Jedro

Naložena denarna kazen, znesek 1000 EUR, je naveden v drugem odstavku izreka, ker iz prvostopenjske odločbe izhaja, da je vsaka poznejša denarna kazen za prisilitev lahko znova izenačena do zneska 1000 EUR. Zato sodišče ne vidi takšne nejasnosti v izreku, da bi bilo trebi tožbi ugoditi, tožnik pa niti ne pojasnjuje natančneje, zakaj meni, da gre za takšno nejasnost, da odločba ni izvršljiva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je kmetijska inšpekcija po uradni dolžnosti na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter ob uporabi prve alineje točke B 107. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, v inšpekcijski zadevi zaradi nedovoljenega vnosa odpadnega gradbenega materiala in zemljine na kmetijskem zemljišču, odločila, da je tožnik dolžan denarno kazen v znesku 1.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, Enota Ljubljana, št. 0611-1576/2009-31 z dne 3. 11. 2010, o dovolitvi izvršbe, plačati v treh dneh po vročitvi tega sklepa v korist proračuna RS po priloženi položnici. V kolikor zavezanec ne bo plačal denarne kazni, bo prisilno izterjana. Če zavezanec do 15. 5. 2012 ne bo izvršil z izrekom inšpekcijske odločbe št. 0611-1576/2009-9 z dne 19. 10. 2009, naloženih obveznosti, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 1.000,00 (tisoč 00/100) EUR.

2. S sklepom, navedenim v prvi točki izreka, je bila zavezancu zagrožena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR, če za kmetijska zemljišča dejanske rabe vodotok, barjanski travnik, barjanski travnik, barjanski travnik, barjanski travnik, obdelovalna površina in barjanski travnik ter barjanski travnik, ne pridobi s strani lastnika dovoljenje za uporabo teh zemljišč ter uvede postopek za pridobitev odločbe za agromelioracijo na teh zemljiščih ali če ne vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške, s tem da v celoti vneseno zemljino in odpadni gradbeni material odstrani. Zavezanec se je na sklep pritožil, vendar je bila pritožba zavrnjena. Na podlagi tega je kmetijska inšpekcija opravila ponovni pregled na terenu ter ugotovila, da so površine še vedno nasute z različnim materialom. Zato je izdala novi sklep o izvršbi. Odvetnik A.A. se je na ta sklep tudi pritožil. Tudi ta pritožba je bila s strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zavrnjena. Pooblaščenec je zoper to odločbo sprožil upravni spor. S sodbo v imenu ljudstva št. I U 543/2011-10 z dne 5. 1. 2012 je sodišče razsodilo, da se sklep Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, št. 0611-1576/2009-38 odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje. Na podlagi te sodbe je kmetijska inšpekcija dne 16. 1. 2012 pozvala zavezanca k udeležitvi na terenskem pregledu na dan 7. 3. 2012 ob 9:00. Poziv je pooblaščenec prevzel dne 3. 2. 2012. Dne 7. 3. 2012 ob 9:00 je kmetijska inšpekcija opravila pregled na terenu. Kljub pozivu se zavezanec ni udeležil pregleda. Na pregledu se je ugotovilo, da je iz celotne parcelne številke 558/6, k.o. ... in severno vzhodnega dela parcel 558/2, 559/2 in 560/2, vse k.o. ... odstranjen navožen material. Preostale površine iz prej navedenih parcel in parcel 560/6 in 560/2, obe k.o.... pa so še vedno nasute in delno zaraščene. V nasutem materialu so bili vidni kosi betona, asfalta, zidakov, armaturnega železa in gramoza. Ker zavezanec ni bil prisoten pri pregledu, ga je kmetijska inšpekcija dne 8. 3. 2012 z dopisom št. 0611-1576/2009-59 pozvala naj poda morebitne pripombe na zapisnik o pregledu z dne 7. 3. 2012, ki je bil priloga dopisa. Pooblaščenec je dopis prevzel dne 9. 3. 2012. Do izdaje tega sklepa zavezanec ni podal nobenih pripomb na zapisnik, zato kmetijska inšpekcija smatra, da se strinja z vsebino zapisnika. Kmetijska inšpekcija je dne 2. 4. 2012 ponovno opravila pregled na terenu ter ugotovila, da je stanje na obravnavanih parcelah nespremenjeno, glede na pregled z dne 7. 3. 2012, kar je razvidno tudi iz zapisnika št. 0611-1576/2009-60, ki je priloga tega sklepa. Iz ugotovljenega je razvidno, da zavezanec ni izpolnil svojih obveznosti iz izreka odločbe, št. 0611-1576/2009-9 z dne 19. 10. 2009. Zato je bilo treba, v skladu z 298. členom ZUP izrečeni prisilni ukrep uporabiti in zagroziti z novim, strožjim prisilnim ukrepom. Za tako obliko izvršbe se je organ odločil po načelu ekonomičnosti, saj je izvršba s prisilitvijo za zavezanca ugodnejša kot izvršba po drugi osebi.

