Jedro

Dejstvo, da je iz pravnega pouka odločbe jasno razvidno, da ima tožnik možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo ZPKZ Maribor, še ne pomeni, da ima tožnik tudi pravno znanje za vložitev te tožbe. Temu je namenjeno pravno svetovanje kot oblika pravne pomoči. Ni mogoče pritrditi organu za brezplačno pravno pomoč, da tožnik v prošnji za brezplačno pravno pomoč ni navedel, zakaj bi zaprošeno pravno svetovanje potreboval. Od tožnika kot laične stranke ni mogoče pričakovati, da bo opredelil sporna in dejanska vprašanja v prošnji, saj navedeno lahko opredeli le kvalificiran pravni strokovnjak po vpogledu v upravno odločbo.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Upravnega sodišča RS, Organa za brezplačno pravno pomoč št. Bpp 185/2020 z dne 14. 9. 2020 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja ter zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor (v nadaljevanju ZPKZ Maribor) št. 720-422/2017/1203 z dne 9. 6. 2020 v zvezi z odločbo Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju URSIKS), Generalni urad, št. 720-1233/2017/430 z dne 18. 8. 2020 ter v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prosilec kot želeno vrsto, obliko in obseg BPP navedel pravno svetovanje na podlagi 1. in 4. alineje prvega odstavka 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Predlaga, da se mu za zastopanje dodeli odvetnik A.A. in Novega mesta. Prosilec je k prošnji priložil odločbo ZPKZ Maribor in URSIKS ter dopis, v katerem pojasnjuje, da zaprošeno BPP potrebuje za tožbo zoper navedeno odločbo ZPKZ Maribor, saj je bilo pri izdaji odločbe zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, materialno pravo je bilo nepravilno uporabljeno in da utemeljenega razloga za namestitev v posebni strožji režim ni bilo. Glede na to, da je prosilec v prošnji zaprosil za dodelitev nujne BPP je organ za BPP ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za dodelitev nujne BPP. Pri slednji je treba presojati izpolnjevanje pogojev iz 24. člena ZBPP, ki jih tožnik ne izpolnjuje.

3. O dodelitvi BPP pa morajo biti izpolnjeni ne le materialni (finančni pogoj), ampak tudi objektivni pogoji (iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP). Kot izhaja iz pojasnil, ki jih prilaga prosilec k prošnji za dodelitev BPP, se ne strinja s tem, da so bili v njegovem primeru izpolnjeni pogoji za namestitev v posebni strožji režim, to je pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 98.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). V zvezi s prosilčevo prošnjo za dodelitev BPP, organ za BPP nadalje ugotavlja, da prosilec v prošnji ne pove ničesar konkretnega v smislu odprtih dejanskih ali pravnih vprašanj, pri reševanju katerih bi potreboval pravno pomoč, to je ne navede nič, zakaj in s kakšnim namenom bi zaprošeno BPP potreboval. Upoštevaje namen zaprošene oblike BPP kot tudi v zvezi s to obliko BPP že sprejeto sodno prakso, to je, da za pravno svetovanje ne šteje zgolj preučitev dejanskega in pravnega položaja upravičenca, temveč mora biti izkazan tudi namen takšnega preučevanja, to pa je seznanitev in pomoč upravičencu pri uveljavljanju konkretnih pravic oziroma upravičenj, ki jih lahko doseže s pravnimi sredstvi in drugimi vlogami v sodnih in drugih postopkih, organ za BPP ugotavlja, da prosilec z ničemer ne izkaže, zakaj zaprošeno BPP sploh potrebuje, niti ne navede tega pavšalno. Ker je vrsta pravnega sredstva, ki ga ima prosilec možnost vložiti zoper odločbo ZPKZ Maribor, jasno razvidno že iz URSIKS odločbe, prosilec pa v sami prošnji za BPP ne da niti pavšalnih navedb, iz katerih bi izhajalo za razjasnitev katerih vprašanj in okoliščin potrebuje zaprošeno BPP, organ za BPP ocenjuje, da prosilcu skladno z določbami ZBPP ni mogoče dodeliti BPP za pravno svetovanje iz 1. alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP.

