Jedro

Glede na to, da je bila toženka na ponavljajočo se napako, ki je bila v njeni sferi, že dalj časa pred dogodkom opozorjena, vendar napake ni odpravila, prav tako pa ni reagirala na način, na katerega so delavci reševali nastalo situacijo, je odgovorna za škodo, do katere je prišlo zaradi te napake. Ker tožniku v zvezi z izbranim načinom sestopa s tovornjaka ni mogoče očitati hude malomarnosti, je pravilna tudi odločitev o tem, da ni prispeval k nastanku škode.

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.400.000 SIT nadomesti z zneskom 1.000.000 SIT, v 3. točki izreka pa znesek 279.780,50 SIT z zneskom 167.475 SIT, v ostalem pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 145,94 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v znesku 1.400.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti od 22. 7. 2004 do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode zavrnilo. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti del stroškov postopka, sorazmeren njegovemu uspehu v pravdi.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka v reviziji uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da njeno sklicevanje na določbe Navodila za intervencijo v primeru zastoja vozila na I. in II. ravni transporta in Pravilnika o preventivnih pregledih motornih in priklopnih vozil predstavlja preveč legalističen pogled na obveznosti voznikov tovornih avtomobilov ob njihovem prevzemu. Dejstvo, da tožnik ni upošteval notranjega pravnega akta, posredno pa tudi Pravilnika, lahko posredno vpliva na ugotavljanje njegove odgovornosti oziroma soodgovornosti za nastanek škodnega dogodka. Iz ugotovitev sodišč izhaja, da je bilo vozilo ob tožnikovem prevzemu brezhibno, da je sistem spusta hidravlične ploščadi odpovedal med opravljanjem dela in da popravilo ne bi doprineslo k njegovemu brezhibnemu delovanju v zaostrenih zimskih razmerah. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišč, da je toženka molče dopuščala skoke z nakladalne ploščadi, ker je bilo delo tako najhitreje opravljeno. Tožnik bi moral izbrati varnejši način za sestop z niti en meter visoke ploščadi in tako do poškodbe ne bi prišlo. Za tak sestop ne bi porabil več časa, tožnik pa je bil izkušen delavec in je imel opravljen izpit iz varnosti pri delu. Tožnik je zato ravnal malomarno in mu je zato mogoče očitati, da je odgovoren oziroma soodgovoren za nastanek poškodbe. Nadalje trdi, da je odškodnina za telesne bolečine ob ugotovljenem trajanju bolečin in dejstvu, da je bil v zvezi s poškodbo le enkrat pri zdravniku, previsoka in bi bila primerna največ v višini 1.084,96 EUR. Glede na ugotovljeni obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti je previsoka tudi odškodnina za duševne bolečine, povezane s tem. Najvišja še ustrezna odškodnina iz tega naslova bi znašala 1.669,17 EUR. Ker je sodišče spregledalo ugotovitev izvedenca, da je poškodba zapustila zmanjšano gibljivost skočnega sklepa, vendar ne v taki meri, da bi bil to lahko utemeljen razlog za pojav duševnih bolečin pri tožniku, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril. 5. Revizija je delno utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odločanju o temelju zahtevka izhajali iz naslednjih ugotovitev o pravno pomembnih dejstvih: - da je tožnik potem, ko je 15. 1. 2001 končal z razkladanjem pošiljk, fiksiral zabojnike v tovornjaku in da je zaradi okvare sistema spusta dvižne hidravlične ploščadi s tovornjaka prišel tako, da je z njega skočil, - da je skočil s približno 1 m višine, - da si je pri doskoku poškodoval desni gleženj, - da se dvižna ploščad upravlja na dveh mestih: s pomočjo ročnih komand se upravlja ob vozilu, s pomočjo nožnih komand pa na ploščadi, - da je tožnik vozilo pred prevzemom pregledal in napake ni ugotovil, po zaključku raztovarjanja pa nožne komande niso delovale, - da se je ta okvara redno pojavljala pri nižjih temperaturah, na kar so delavci opozarjali, vendar predpostavljeni niso reagirali, - da so delavci situacijo rešili na edino možni način in sicer tako, da so skočili s tovornjaka in z dvižno ploščadjo upravljali ročno, - da je delodajalec vedel za tak način dela in ga je dopuščal ter da drugih navodil ni bilo.