3. V pritožbi zoper prvostopenjski akt tožnik pravi, da je izpodbijani sklep v celoti ničen, ker je bil izdan brez izvršilnega naslova. Tako bi moral inšpekcijski organ zaslišati pritožnika in narediti ogled kraja, ker očitno inšpekcijski organ opravlja inšpekcijo na drugih nepremičninah ter gre za napačno ugotovitev dejstev in dejanskih okoliščin, predvsem v zvezi z vprašanjem, kdo je navozil material in kaj je njegova vsebina, kot tudi da je sedaj v naravi stanje v celoti sanirano in vzpostavljeno v kmetijsko zemljišče. Poudariti je potrebno, da je na zadevnih nepremičninah vzpostavljeno prejšnje stanje ter se na teh nepremičninah nahaja barjanska črnica, to je marost, vse do glinene podlage v sestavi tal. Tako ni potrebe, da bi se vodil zadevni postopek izvršbe, če ne obstaja več potreba po izvršitvi inšpekcijske odločbe. V postopku izdaje izpodbijanega sklepa bi organ moral postaviti izvedenca kmetijske stroke, narediti ogled kraja ter izvesti dokaz z zaslišanjem pritožnika. Ker organ ni izvedel omenjenih dokazov, je bilo posledično temu dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

4. Z drugostopenjskim aktom je pristojno ministrstvo pritožbo zavrnilo in je zavrnilo tudi predlog za izrek ničnosti sklepa. Pritožniku je bilo z odločbo kmetijskega inšpektorja št. 0611-1576/2009-9 z dne 19. 8. 2009 naložena ureditev predmetnih kmetijskih zemljišč zaradi degradacije. Kmetijski inšpektor je dne 7. 3. 2012 po uradni dolžnosti opravil pregled kmetijskih zemljišč, parc. št. 560/6, 560/2, 559/6, 559/2, 558/2, 558/6, vse k.o. ... in ugotovil, da so iz parc. št. 558/6 in severno vzhodnega dela parc. št. 558/2, 559/2 in 560/2 vse k.o. ..., odstranjeni kupi navoženega materiala, preostale površine navedenih parcel pa so še vedno nasute ter zaraščene. Ob pregledu nasutja je ugotovil, da so vidni kosi betona, asfalta, zidakov, armaturnega železja in gramoza. Pregled je dokumentiran s fotografijami, ki so priloga zapisnika št. 0611-1576/2009-58 z dne 7. 3. 2012. Ogleda na terenu se kljub pravilno izkazanemu pozivu (dopis št. 0611-1576/2009-57 z dne 16. 1. 2012) stranka niti njen pooblaščenec nista udeležila, zato ji je bil predmetni zapisnik poslan in stranka pozvana k opredelitvi do ugotovitev inšpektorja (iz povratnice razviden prejem zapisnika in poziva dne 9. 3. 2012), česar ni storila. Iz dokumentov zadeve še izhaja, da je inšpektor tik pred izdajo odločbe, dne 2. 4. 2012, opravil še en kontrolni pregled na terenu in ugotovil nespremenjeno stanje glede na ogled z dne 7. 3. 2012, nakar je bila izdana izpodbijana odločba. V tem delu je v odgovor pritožniku še dodati, da iz dokumentov zadeve izhaja, da je bil ogled narejen na parcelah, ki so predmet postopka, v kolikor pritožnik meni, da temu ni tako, ima možnost udeležiti se ogleda na terenu. Pred izdajo izpodbijanega sklepa mu je bila ta možnost dana, pa je ni izkoristil. Drugostopenjski organ še pravi, da je zoper sklep v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje, kot določa prvi odstavek 292. člena ZUP. Ker je odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, postala s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 0611-1576/2009-14 z dne 23. 10. 2009 izvršljiva, kot določa 298. člen ZUP in ker že iz zgoraj navedenega Zapisnika o inšpekcijskem pregledu jasno izhaja, da obveznost ni bila izpolnjena, je zmotna trditev pritožnika, da ni več potrebno voditi izvršbe. Tudi predlog za ugotovitev ničnosti ni utemeljen in se pri tem organ sklicuje na 3. točko prvega odstavka 279. člena ZUP. Neizvršljivost je lahko posledica pravne ali dejanske nezmožnosti izvršitve. Pravna nezmožnost izvršitve nastopi, ko ni mogoče izvršiti odločbe zaradi pravnega stanja, na katerega se nanaša, dejanska nezmožnost izvršitve pa pomeni, da dejansko ni mogoče opraviti dejanja, ki bi pomenilo izvršitev odločbe. Ker pa v konkretnem primeru ni podana ne ena ne druga nezmožnost izvršitve, se predlog zavrne. Pritožnik pa netočno navaja tudi, da je izpodbijani sklep izdan brez izvršilnega naslova, saj je bilo že predhodno pojasnjeno, da je bila pritožniku izdana odločba kmetijske inšpekcije št. 0611-1576/2009-9 z dne 19. 8. 2009, s katero se pritožniku nalaga ureditev kmetijskih zemljišč, parc. št. 560/6, 560/2, 559/7, 559/6, 559/2, 558/6 vse k.o. ... zaradi degradacije, nedovoljenega vnosa gradbenih odpadkov in zemljine. Odločba je bila pritožniku vročena dne 5. 9. 2009, zoper njo ni vložil pritožbe in je postala po preteku pritožbenega roka pravnomočna.

