Jedro

Višje sodišče ne sledi tožeči stranki, da se je s škodo v zvezi s sklenitvijo prodajne pogodbe za nakup nepremičnine v B. seznanila šele po pridobitvi cenitve vrednosti nepremičnine in po njeni nadaljnji prodaji dne 26. 9. 2016. Očitano protipravno ravnanje toženca naj bi predstavljala sklenitev prodajne pogodbe za nakup sporne nepremičnine. Posledično torej ne more držati, da je škoda nastala šele potem, ko je bila nepremičnina za nižji znesek prodana. Kvečjemu bi s prodajo nepremičnine prišlo do zniževanja nastale škode, kar pa nima vpliva na začetek teka zastaralnega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 2.779,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno: odločbo) dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 531.764,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov (II. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca v znesku 11.689,16 EUR (IV. točka, pravilno III. točka izreka).

2. Zoper odločbo (po vsebini pa zoper zavrnitev tožbenega zahtevka in odločitev o stroških postopka) se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela odločbe sodišča prve stopnje in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela odločbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijanega dela odločbe ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi od toženca na podlagi določbe 263. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1 uveljavljala odškodninsko odgovornost zaradi kršitev, ki naj bi jih toženec storil v času, ko je zasedal položaj direktorja pravne prednice tožeče stranke, družbe A. d. o. o. Sporni posli, v zvezi s katerimi naj bi toženec ravnal protipravno in povzročil škodo, so bili: - sklenitev prodajne pogodbe z dne 6. 6. 2011 za nakup nepremičnine v večstanovanjskem in poslovnem objektu B.; - sklenitev prodajne pogodbe za nakup nepremičnine v objektu C.; - sklenitev pogodbe z revizijsko družbo D. d. o. o.; - sklenitev pogodbe z naročnikom E., d. o. o., za izvedbo del na naslovu S.; - naročilo pravnega mnenja pri F., odvetniška družba, o. p., d. o. o. 6. Tožeča stranka se v pritožbi ni konkretno opredeljevala do obrazložitve zavrnitve tožbenih zahtevkov iz pogodbe z družbo E. d. o. o. (65.-70. tč. obrazložitve) ter zahtevkov za plačilo 5.025,00 EUR in 5.535,00 EUR (86. in 87. tč. obrazložitve). Posledično se do zavrnitve teh delov tožbenega zahtevka tudi višje sodišče ne bo konkretno opredeljevalo.

**Glede zastaranja**

7. Tožbeni zahtevek za znesek 63.539,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2016 in za znesek 360.742,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2009, ki izhajata iz sklenitve zgoraj omenjenih prodajnih pogodb za nakup nepremičnin, je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi zastaranja.

8. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se zaradi narave mandatnega razmerja članov organov vodenja do družbe kršitve njihovih obveznosti presojajo na podlagi pravil o poslovni odškodninski odgovornosti; posledično se tudi glede vprašanja zastaranja uporabljajo pravila o zastaranju terjatev iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti (tretji odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Zastaralni rok znaša pet let (346. člen OZ) in je začel teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec (tožeča stranka) imel pravico zahtevati njeno izpolnitev.1 Slednji trenutek je višje sodišče vezalo na čas, ko so se s spornima posloma seznanili družbeniki družbe A. d. o. o. Ob upoštevanju izpovedi G. G., H. H., I. I. in toženca je glede prodajne pogodbe za nepremičnino v B. ugotovilo, da so se družbeniki s tem poslom seznanili najkasneje konec leta 2011 (59. točka obrazložitve), glede prodajne pogodbe za nepremičnino v C. pa najkasneje do meseca novembra 2011 (60. točka obrazložitve). Tožba v tem postopku je bila vložena 11. 4. 2017, kar pomeni, da je bila vložena po poteku 5 let od trenutka seznanitve družbenikov s spornima posloma.

9. Tožeča stranka je očitala, da je sodišče prve stopnje o tem, kdaj so se s spornima posloma seznanili družbeniki družbe A. d. o. o., zaslišalo le družbenike G. G., H. H., I. I. in toženca, ne pa tudi drugih (12) družbenikov, ki bi, če bi bili zaslišani, izpovedali, da so se s posloma seznanili kasneje. Ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kdaj so se navedene osebe seznanile s spornima posloma, pritožba konkretno ne izpodbija. Sodišču ni treba zasliševati dodatnih oseb, če se je o obstoju nekega dejstva že prepričalo. Zato očitek, da bi moralo zaslišati še vse preostale družbenike za prepričanje o tem dejstvu, ni utemeljen. Nadalje pa je toženec v odgovoru na pritožbo tudi izpostavil, da so zaslišani, skupaj z J. J. (ki ga zaradi smrti tako ali tako ne bi bilo več mogoče zaslišati, naj pa bi se tudi on srečeval na sestankih zaslišanih), bili večinski družbeniki z deležem 89,60 % in torej ob njihovi seznanjenosti, ki jo je toženec izkazal, je bilo izkazano soglasje zahtevane večine družbenikov za sklenitev poslov in obstoj vednosti preostalih družbenikov s tega vidika ni odločilnega pomena za presojo zastaranja, kar ovrže potrebo po njihovem zaslišanju.

10. Višje sodišče ne sledi tožeči stranki, da se je s škodo v zvezi s sklenitvijo prodajne pogodbe za nakup nepremičnine v "B." seznanila šele po pridobitvi cenitve vrednosti nepremičnine in po njeni nadaljnji prodaji dne 26. 9. 2016. Očitano protipravno ravnanje toženca naj bi predstavljala sklenitev prodajne pogodbe za nakup sporne nepremičnine. Posledično torej ne more držati, da je škoda nastala šele potem, ko je bila nepremičnina za nižji znesek prodana. Kvečjemu bi s prodajo nepremičnine prišlo do zniževanja nastale škode (četrti odstavek 243. člena OZ), kar pa nima vpliva na začetek teka zastaralnega roka.

