Jedro

Tožnica je bila s predmetom obravnavanega inšpekcijskega postopka seznanjena že v pozivu prvostopenjskega organa z dne 23. 4. 2015 in nato še v vabilu na ogled in zaslišanje. Že od navedenega poziva, v katerem je bila pozvana, da se izjavi o obsegu del in s tem o dimenzijah objekta, ji je bilo znano, da je to eno od vprašanj, ki bodo obravnavana v postopku. V nadaljevanju postopka je prisostvovala inšpekcijskemu pregledu, v okviru katerega so bile izvedene meritve, na kraju ogleda pa je bila tudi zaslišana. Tožnica je torej vedela, katera dejstva so bistvena za odločitev, in je imela možnost, da se o njih tudi izjavi.

Presoja, da gre v tem primeru za nelegalno gradnjo (kar upravičuje izrečene inšpekcijske ukrepe), je oprta na ugotovljene dimenzije objektov in neizkazano pravico graditi. Pritlični objekt, talna AB plošča na zahodni strani objekta in podporni zid na vzhodni in severni strani nad objektom, ki tvorijo enovito konstrukcijo, tako spadajo med manj zahtevne objekte, podporni zid na severni strani pa med nezahtevne objekte. V prvostopenjski odločbi je v ustrezni meri pojasnjeno, zakaj obravnavani objekti ob svoji gradnji (v letih 2004 in 2005), niti kasneje, vse do izdaje izpodbijane odločbe, niso mogli biti uvrščeni med enostavne objekte, za gradnjo katerih gradbeno dovoljenje ne bi bilo potrebno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici izrekel inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje na zemljiščih s parc. št. 1477 in 1459 k. o. ..., in sicer pritličnega objekta, pravokotne tlorisne oblike, maksimalnih tlorisnih dimenzij 8 m x 16 m in maksimalne višine 3 m; talne AB plošče na zahodni strani objekta, pravokotne tlorisne oblike, maksimalnih tlorisnih dimenzij 5,8 m x 15 m; podpornega zidu na vzhodni in severni strani nad objektom, L tlorisne oblike, maksimalne dolžine 24 m in maksimalne zunanje višine 1,8 m; podpornega zidu na severni strani talne AB plošče, maksimalne dolžine 5,8 m in maksimalne višine 0,9 m. Naložil ji je, naj takoj po vročitvi odločbe ustavi gradnjo navedenih objektov (1. točka izreka) in jih v roku 60 dni po vročitvi odstrani vključno s temelji ter vzpostavi prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). S 4. točko izreka so bili izrečeni ukrepi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), s 5. točko je bilo ugotovljeno, da ni bilo stroškov postopka, s 6. točko pa, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, izdane v ponovnem postopku, izhaja, da je prvostopenjski organ na podlagi inšpekcijskega ogleda ugotovil, da so na kmetijskem zemljišču, last Republike Slovenije, zgrajeni v izreku odločbe navedeni objekti, ki vsi, razen podpornega zidu na severni strani (5,8 m x 0,9 m), spadajo med manj zahtevne, navedeni podporni zid pa med nezahtevne objekte, in da investitorka, ki je zakupnica navedenih zemljišč in ni izkazala pravice gradnje, zanje ni pridobila gradbenega dovoljenja. Ugotovil je še, da pritlični objekt skupaj s talno AB ploščo in podpornim zidom na vzhodni in severni strani nad objektom tvori enovito konstrukcijo ter da se v pritličnem objektu nahajata kuhinja in kopalnica. Dodaja še, da obravnavna gradnja ni v skladu z lokalnim prostorskim aktom, ki je veljal v času gradnje, niti s sedaj veljavnim prostorskim aktom. Sklicuje se na določbe ZGO-1 o minimalni strokovni izobrazbi in izkušnjah, ki so potrebne za položaj gradbenega inšpektorja, ter navaja, da sta v tem primeru meritev opravila dva inšpektorja. Navaja, da je bila inšpekcijska zavezanka prisotna na inšpekcijskem pregledu ter da je imela možnost, da se o gradnji izjavi v pisnem pojasnilu z dne 8. 5. 2015 in na zaslišanju 4. 6. 2015, opravljenem na kraju ogleda, pa tudi v pritožbi zoper odločbo z dne 8. 6. 2015, izdano v prvotnem postopku.