5. V tožbi tožnik pravi, da je izpodbijani sklep v celoti ničen, ker je bil izdan brez izvršilnega naslova. V postopku izdaje obeh odločb, to je odločbe in sklepa, ni bila zaslišana tožeča stranka, ni bil izveden dokaz z ogledom kraja, kjer bi bila prisotna tožeča stranka, kot tudi se dejstva niso ugotavljala z izvedencem kmetijske stroke. Tako bi moral inšpekcijski organ zaslišati tožečo stranko in narediti ogled kraja, ker je očitno inšpekcijski organ prve stopnje opravil inšpekcijo na drugih nepremičninah ter gre za napačno ugotovitev dejstev in dejanskih okoliščin, predvsem v zvezi z vprašanjem, kdo je navozil material in kaj je njegova vsebina, ter na kateri parceli se le-ta sploh nahaja. Poudariti je potrebno, da je na zadevnih nepremičninah v lasti tožeče stranke vzpostavljeno prejšnje stanje, ter se na teh nepremičninah nahaja barjanska črnica, to je marost, vse do glinene podlage v sestavi tal. Pravi tudi, da je izrek nejasen in nerazumljiv, ker se naložena denarna kazen v višini 1.000,00 EUR podvaja.

6. Predlaga zaslišanje tožeče stranke in ogled kraja.

7. Tožeča stranka predlaga sodišču, da ob obravnavanju zadevne tožbe razpiše ustno glavno obravnavo in na njej zasliši tožečo stranko in izvede vse ostale predlagane dokaze. Predlaga odpravo obeh sklepov in zahteva povrnitev stroškov postopka. Hkrati prosi za oprostitev plačila sodnih taks, o čemer bo sodišče odločalo v posebnem sklepu.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po določbi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS št. 105/2006 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) sodišču v sodni odločbi ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da je upravni organ ravnal v skladu z zakonom in je odgovoril na pritožbene navedbe celovito in pravilno. Iz drugostopenjske odločbe je razvidno, da je z odločbo št. 0611-1576/2009-9 mišljena odločba, ki pravilno datira na 19. 8. 2009 in ne na dan 19. 10. 2009, kot to izhaja iz drugega odstavka izreka prvostopenjske odločbe. S to odločbo z dne 19. 8. 2009 je bila naložena obveznost pridobiti dovoljenje s strani lastnika zemljišča, uvesti postopek za pridobitev ustrezne odločbe o agromelioraciji in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje, med tem ko je bila z odločbo št. 0611-1576/2009-31 z dne 3. 11. 2010 naložena denarna kazen, znesek 1000 EUR pa je naveden v drugem odstavku izreka, ker iz prvostopenjske odločbe izhaja, da je vsaka poznejša denarna kazen za prisilitev lahko znova izenačena do zneska 1000 EUR. Zato sodišče ne vidi takšne nejasnosti v izreku, da bi bilo trebi tožbi ugoditi, tožnik pa niti ne pojasnjuje natančneje, zakaj meni, da gre za takšno nejasnost, da odločba ni izvršljiva. Kar zadeva tožbeni ugovor strankine (ne)udeležbe na ogledu, sodišče ugotavlja, da je pooblaščenec tožnika prejel poziv, da se udeleži ogleda 3. 2. 2012, a na ogled ni prišel; pooblaščenec je dne 9. 3. 2012 prevzel tudi poziv, da poda pripombe na zapisnik, čeprav tudi ni storil. Zato v obravnavanem primeru organ ni kršil 9. člena ZUP oziroma 1. odstavka 138. člena ZUP. Glede na ugotovljeno stanje stvari in neaktivnost tožnika v postopku ogleda tudi ni izkazana potreba, da bi organ angažiral izvedenca. Sodišče je preverilo tudi, če je podan kateri izmed razlogov iz 293. člena ZUP in je ugotovilo, da je izpodbijani akt zakonit. 10. Sodišče ni zaslišalo tožnika in ni opravilo ogleda, ker v danih procesnih okoliščinah ne bi bilo dopustno izvajati ugotavljanje dejstev na sodišču, saj je imel tožnik možnost uveljavljati dejstva v upravnem postopku, pa tega iz neupravičenih razlogov ni storil (3. odstavek 20. člena ZUS-1). Glavna obravnava pa ni sama sebi namen. V zvezi s tem Ustavno sodišče pravi, da „zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji. Na tej podlagi je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

11. Po določilu 4. odstavka 25. člena, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Zato je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.