11. O zastaranju odškodninskega zahtevka v zvezi s sklenitvijo prodajne pogodbe za nakup nepremičnine v C. pa nedvoumno priča tudi sam zahtevek tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti h glavnici datirala na 12. 10. 2009. Kako naj bi bil zahtevek tožeče stranke skladen z njeno navedbo, da je bila višina škode ugotovljena šele s 7. 12. 2017, tožeča stranka ni pojasnila; še manj je to skladno z dejstvom, da je tožeča stranka tožbo vložila in višino škode v njej opredelila že 11. 4. 2017. Že razpolaganje tožeče stranke s samim zahtevkom njene pritožbene navedbe prepričljivo ovrže. **Glede pogodbe z revizijsko družbo**

12. Sodišče prve stopnje je v 71.-78. točki obrazložitve svoje odločbe izčrpno pojasnilo razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu. Pojasnilo je da pogodba z družbo D. d. o. o. ni bila sklenjena za izvedbo revizije poslovanja družbe A. d. o. o. Na podlagi izpovedi toženca ter priče G. G. je utemeljilo dejansko podlago za sklenitev sporne pogodbe (nejasnosti v pripravljenem revizijskem poročilu, nezaupanje v revizorja, ki je pripravil revizorsko poročilo), nadalje pa je iz poročila družbe D. d. o. o., v katerem je bilo navedeno, da vključeni postopki, ki jih je družba izvedla, ne vsebujejo revidiranja, zaključilo, da toženec pri omenjeni družbi ni naročil revizije poslovanja družbe A. d. o. o., s čimer ni kršil 31. člena njene družbene pogodbe. V zvezi z očitkom razkrivanja poslovnih skrivnosti družbe A. d. o. o. družbi D. d. o. o. je sodišče presodilo, da tožeča stranka ni dokazala protipravnosti tega ravnanja, saj je revizorska družba po določbah Zakona o revidiranju dolžna varovati zaupne podatke, s katerimi pride v stik, prav tako pa tožeča stranka naj ne bi konkretizirala škode, ki naj bi ji nastala z domnevnim posredovanjem poslovnih skrivnosti.

13. Zoper nič od naštetega tožeča stranka v pritožbi konkretno ni ugovarjala, temveč je le ponovila svoje prvotno podane očitke. Glede na izčrpno obrazložitev sodišča prve stopnje in pavšalne pritožbene navedbe višje sodišče v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v znesku 1.647,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ne dvomi.

**Glede naročila pravnega mnenja**

14. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje v 79.-84. točki obrazložitve izčrpno pojasnilo razloge za svojo odločitev. Vprašanja iz pravnega mnenja so se nanašala na odločitev toženca v zvezi s pogodbo z družbo D. d. o. o. in možnostjo obravnavanja poročila te družbe na skupščini družbe A. d. o. o. (o dopustnosti tega posla se je višje sodišče zgoraj že opredelilo) in nadalje o veljavnosti licence revizorja, ki je opravil revizijo poslovanja družbe A. d. o. o. Iz navedenih ugotovitev izhaja (konkludentna) zavrnitev očitka tožeče stranke, da je bilo pravno mnenje naročeno izključno za lastne potrebe toženca.

15. Tožeča stranka je v pritožbi konkretno očitala predvsem, da časovno sosledje dogodkov od naročila pravnega mnenja (26. 9. 2013) do datuma razrešitve toženca na skupščini družbe A. d. o. o. (13. 10. 2013) dokazuje, da je bilo mnenje pripravljeno izključno za lastne potrebe toženca. 13. 10. 2013 je bila izvedena skupščina družbe A. d. o. o., na kateri je toženec želel obravnavati poročilo družbe D. d. o. o. o nepravilnostih v revizorjevem poročilu. Da bi torej naročilo pravnega mnenja glede dopustnosti uporabe tega poročila na skupščini in izpodbijanja ugotovitev revizorjevega poročila zaradi njegovih spornih kvalifikacij pred samo skupščino, na kateri je bil naposled toženec razrešen, dokazovalo, da je bil pravno mnenje naročeno izključno za lastne potrebe toženca (ki razrešitve niti ni izpodbijal, pa bi jo, če bi bilo pravno mnenje pripravljeno izključno za lastne potrebe, nedvomno lahko), ni logično in posledično višjega sodišča ne prepriča v drugačno presojo.

16. Na podlagi navedenega se izkaže za neutemeljenega tudi očitek sodišču prve stopnje, da ni postavilo predlaganih izvedencev gradbene in finančne stroke, ki bi naj opredelila višino škode tožeče stranke. Ob neobstoječem temelju odškodninskega zahtevka je izvajanje dokazov v zvezi z višino tožbenega zahtevka nepotrebno, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

17. Zoper odločitev o stroških postopka se je tožeča stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi. Glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni terjatvi višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

18. Ker torej niso podani v pritožbi navedeni razlogi, niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je višje sodišče presojalo le pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške in je dolžna tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka. Na podlagi priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT je višje sodišče tožencu priznalo 3.750 točk za odgovor na pritožbo in 47,5 točk materialnih stroškov, skupno 3.797,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožeča stranka tožencu povrniti 2.779,77 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Sklep VSRS III Ips 14/2016 z dne 9. 12. 2016.