Jedro

Pri presoji utemeljenosti predloga stranke za oprostitev plačila sodnih taks je odločilna ugotovitev, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani (1. odstavek 13. člena ZST).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks (1. točka izreka), ugodilo tožnikovemu predlogu za obročno plačilo sodnih taks ter odločilo, da je tožnik dolžan dolgovane zneske za tožbo v znesku 4.600 SIT, za zahtevo za izdajo začasne odredbe v znesku 6.800 SIT, za sodbo v znesku 19.000 SIT in za pritožbo zoper sodbo v znesku 38.000 SIT, skupno 68.400 SIT, poravnati v v petih zaporednih obrokih in sicer tako, da prvi obrok v znesku 13.680 SIT zapade v plačilo 15. dne v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem bo ta sklep pravnomočen; nadaljnji 4 obroki, vsak v znesku 13.680 SIT, vsakega 15. v mesecu, v štirih zaporednih mesecih od meseca za plačilo 1. obroka (3. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na določilo 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 48/90, 14/91,14/91, 38/96, 20/98, 35/98, 50/98, 70/00,29/01, 41/01, 93/01, ZST), po katerem sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sam ali se preživljajo njeni družinski člani. Tožnik dolguje takso za tožbo (4.600,00 SIT), za zahtevo za izdajo začasne odredbe (6.800,00 SIT), za sodbo (19.000,00 SIT) ter za pritožbo (38.000,00 SIT), v skupnem znesku 68.400,00 SIT. Podatki iz listin, ki jih je predložil predlagatelj, kažejo, da je imel slednji za mesec november, december in januar 2003 skupno 213.000 SIT prihodka iz naslova nadomestila iz invalidskega zavarovanja, medtem ko je iz odločbe o dohodnini za leto 2002 razvidno, da je imel poleg nadomestila še druge prihodke (pogodbeni posli, katastrski dohodek in udeležba na dobičku) ter da je imel v letu 2002 skupno 1.796.260,00 SIT prihodkov. Iz podatkov upravnih spisov je razvidno tudi, da je imela predlagateljeva žena M.T.R. (pravilno M.R.P.) v mesecih od oktobra do decembra 2002 povprečno plačo 117.165,00 SIT oziroma skupno v treh mesecih 351.490,00 SIT. Njena dohodninska odločba za leto 2002 kaže, da je poleg plače imela tudi druge prihodke (regres in udeležba na dobičku) ter da je znašala ugotovljena osnova pri 25 % olajšavi za vzdrževana družinska člana P.R. in T.P. 1.541.607,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju navedenih prihodkov, ki sta jih prejela predlagatelj in njegova žena, ter ob dejstvu, da sta dolžna vzdrževati še dva družinska člana, presodilo, da plačilo takse za pritožbo v znesku 38.000,00 SIT ne predstavlja takšne finančne obremenitve, da bi bila s tem občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja predlagatelj in njegovi družinski člani. V tem postopku pa ni mogoče upoštevati ostalih sodnih taks (preostanek zneska za tožbo, za zahtevo za izdajo začasne odredbe in za sodbo), saj oprostitve plačila ni mogoče uveljavljati za nazaj, ker taksna obveznost za vlogo nastane, ko se vloga izroči sodišču, za sodno odločbo pa, ko se prepis izroči stranki ali njenemu zastopniku (4. odstavek ZST). Sodišče je na podlagi 2. odstavka 13. člena ZST ugodilo predlagateljevemu predlogu v tožbi z dne 29.4.2003, da se mu omogoči poravnavo sodnih taks v obrokih, ter mu naložilo plačilo sodnih taks v mesečnih obrokih kot izhaja iz 3. točke izreka izpodbijanega sklepa.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 2. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je povprečni mesečni dohodek na člana njihove družine manjši kot je višina minimalne plače, ki od 1.12.2002 znaša 103.643,00 SIT (Uradni list RS, št. 109/2002). Sklicuje se na 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki v 2. odstavku določa, da se šteje, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine minimalne plače, določene z zakonom, ki ureja minimalno plačo. S plačilom sodne takse v višini 38.000,00 SIT bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljajo tožnik in njegovi družinski člani, saj ta znesek predstavlja več kot 35% zneska povprečnega dohodka na člana družine na mesec. Če je sodišče za oprostitev plačila sodnih taks postavilo višji kriterij kot je po ZBBP kriterij za upravičenost do brezplačne pravne pomoči, je to vsekakor kršitev 2. člena Ustave, to je temeljnega ustavnega načela pravne in socialne države. Tožnik še navaja, da je v postopku pridobitve enotnega dovoljenja za gradnjo na Upravno sodišče RS vložil več tožb, ki so bile vse zavrnjene, zato so bile vložene pritožbe. Skupni zneski sodnih taks za sodbe in pritožbe so večji, kot znašajo vsi mesečni dohodki tožnikove družine, zato jih tožnik ne bo mogel plačati, ker bi že s plačilom taks v enem postopku ogrozil preživljanje svoje družine. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnika oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožnik v tožbi z dne 29.4.2003 predlagal obročno plačilo sodnih taks, v pritožbi (z dne 13.2.2003) zoper sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 787/2002 z dne 23.1.2003, pa je predlagal oprostitev plačila sodnih taks.