3. Drugostopenjski upravni organ je ob obravnavi tožničine pritožbe spremenil 4. točko izreka prvostopenjske odločbe tako, da v izrečene prepovedi iz 158. člena ZGO-1 niso več vključene prepovedi, ki se nanašajo na lastnika zemljišča, v preostalem pa je tožničino pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je sledil razlogom, ki jih je navedel prvostopenjski organ, vključno z razlogi, ki se nanašajo na skrajšani postopek, možnosti, ki jih je imela tožnica pri izvrševanju svoje pravice do izjave, in strokovne usposobljenosti prvostopenjskega organa za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev.

4. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in s tožbo predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve v odločanje toženi stranki. Navaja, da v danem primeru ni bila podana podlaga za izdajo odločbe v skrajšanem postopku in da prvostopenjski organ ni sledil navodilom drugostopenjskega organa iz prejšnjega odločanja, da jo seznani z opravljenimi meritvami oziroma da v njeni navzočnosti ponovno opravi meritve ter šele nato presodi, ali je za obravnavani objekt za začetek gradnje potrebno gradbeno dovoljenje. Trdi, da z izmerami pred izdajo odločbe ni bila seznanjena in da ji tudi v ponovnem postopku ni bilo omogočeno, da pred izdajo odločbe poda trditve in dokaze. Če bi ji bila ta možnost dana, bi predlagala izvedenca gradbene stroke. Ne glede na strokovno znanje inšpektorice naj bi namreč kot laik imela pravico, da v postopek pritegne izvedenca, tako preveri ugotovitve organa in se do njih opredeli. Navaja, da ni razvidno, na podlagi česa je prvostopenjski organ ugotovil izmere, saj ni izvedel nobenega dokaznega postopka, ogled brez sodnega izvedenca ustrezne stroke pa za nesporno ugotovitev izmer ne zadostuje. Objekt naj bil služil izključno hrambi in sortiranju pridelkov ter hrambi orodja. Skladen naj bi bil z veljavnim Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola, saj gre za enoetažni, deloma vkopan objekt, pravokotnega tlorisa, streha pa služi tudi stropu in je ozelenjena. Trdi (in enako naj bi trdila že med prvostopenjskim postopkom), da ugotovitve organa o izmerah niso pravilne, zaradi česar je napačna tudi kvalifikacija objektov. Uporabna površina objekta naj bi bila bistveno manjša, kot izhaja iz izmer prvostopenjskega organa, saj velik del objekta predstavlja jašek za zajem meteornih voda in podporni zid, ki preprečuje erozijo brežine. Šlo naj bi za enostavne objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno. Sklicuje se še na izdano kulturnovarstveno soglasje in obveznosti iz zakupne pogodbe. Predlaga postavitev izvedenca gradbene stroke.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po prvem odstavku 146. člena ZGO-1 se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. ZGO-1 s tem odkazuje na določbe ZUP o skrajšanem ugotovitvenem postopku (144. člen), ki pa vodenja takega postopka ne predpisuje, temveč ga le dovoljuje. Za vodenje skrajšanega postopka so v določbah 144. člena ZUP navedeni še nadaljnji pogoji. Iz te določbe je razvidna bistvena značilnost skrajšanega ugotovitvenega postopka, po kateri se ta postopek razlikuje od rednega ugotovitvenega postopka, to je, da za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ni treba opraviti nobenih dejanj v postopku, kot npr. zaslišanja prič, dokazovanja z izvedenci ali ogled.

8. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ dejstva, na katera je oprl svojo odločitev, ugotavljal z izvajanjem dokazov, in sicer s pridobitvijo podatkov pri tožnici, ogledom in zaslišanjem tožnice na kraju ogleda. Inšpekcijski organ kot prvostopenjski organ v tem primeru tako ni odločal v skrajšanem postopku, temveč je izvajal dejanja v rednem ugotovitvenem postopku. Tožbeni ugovor, s katerimi tožnica uveljavlja, da niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem postopku, tako za odločitev o tožbi ni pomemben.

