni mogoče razlagati tako, da bi bili upoštevni le "izredni" stroški, ne pa tudi stroški, ki nastajajo periodično oziroma redno, so pa npr. povezani z zdravljenjem in potrebni zaradi stopnje invalidnosti oziroma telesne okvare.

19. Glede navedbe tožnice, da je "dne 1. 6. 2018 pričel veljati nov pravilnik o minimalnem dohodku, po katerem sta z možem upravičena do BPP", pa sodišče pojasnjuje, da sodišče izpodbijano odločbo preizkusi z vidika predpisov, ki so bili v veljavi v času njene izdaje, zato naknadna sprememba predpisov na pravilnost izpodbijane odločbe, ki je bila izdana dne 30. 3. 2018, ne more vplivati.

20. Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem naj ta, skladno stališčem sodišča, ki zadeva postopek in pravilno uporabo materialnega prava, o zadevi ponovno odloči (četrti odstavek 64. člena ZUS-1)

21. Sodišče je odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 1 Tako tudi sodbi Upravnega sodišča I U 952/2018 z dne 3. 7. 2018 in I U 951/2018 z dne 21. 8. 2018. 2 V skladu z načelom superficies solo cedit stavba sama ne more biti predmet lastninske pravice, temveč je sestavina zemljišča (gl. tudi 18. člen Stvarnopravnega zakonika). 3 5. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialno varstvenih prejemkih – ZSVarPre-E: Ne glede na 1. točko prvega odstavka 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Uradni list RS, št. 62/10, 40/11, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 14/13, 56/13 – ZŠtip-1, 99/13, 14/15 – ZUUJFO, 57/15, 90/15, 38/16 – odl. US in 51/16 – odl. US) se pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči oziroma varstvenega dodatka, kot premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče ter katerega vrednost ne presega ali dosega višino 120.000 eurov.