Jedro

Toženka pisanja ni dvignila, zato je fikcija vročitve nastopila 8. 4. 2022. Čeprav ji je bilo pisanje dne 11. 4. 2022 puščeno v poštnem nabiralniku, je rok za odgovor na tožbo pričel teči 9. 4. 2022, pri čemer se je sodišče pravilno sklicevalo na sodno prakso, iz katere izhaja, da ni pomembno, kdaj je bilo sodno pisanje puščeno v hišnem predalčniku, ampak je za datum vročitve pomemben iztek roka za dvig poštne pošiljke. Toženka je na tožbo odgovorila 26. 4. 2022, kar je po izteku roka za odgovor na tožbo, ki se je skladno z določbo 111. člena ZPP o štetju rokov iztekel 25. 4. 2022.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna v roku 8 dni tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 2. 2022 nezakonita in se razveljavi, da delovno razmerje tožnici pri toženki ni prenehalo in ji še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, da jo je toženka v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje dolžna pozvati nazaj na delo, na delovno mesto administrator, jo prijaviti v vsa obvezna zavarovanja in ji priznati delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, ji zagotoviti vpis delovne dobe v ustrezne evidence za to obdobje, ji za ta čas priznati neprekinjene pravice iz delovnega razmerja, in sicer ji obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.024,24 EUR ter ji izplačati neto zneske nadomestil skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da ji je dolžna plačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja, kot so regres in eventualna božičnica, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov teh prejemkov do plačila. Razsodilo je tudi, da je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto administrator sklenjena za nedoločen čas, da je toženka dolžna povrniti tožničine stroške postopka v višini 114,19 EUR tako, da jih nakaže na račun Delovnega sodišča v Mariboru v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse pred sodiščem prve stopnje.

2. Zoper zamudno sodbo se pritožuje toženka, in sicer zoper ugodilni del, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela zamudne sodbe nima pravnega interesa, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, čeprav se po drugem odstavku tega člena zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in kršitve ustavnih pravic ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijano zamudno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz sodbe ne izhaja, na podlagi katerega dokaza je sodišče ugotovilo, da je vročevalec naslovniku pustil obvestilo, v katerem je navedeno, kje se pisanje nahaja in da je rok 15 dni, v katerem mora pisanje dvigniti. Nikjer tudi ni navedeno, da bi bilo naslovniku puščeno obvestilo iz tretjega odstavka 142. člena ZPP. Glede na to, da je toženka štela, da ji je bila vročitev tožbe opravljena 11. 4. 2022, je očitno, da ni bila dne 24. 3. 2022 seznanjena z obvestilom. Ker sodba v tako pomembnem delu, kot je vročitev oziroma fikcija vročitve, ni obrazložena, je to kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem je bila toženki kršena tudi ustavna pravica o enakem varstvu pravic (22. člen URS) in 6. člen EKČP. Poudarja, da je obrazložitev sodne odločbe samostojna in avtohtona prvina pravice do poštenega sojenja, kar izhaja iz odločb Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-1273/09, Up-186/98 in Up-147/09. To obveznost sodiščem nalaga tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Ker iz izpodbijane odločbe niso razvidni prepričljivi in zakoniti argumenti, je to tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del zamudne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), zlasti na kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izda zamudno sodbo, in na pravilno uporabo materialnega prava ter na kršitve, ki jih poleg navedene uveljavlja toženka v pritožbi. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Po prvem odstavku 318. člena ZPP sodišče izda zamudno sodbo, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. V kolikor navedeni pogoji niso izpolnjeni, zamudne sodbe ni dopustno izdati, saj s tem sodišče zagreši absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano zamudno sodbo izdalo na podlagi ugotovitve, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena, da odgovora na tožbo ni podala v zakonsko določenem roku, izpolnjeni pa so tudi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP.

8. Sodišče je tožbo toženki vročilo na naslovu, ki je naveden v sodnem registru (C1), kar je skladno z določbo 139. člena ZPP. Na podlagi obvestila, ki je pripeto k tožbi (obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi tožbe s prilogami in pozivom), je pravilno ugotovilo, da je bilo obvestilo, ker sodnega pisanja ni bilo mogoče vročiti toženki, isti dan, 24. 3. 2022, puščeno v hišnem predalčniku. S tem je bila toženka obveščena, da lahko pisanje dvigne na pošti v roku 15 dni. Toženka pisanja ni dvignila, zato je fikcija vročitve nastopila 8. 4. 2022. Čeprav ji je bilo pisanje dne 11. 4. 2022 puščeno v poštnem nabiralniku, je rok za odgovor na tožbo pričel teči 9. 4. 2022, pri čemer se je sodišče pravilno sklicevalo na sodno prakso, iz katere izhaja, da ni pomembno, kdaj je bilo sodno pisanje puščeno v hišnem predalčniku, ampak je za datum vročitve pomemben iztek roka za dvig poštne pošiljke. Toženka je na tožbo odgovorila 26. 4. 2022, kar je po izteku roka za odgovor na tožbo, ki se je skladno z določbo 111. člena ZPP o štetju rokov iztekel 25. 4. 2022. 9. Ker je izpodbijana zamudna sodba v zvezi s fikcijo vročitve tožbe v odgovor toženki ustrezno obrazložena, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo absolutni bistveni kršitvi iz 7. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožba ji je bila vročena v odgovor skladno z določbami ZPP, kot izhaja iz prejšnje točke obrazložitve, prav tako pa sodba tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se v tem delu ne bi dala preizkusiti, saj ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju. Ker je ustrezno obrazložena, toženki niso bile kršene pravice iz 22. člena Ustave RS in tudi ni v nasprotju s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zato je opozarjanje pritožnice na odločbe Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice nepotrebno.

10. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožba sklepčna, saj iz zatrjevanih dejstev v pretežni meri izhaja utemeljenost zahtevka, in da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, zato je kot podlago za izdajo zamudne sodbe vzelo dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi in nanj uporabilo materialno pravo. Ugotovilo je, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 2. 2022 nezakonita, saj med strankama ni bil sklenjen sporazum o prekinitvi delovnega razmerja z 28. 2. 2022, ker takega sporazuma tožnica ni podpisala. Skladno z določbo 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) mora biti sporazum sklenjen v pisni obliki, drugače je neveljaven. Posledično je toženki naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto administrator ter ji od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače. Nadalje je pravilno ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 6. 8. 2021, ki naj bi bila sklenjena za določen čas, dejansko sklenjena za nedoločen čas, saj je sklenjena v nasprotju s 54. členom ZDR-1. 11. Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna v roku 8 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka, in sicer stroške odgovora na pritožbo 375 točk po tar. št. 14/4 OT, 2 % materialnih izdatkov in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR. V primeru zamude ji je dolžna povrniti stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.