4. Glede prošnje za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev tožbe ter pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, organ za BPP meni, da prosilec s tožbo naperjeno zoper odločbo ZPKZ Maribor ter odločbo URSIKS, nima možnosti uspeha, saj je pričakovanje prosilca upoštevaje sodno prakso v sodnih primerih očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, je organ za BPP prosilčevo prošnjo za dodelitev BPP tudi v tem delu, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev tožbe ter pravno svetovanje pred sodiščem prve stopnje, kot neutemeljeno zavrnil. Glede dodelitve BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje, pa je organ za BPP ugotovil, da je prošnja tožnika preuranjena. Prosilec bi uvedbo postopka pred sodiščem druge stopnje namreč lahko predlagal šele po tem, ko bi sodišče prve stopnje v upravnem sporu o vloženi tožbi pravnomočno odločilo.

5. Tožnik izpodbija predmetno odločbo v celoti, po vseh točkah prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahteva, da se izpodbijana odločba odpravi in da se tožniku BPP dodeli. Navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter nepravilno uporabila materialno pravo. Ne drži obrazložitev tožene stranke, da tožnik s tožbo nima možnosti za uspeh in tega tudi tožena stranka ne more presoditi, saj ni bila seznanjena z dejstvi in dokazi, ki bi jih tožnik v tožbi navajal. Samo sklicevanje na sodno prakso ni dovolj za zavrnitev prošnje za dodelitev BPP, saj tožena stranka ne ve, ali bi tožnik v tožbi navajal ista dejstva in dokaze, o katerih je sodišče že odločilo s sodbo opr. št. I U 554/2020 z dne 2. 6. 2020 in s sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 983/2018 z dne 11. 9. 2018, sodbo IV U 8/2019 z dne 14. 2. 2019, zato je treba odločbo, ki jo tožnik izpodbija, odpraviti.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, vendar je sodišču poslala upravne spise.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi sodišče presoja zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke v izpodbijani odločbi, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za BPP.

9. Tožnik je v predmetni zadevi zaprosil za BPP na podlagi 1. in 4. alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, torej za pravno svetovanje in za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji (4. alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP).

10. BPP v obliki pravnega svetovanja iz prvega odstavka 26. člena ZBPP je namenjena preučitvi pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov, zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev in postopku za njihovo varovanje (tretji odstavek 26. člena ZBPP). Tožnik je v prošnji za BPP jasno navedel, da želi pravno svetovanje v zvezi z vložitvijo tožbe, zato je po mnenju sodišča s tem tudi izkazal namen takšnega preučevanja in izkazal zakaj takšno pomoč potrebuje, torej svetovanje z namenom vložitve tožbe zoper navedeno odločbo ZPKZ Maribor. Dejstvo, da je iz pravnega pouka odločbe URSIKS jasno razvidno, da ima tožnik možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo ZPKZ Maribor, še ne pomeni, da ima tožnik tudi pravno znanje za vložitev te tožbe. Temu je tudi namenjeno pravno svetovanje kot oblika pravne pomoči. Ni mogoče pritrditi organu za BPP, da tožnik v prošnji za BPP ni navedel niti pavšalno zakaj bi zaprošeno pravno svetovanje potreboval. Od tožnika kot laične stranke tudi ni mogoče pričakovati, da bo opredelil sporna in dejanska vprašanja v prošnji za BPP, saj navedeno lahko opredeli le kvalificiran pravni strokovnjak po vpogledu v obe upravni odločbi (ZPKZ Maribor in URSIKS)1. Prav tako od tožnika ni mogoče zahtevati, da bolj konkretno pojasni zakaj bi bila nadaljnja procesna dejanja v postopku potrebna, saj prav zato potrebuje strokovno svetovanje.