9. Tožbeni ugovori, katerih bistvo je, da je prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanil z izmerami ter ji s tem ni omogočil, da se o njih izjavi in v zvezi s tem predlaga izvedbo dokaza z izvedencem, oziroma da so ugotovljene izmere neizkazane, so neutemeljeni. Sedaj izpodbijana prvostopenjska odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, oprta pa je na izmere objekta, ki jih je prvostopenjski organ (gradbeni inšpektor) ugotovil v postopku pred izdajo prve odločbe. Iz odločb prvostopenjskega in drugostopenjskega organa ter podatkov v spisu izhaja, da je prvostopenjski organ pred izdajo prve odločbe z dne 8. 6. 2015 tožnico najprej z dopisom 23. 4. 2015 pisno pozval, da se izjavi o investitorju, obsegu izvedenih gradbenih del in času gradnje ter jo pozval, da predloži ustrezno upravno dovoljenje za gradnjo, v zvezi s čemer je tožnica podala pisno izjavo 8. 5. 2015. V nadaljevanju jo je kot stranko povabil na inšpekcijski pregled in meritve objekta na kraju samem ter jo opozoril, da bo tam tudi zaslišana. V izpodbijani in pritožbeni odločbi je ugotovljeno, da je bila tožnica na inšpekcijskem pregledu prisotna, to pa potrjujejo tudi listine v spisu (zapisnik o tožničinem zaslišanju na kraju ogleda 4. 6. 2015 in fotografije notranjosti objekta), čemur tožnica niti ne oporeka. Ker so bile na tem inšpekcijskem pregledu opravljene meritve, razvidne iz zapisnika o opravljenem ogledu, so neutemeljene tožničine trditve, da so izmere neizkazane. Prav tako so neutemeljeni očitki, da ji ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh pravno odločilnih dejstvih. Tožnica je bila s predmetom obravnavanega inšpekcijskega postopka seznanjena že v pozivu prvostopenjskega organa z dne 23. 4. 2015 in nato še v vabilu na ogled in zaslišanje. Že od navedenega poziva, v katerem je bila pozvana, da se izjavi o obsegu del in s tem o dimenzijah objekta, ji je bilo znano, da je to eno od vprašanj, ki bodo obravnavana v postopku. V nadaljevanju postopka je prisostvovala inšpekcijskemu pregledu, v okviru katerega so bile izvedene meritve, na kraju ogleda pa je bila tudi zaslišana. Tožnica je torej vedela, katera dejstva so bistvena za odločitev, in je imela možnost, da se o njih tudi izjavi.

10. Tožnica v tem primeru ne more uspeti niti s trditvami, da bi ji morala biti kot laiku dana možnost, da v postopek pritegne izvedenca in tako preveri ugotovitve inšpektorja. Upravni organ, ki vodi postopek skladno s prvim odstavkom 189. člena ZUP dokaz z izvedencem opravi le, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga. Stranka pa lahko v svoje trditve vedno vključi tudi mnenje ustreznega strokovnjaka, ki ga sama angažira. Za meritve, ki so bile podlaga izpodbijani odločitvi, po prepričanju sodišča ni bilo potrebno nobeno strokovno znanje. Šlo je namreč za enostavno izmero dolžine in širine objekta. Zato v okoliščinah danega primera, ko je inšpektor z izmero obeh horizontalnih stranic pritličnega objekta v dolžini 16 m x 8 m ugotovil tlorisno površino pritličnega objekta 128 m2, pomožni kmetijsko-gozdarski objekt, ki bi se lahko štel za enostavnega (za kakršno kvalifikacijo se zavzema tožnica), pa bi lahko meril največ 40 m2, tožnica ne more uspeti s pavšalnimi trditvami, da je objekt manjši od ugotovljenih izmer. Ob gradnji je namreč tlorisna površina pritličnega objekta, namenjenega shranjevanju, po 10. točki prvega odstavka 8. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik) lahko merila največ 30 m2, po m. točki 16. člena kasneje veljavne Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba/08) največ 20 m2, ob izdaji izpodbijane odločbe pa po 18. točki priloge 2 Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba/13) največ 40 m2. Tožnica tudi ne more uspeti s prav tako pavšalnimi navedbami o manjši uporabni površini obravnavnega pritličnega objekta, saj je za razvrstitev objektov glede na zahtevnost njihove gradnje odločilna njihova tlorisna površina.

11. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava. Po določbi 3. člena ZGO-1 se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Brez gradbenega dovoljenja je po določbah 3. a člena ZGO-1 mogoče začeti le gradnjo enostavnega objekta, ki ni v nasprotju s prostorskim aktom. Presoja, da gre v tem primeru za nelegalno gradnjo (kar upravičuje izrečene inšpekcijske ukrepe), je oprta na ugotovljene dimenzije objektov in neizkazano pravico graditi. Pritlični objekt, talna AB plošča na zahodni strani objekta in podporni zid na vzhodni in severni strani nad objektom, ki tvorijo enovito konstrukcijo, tako spadajo med manj zahtevne objekte, podporni zid na severni strani pa med nezahtevne objekte. V prvostopenjski odločbi je v ustrezni meri pojasnjeno, zakaj obravnavani objekti ob svoji gradnji (v letih 2004 in 2005), niti kasneje, vse do izdaje izpodbijane odločbe, niso mogli biti uvrščeni med enostavne objekte, za gradnjo katerih gradbeno dovoljenje ne bi bilo potrebno. Oba organa se pri svoji presoji opirata na podzakonske predpise, ki so veljali v času gradnje, pa vse do izdaje izpodbijane odločbe. Glede na to, da tožnica v tožbi (razen nestrinjanja z ugotovljenimi izmerami) razvrstitvi vsebinsko ne nasprotuje, se sodišče v tem delu sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in jih zato ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Dodaja le še, da se strinja z organom tudi, da tožnica ni izkazala pravice graditi, ki je pravno odločilna glede podpornega zidu na severni strani talne AB plošče, maksimalne dolžine 5,8 m in maksimalne višine 0,9 m. Ta bi namreč lahko bil v času gradnje po 4. točki prvega odstavka 6. člena Pravilnika enostavni objekt, če ne bi bila po prvem odstavku 19. člena Pravilnika gradnja enostavnih objektov v temu času dovoljena le ob izkazani pravici graditi. Te pravice pa tožnica ni izkazala s sklicevanjem na v zakupni pogodbi dogovorjeno dolžnost, da vzdržuje v zakup dana zemljišča in objekt, ki ga je z zakupno pogodbo odkupila.

12. Tožnica prav tako ne more uspeti s trditvami, da je obravnavani objekt nadomestni za objekt, ki je bil v slabem stanju in ga je morala odkupiti ob sklenitvi zakupne pogodbe. ZGO-1 ne pozna več pojma nadomestne gradnje, ampak le še gradnjo novega objekta, njegovo rekonstrukcijo in odstranitev. Tudi pred spremembo zakona (ZGO-1B) pa je bilo skladno s tedanjim 3. členom ZGO-1 za nadomestno gradnjo treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

13. Ker glede na navedeno ne gre za enostavne objekte, za katere gradbeno dovoljenje ne bi bilo potrebno, in že to zadostuje za odločitev o neutemeljenosti tožbe, se sodišče ni posebej opredeljevalo do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na ugotovitve organa, da je obravnavana gradnja tudi v nasprotju s prostorskim aktom. Za odločitev iz enakih razlogov tudi ni pomemben podatek, da je tožnica med postopkom pridobila kulturnovarstveno soglasje.

14. Glede na to, da v tem primeru za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev ni bilo potrebno strokovno znanje, tožničine navedbe o nepravilnosti izmer, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ, pa so le pavšalne (ne zatrjuje dimenzij v smislu 18. točke Uredbe/13) in neutemeljene (sklicuje se na uporabno površino objekta), je neutemeljen tudi v tožbi predlagan dokaz z izvedencem. Ker je sodišče zato lahko odločilo na podlagi podatkov v spisu, je sodilo na seji (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

16. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.