7. Na podlagi navedenih ugotovitev sprejeto stališče izpodbijanih sodb, da je toženka v celoti odgovorna za nastalo škodo, je materialnopravno pravilno. Na ponavljajočo se napako, ki je bila v njeni sferi, je bila že dalj časa pred dogodkom opozorjena, vendar napake ni odpravila. Prav tako ni reagirala na način, na katerega so delavci reševali nastalo situacijo. Da napake v delovanju hidravlične naprave ne bi bilo možno odpraviti, v postopku ni bilo ugotovljeno, tožniku pa v zvezi z izbiro načina sestopa s tovornjaka tudi ni mogoče očitati hude malomarnosti. Pravilen je tudi odgovor sodišča druge stopnje na pritožbene očitke o tožnikovem nespoštovanju predpisanih obveznosti v zvezi z javljanjem napak. Revizijsko sodišče se strinja, da je za presojo odgovornosti bistveno, da je bila toženka s pojavljanjem napak, do kakršne je prišlo tudi v obravnavanem primeru, seznanjena.

8. Delno pa so utemeljene navedbe o nepravilni uporabi materialnega prava, ki se nanašajo na odmero odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v 200. in v 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

9. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel lažji zvin desnega gležnja (nateg sklepnih vezi), ki ni zahteval imobilizacije in zaradi katerega je dva do tri dni trpel hude bolečine, ki so se v nadaljnjem mesecu dni, ko je bil v bolniškem staležu, umirile. Zaradi poškodbe je bil dvakrat na rentgenskem slikanju in štirikrat na pregledih. Razgibaval je skočni sklep in je bil med zdravljenjem omejeno pokreten. Za opisani obseg škode mu je bila prisojena odškodnina v višini 600.000 SIT, kar je v času izdaje prvostopenjske sodbe predstavljalo 3,3 povprečnih neto plač. Glede na to, da so mu zaradi trajno omejene gibljivosti skočnega sklepa ostale težave pri dolgotrajni hoji, stoji, hoji po neravnem terenu in pri rekreativnih dejavnosti, zaradi katerih tožnik trpi – revizijsko sodišče se strinja z obrazloženim stališčem izpodbijanih sodb, da tožnik zaradi opisanega prikrajšanja trpi duševne bolečine, mu je bila prisojena odškodnina v višini 800.000 SIT oziroma 4,4 povprečnih neto plač. Upoštevaje sorazmerno majhen obseg škode in glede na odškodnine, prisojene v podobnih primerih, sta prisojeni odškodnini previsoki. Znižanje odškodnine za telesne bolečine na znesek 400.000 SIT in znižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na znesek 600.000 SIT bo prisojeno odškodnino ustrezno umestilo v okvir odškodnin, ki za podoben obseg škode ne presegajo šestih povprečnih neto plač.(1)

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, tako da je toženkini pritožbi delno ugodilo in s prvostopenjsko sodbo prisojeni znesek odškodnine znižalo na 1.000.000 SIT ter ustrezno spremenilo odločitev o stroških postopka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijani, a nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). V ostalem delu je toženkino revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Sprememba sodbe sodišča druge stopnje glede odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po metodi izračuna, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, je tožnikov uspeh 75 %, kar pomeni, da je od ugotovljenega zneska stroškov v višini 226.800 SIT upravičen do povrnitve 170.100 SIT, toženka pa od nastalih stroškov v višini 10.500 SIT do povrnitve zneska 2.625 SIT. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku plačati 167.475 SIT. Ker v pritožbenem postopku stroški niso bili priglašeni, o njih ni treba odločiti.

12. V revizijskem postopku so toženki nastali stroški v skupni višini 512,84 EUR (330,48 EUR za sestavo revizije in 182,36 EUR za sodno takso), tožniku pa stroški v skupni višini 428,27 EUR (337,09 EUR za odgovor na revizijo in stroške ter 91,18 EUR za sodno takso). Upoštevaje 30 % toženkin uspeh v reviziji je po medsebojnem pobotanju (toženka je upravičena do povrnitve 153,85 EUR, tožnik pa do povrnitve 299,79 EUR) toženka dolžna tožniku povrniti 145,94 EUR.

Op. št. (1): Prim. npr. II Ips 210/2007 in II Ips 694/2005, kjer je bilo za primerljiv obseg škode prisojenih 5 oziroma 6 povprečnih neto plač, ter na drugi strani II Ips 519/99, II Ips 499/2005, II Ips 39/2005, II Ips 641/2005 in II Ips 39/2005, kjer so bile za večji obseg škode in prikrajšanj prisojene odškodnine med 7 in 10 povprečnimi neto plačami.