11. Tožnik je v prošnji navedel tudi, da v zvezi z vložitvijo tožbe prosi za pravno svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve in druge stopnje zoper navedeni odločbi. Za pravno zastopanje iz prvega odstavka 26. člena ZBPP se šteje svetovanje in zastopanje v postopkih pred domačimi in mednarodnimi sodišči ter institucijami, ustanovljenimi za izvensodno poravnavanje sporov (četrti odstavek 26. člena ZBPP). Organ za BPP je vsebinsko presojal odločbo ZPKZ Maribor, odločbo URSIKS in pritožbo tožnika, s tem, ko je ugotavljal pravno podlago in se opredeljeval do obrazložitve navedenih odločb in ugotovil, da so bile upoštevane vse relevantne določbe ZIKS-1. 12. Zakonska ureditev iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, na katero se sklicuje izpodbijana odločba, predpisuje zavrnitev BPP v primerih, kjer zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati in vlagati v postopku pravna sredstev oziroma nanje odgovarjati. To pomeni, da mora organ za BPP pri odločanju o prošnji opraviti oceno o možnostih prosilca za uspeh v postopku oziroma o smiselnosti njegove udeležbe v postopku na podlagi razlogov, ki so spoznavni na prvi pogled („očitni“) in so tako prepričljivi, da izključujejo omembe vredno („razumno“) možnost prosilca za uspeh v postopku. Iz upravno sodne prakse izhaja, da pri presoji kriterijev iz prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP ne gre za presojo razumnosti zahteve za dodelitev BPP, temveč za presojo razumnosti zadeve (pričakovanja oziroma zahtevka), v zvezi s katero je vložena prošnja za BPP2. Po mnenju sodišča je Organ za BPP presegel standard presoje očitnosti, za kar pa nima zakonske podlage. Obenem pa pravilnosti zaključkov, ki so bili napravljeni v konkretni zadevi, ni mogoče potrditi oziroma so ti zaključki preuranjeni, saj ima tožnik možnost dokazovati drugačno dejansko stanje v primeru vložitve tožbe na Upravno sodišče RS zoper določitev ZPKZ Maribor in URSIKS.

13. Organ za BPP je nadalje ugotovil, da ZIKS-1 in Pravilnik o izvrševanju kazni zapora ne določata podrobnejših pogojev in kriterijev premeščanja obsojencev v strožji režim, kar pomeni, da gre pri odločitvi za prosti preudarek uradne osebe, ki o tem odloča. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (prvi odstavek 82. člena ZIKS-1, tožena stranka očitno pomotoma navaja 98.a člen ZIKS-1). V primerih, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V konkretni zadevi po oceni tožene stranke, takšni razlogi niso podani. Organ za BPP je obrazložil, da so razlogi za podaljšanje namestitve tožnika v strožji režim podrobno obrazloženi v odločbi ZPKZ Maribor, kot tudi v odločbi URSIKS, zato organ za BPP meni, da je bilo zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku pravilno uporabljeno, saj sta tako prvostopenjski organ ZPKZ Maribor in drugostopenjski organ URSIKS organ v svojih določbah pojasnila, katera dejstva in dokaze sta upoštevala po svoji odločitvi.

14. Sodišče meni, da je organ za BPP napačno uporabil določbo 40. člena ZUS-1, saj se ta nanaša na odločanje sodišča o tožbi zoper izpodbijani akt (v tem primeru ZPKZ Maribor), in sicer da sodišče na podlagi vložene tožbe presodi izpodbijani upravni akt v mejah tožbenega predloga. V tem primeru bi lahko sodišče, v kolikor bi bila vložena tožba zoper odločitev ZPKZ Maribor v zvezi z URSIKS odločalo in presodilo na podlagi določila 40. člena ZUS-1, ne pa, da se je organ za BPP postavil v vlogo presojanja odločbe ZPKZ Maribor v zvezi z odločbo URSIKS in proučeval meje prostega preudarka. Organ za BPP je s svojo presojo posegel v vsebino sodnega varstva, ki ga želi tožnik doseči z BPP.

15. Sodišče pa pritrdi ugotovitvi organa za BPP, da je prošnja za BPP, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje preuranjena, saj je pravnomočna odločitev o vloženi tožbi procesna predpostavka za uvedbo postopka pred sodiščem druge stopnje.

16. Izpodbijana odločba torej temelji na napačni uporabi 24. člena ZBPP in 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o tem ali so podani pogoji za dodelitev BPP upoštevajoč tudi vse ostale v ZBPP navedene pogoje.

17. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Tako tudi sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 259/2020 z dne 9.9.2020 2 Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1076/2015 z dne 3. 9. 2015, sodba opr. št. I U 786/2015 z dne 7. 7. 2015.