Jedro

Sporno zemljišče je res užival tudi tožnik in je tudi opravljal tista dejanja, ki jih revident navaja v reviziji. Vendar pa sodišče teh dejanj v povezavi z drugimi dejstvi, ki jih je ugotovilo, ni štelo za dejanja, ki pomenijo izvrševanje posesti kot lastninskopravnega upravičenja. Gre za dejanja, ki jih lahko izvršuje upravičenec tudi na podlagi kakšnega drugega pravnega naslova (služnosti, sporazuma, dovoljenja itd.).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja na zemljišču parc.št. X - del, pašnik v izmeri približno 90 m2, vl.št... k.o..., katere zemljiškoknjižna lastnica je toženka. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se tožnik vpisal kot lastnik tega dela parcele v zemljiško knjigo. Proti sodbi sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in sicer po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa, da napadeni sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji predvsem trdi, da imata sodbi prve in druge stopnje takšne pomanjkljivosti, da ju ni moč preizkusiti, zlasti pa je izrek obeh sodb nerazumljiv, nasprotuje sam sebi oz. ni razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišči sta napačno presojali zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku z dne 28.8.1985. Zapisnik je sestavljen iz dveh delov, iz dela A in B. V delu A je zapisana ugotovitev, da parc.št. X - del uživa tožnik odkar pomni oz. njegovi predniki, tako kot je bila danes zamejničena. Šele v delu B je odmerjena parcela Y k.o..., ki je bila v solastnini tudi toženke. Iz tega zapisnika izhaja, da je bil del parcele X zaradi lokacijskega dovoljenja pripisan parc.št. Y, preostali del te parcele pa je užival tožnik in lastništvo na njej ni bilo sporno. Da je tako, izhaja tudi iz sklepa Geodetske uprave z dne 23.12.1993, s katerim je Geodetska uprava N. m. ustavila postopek prenosa posestnih meja parcele v naravo zaradi spornega lastniškega stanja na parceli X. V tem sklepu se upravni organ sklicuje na zapisnik iz mejnega ugotovitvenega postopka. Sicer pa je tudi toženka, ko je bila zaslišana kot stranka, potrdila, da je sporno zemljišče užival tožnik. Da je izvrševal dejanja, kot so košnja, obiranje sadja (slive, orehi), paša ipd., so potrdile tudi druge priče in vse to izkazuje, da je izvrševal lastninsko pravico na tej parceli. Potrebno je še upoštevati, da je bilo zemljišče tudi ograjeno in ločeno od preostalih zemljišč tožene stranke. Ker sodišči druge in prve stopnje vsega tega nista ugotovili, imata sodbi navedene pomanjkljivosti. Sodišči druge in prve stopnje pa sta tudi zmotno uporabili materialno pravo. Način izvrševanja lastninske pravice na spornem zemljišču s strani tožnika je bil in je nedvomno tak, da je s tem priposestvoval lastninsko pravico in s svojim načinom izvrševanja te pravice to svojo pravico tudi manifestiral. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja na revizijski stopnji prepovedano (3. odstavek 385. člena ZPP). To velja tudi v primeru, ko stranka v reviziji sicer formalno uveljavlja kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vsebinsko pa napada dokazno oceno v postopku izvedenih dokazov.

Res je toženka zatrjevala, da je sporno zemljišče užival tudi tožnik in da je tudi opravljal tista dejanja, ki jih revident navaja v reviziji. Vendar pa sodišče teh dejanj v povezavi z drugimi dejstvi, ki jih je ugotovilo, ni štelo za dejanja, ki pomenijo izvrševanje posesti kot lastninskopravnega upravičenja. Gre za dejanja, ki jih lahko izvršuje upravičenec tudi na podlagi kakšnega drugega pravnega naslova (služnosti, sporazuma, dovoljenja itd.). Sodišče je namreč moralo ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva 4. odstavek 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih za ugotovitev, da je tožnik sporno nepremičnino užival kot svojo in jo zato po preteku 20 let priposestvoval. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ocenilo in nato ugotovilo, da ne verjame (s to oceno se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje), da bi bili tožnik in njegovi predniki v dobri veri, da uživajo svojo nepremičnino.

Ugotovilo je namreč, da je tožnik čez to zemljišče (ki je terensko ločeno od njegovih zemljišč in glede na svojo lego gravitira k zemljiščem tožene stranke) sicer nekdaj gnal živino k luži, ki je ležala na toženkinem zemljišču, in ki je sedaj ni več, da pa so tod gnali živino tudi drugi sosedje. Prav tako je ugotovilo, da je sicer tožnik na tem zemljišču pobiral sadje in orehe, da pa so to počeli tudi drugi, zlasti pa tudi toženka. Končno je v nasprotju z ugotovitvami na drugi in prvi stopnji tudi trditev, da je bil ves sporni svet ograjen. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je šlo le za ograjo ob luži, ki je dopuščala sicer prihod živine k luži, ne pa tudi prehajanja živine na vrt tožene stranke. Vse navedene ugotovitve so dejanske narave, ki jih revizijsko sodišče ne sme več preizkušati.

Sodišče je tudi ocenilo zaznamek v zapisniku o mejnem ugotovitvenem postopku z dne 28.8.1985. Sodišče je verjelo pričam, ki so pojasnile, zakaj je prišlo do zapisa pod tč. 5 tega zapisnika. Zato tudi v tem delu ne drži ugovor tožeče stranke, da sodišče nima razlogov glede odločilnega dejstva. Res pa je, da se sodišči posebej nista sklicevali na sklep Geodetske uprave N. m. z dne 23.12.1993. Toda iz tega sklepa je razvidno le, da obstaja med strankama spor in da je bilo že v mejnem ugotovitvenem postopku leta 1985 ugotovljeno, da sporno parcelo uživa K. A., to je tožnik. Zato je Geodetska uprava postopek prenosa posestnih meja ustavila in prizadetim lastnikom naložila, da morajo predhodno urediti lastninska razmerja za parcelo št. X k.o... Prav to je z obravnavanim tožbenim zahtevkom tožnik storil, sodišče pa je moralo razčistiti navedena sporna dejstva. Po izvedenem dokaznem postopku je to tudi storilo. Tudi v tem delu torej ni mogoče sprejeti ugovora tožeče stranke, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih.

Povsem nerazumljiv pa je revidentov ugovor, ki se nanaša na izrek obeh sodb. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki ga je oblikoval tožnik sam in zato nerazumljivosti ali nasprotij v njem ni mogoče očitati sodišču. Če pa se tožnik ne strinja z zavrnitvijo zahtevka, to ne pomeni, da uveljavlja kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, temveč da se ne strinja z materialnopravno pravilnostjo odločitve.

Glede na vse navedeno torej uveljavljani revizijski razlog po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP ni podan, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Pogoji iz 4. odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih v tem primeru niso bili izpolnjeni in zato tožnik ni mogel priposestvovati spornega zemljišča. Ker je torej revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče po 393. členu ZPP moralo zavrniti kot neutemeljeno.