Pri presoji utemeljenosti predloga stranke za oprostitev plačila sodnih taks je odločilna ugotovitev, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama, ali se preživljajo njeni družinski člani (1. odstavek 13. člena ZST). Glede na ugotovljene dohodke tožnika ter njegove žene, ki so razvidni iz listin v upravnih spisih, na eni ter njune preživninske obveznosti (vzdržujeta še dva družinska člana) na drugi strani, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da tožnik zmore plačati sodno takso za pritožbo, saj plačilo sodne takse v višini 38.000,00 SIT (ob tem, da je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 2. odstavka 13. člena ZST tožniku dovolilo plačati sodne takse za tožbo, zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodbo in pritožbo v petih mesečnih obrokih po 13.680 SIT) ne bo pomenilo občutnega zmanjšanja sredstev, s katerimi se preživljajo tožnik in njegovi družinski člani.

Tožnik v pritožbi ugovarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo pogojev za taksno oprostitev, saj kriteriji po 13. členu SZT ne morejo biti višji kot tisti, ki jih določa ZBPP za upravičenost do brezplačne pravne pomoči. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje, ko je presojalo, ali bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljajo tožnik in njegova družina, pravilno upoštevalo tožnikove dohodke in njegovo premoženjsko stanje, kot tudi dohodke in premoženjsko stanje njegovih družinskih članov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da tožnik in njegova žena prejemata redne dohodke. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da v obravnavanem primeru sicer niso izpolnjeni pogoji za taksno oprostitev, ker pa so prihodki sorazmerno nizki, je podana podlaga za obročno plačilo sodnih taks. Temu predlogu pa je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo, saj je tožniku dovolilo plačilo sodnih taks v petih zaporednih obrokih.

Tožnik tudi ne more uspeti s pritožbenimi navajanji, da je skupni znesek sodnih taks, ki jih dolguje iz različnih upravnih sporov, tako visok, da jih glede na mesečne dohodke družine ne bo mogel plačati. Sodišče presoja pogoje za taksno oprostitev za vsak posamezen primer. Pri tem upošteva zlasti vrednost spornega predmeta, število oseb, ki jih stranka preživlja, in dohodke ter premoženje, ki ga imajo stranka in njeni družinski člani (4. odstavek 168. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/02, ZPP). Dejstvo, da je tožnik sprožil več upravnih sporov, na odločitev v tej zadevi ne vpliva, ker sodišče vlogo za taksno oprostitev presoja v vsakem posameznem sodnem postopku posebej.

V pritožbi tožnik ni niti izrecno niti smiselno navajal nobenih okoliščin, s katerimi bi izpodbijal 2. in 3. točko izpodbijanega sklepa. Zato se je pritožbeno sodišče v tem delu omejilo le na preizkus izpodbijanega sklepa glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS) ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno odločilo, ko je ugodilo tožnikovemu predlogu za obročno plačilo sodnih taks.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 73. členom ZUS v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.