Jedro

Na podlagi podatkov življenjepisa izbrane kandidatke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izbrana kandidatka v letu 1998 z diplomo visoke šole za socialno delo pridobila visoko strokovno izobrazbo, ki je bila za zasedbo prostega delovnega mesta ustrezna glede na 1. alinejo prvega odstavka 56. člena ZSV v zvezi z 69. členom ZSV. S tem je izpolnila pogoje zahtevane strokovne izobrazbe. Izbrana kandidatka je po pridobljeni diplomi opravila pripravništvo (od 30. 6. 1998 do 30. 3. 1999), pri toženi stranki je bila kot diplomirana socialna delavka zaposlena tudi od 13. 3. 2000 do 19. 12. 2004 (ko je hkrati opravljala delo socialne delavke in vodje službe za pomoč na domu), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izbrana kandidatka s temi delovnimi izkušnjami izpolnila zahtevani razpisni pogoj delovnih izkušenj.

Tožena stranka je izpolnjevanje pogoja delovnih izkušenj za vse kandidatke ugotavljala iz njihovih življenjepisov, čeprav bi morala od njih dodatno zahtevati predložitev ustreznih dokazil o izpolnjevanju tega razpisnega pogoja. S tem je kršila postopek za izvedbo razpisa, vendar pa ta kršitev ni bistveno vplivala na odločitev o izbiri. Ugotovljeno je namreč bilo, da je izbrana kandidatka v svojem življenjepisu navajala točne podatke o pridobljenih delovnih izkušnjah.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

2. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala odpravo sklepa Sveta tožene stranke z dne 23. 6. 2015 o izbiri A.A. za direktorico tožene stranke in da bi morala tožena stranka ponoviti postopek izbire kandidata za delovno mesto direktorja tožene stranke v skladu z določbami Zakona o zavodih, Zakona o socialnem varstvu in Statutom tožene stranke. Poleg tega je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 639,70 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo tožničine pravdne stroške oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da ni dopustno ugotavljanje pogojev zahtevanih delovnih izkušenj na javnem razpisu za izbor direktorja tožene stranke le na podlagi življenjepisa kandidatk. Vloga izbrane kandidatke A.A. ni vsebovala dokazil o njeni delovni dobi glede na zahtevo iz prvega odstavka 56. člena ZVS in glede na objavljene pogoje razpisa. Tožena stranka bi morala izbrano kandidatko in tudi vse ostale kandidatke, kolikor niso same z ustreznimi listinami izkazale izpolnjevanja pogojev potrebnih delovnih izkušenj, pozvati na dostavo teh dokazil. O izboru je mogoče odločiti le med tistimi kandidati, ki izpolnjujejo vse formalne pogoje, te pa je treba ugotoviti pred samo izvedbo izbirnega postopka. Tega pa tožena stranka ni spoštovala, saj izpolnjevanja tega pogoja ne bi smela ugotavljati le iz podatkov življenjepisa izbrane kandidatke. Ta pogoj za izbrano kandidatko ni bil izkazan niti ob glasovanju na svetu tožene stranke, enako pa velja tudi za vse ostale kandidatke. Prijave kandidatk, ki niso izpolnjevale tega pogoja, bi morale biti izločene iz izbirnega postopka. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da ta kršitev ni bistveno vplivala na odločitev o izboru, to predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po prepričanju tožnice bi bilo treba sicer upoštevati le tiste delovne izkušnje, ki so jih kandidatke pridobile pri opravljanju tistih del, za katera se zahteva takšna izobrazba, kot je zahtevana za zasedbo delovnega mesta, ki je predmet razpisa. Izbrana kandidatka je po izobrazbi univerzitetna diplomirana socialna delavka (diploma FSD z dne 9. 9. 2005), pred navedenim datumom pa dela kot univerzitetna diplomirana socialna delavka ni mogla opravljati. Prav tako iz nekaterih njenih zaposlitev po 9. 9. 2015 ne izhaja, da jih je opravljala kot univerzitetna diplomirana socialna delavka. Tožena stranka ni dokazala, da je izbrana kandidatka izpolnjevala razpisne pogoje delovnih izkušenj po 13. točki 6. člena ZJU, četudi je bila pri toženi stranki zaposlena od 30. 6. 1998 do 30. 3. 1999, ko je opravljala pripravništvo in od 13. 3. 2000 do 19. 12. 2004, ko je opravljala delo socialne delavke in bila hkrati vodja službe za pomoč na domu. Pripravništva in dela pred opravljenim strokovnim izpitom se ne more vštevati pri pogojih zahtevane izobrazbe po 1. členu 56. člena ZSV. Glede na navedeno so razlogi sodbe nejasni, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zakon o zavodih neizbranemu kandidatu nudi sodno varstvo, če misli, da je bil kršen z izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri. V zvezi s tem tožnica v pritožbi navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da člani sveta tožene stranke niso razpolagali s prijavami kandidatk (še posebej ne s programom oz. z vizijo zavoda), da je bila osma seja sveta tožene stranke, na kateri so se kandidatke predstavile, prekinjena in da se je o izbiri kandidatk za direktorja odločalo na naslednji seji (po 13 dneh) in to tajno, čeprav bi se moralo odločati javno. Ob tem so se takoj po glasovanju o izbrani kandidatki že upoštevale njene osebne okoliščine glede odpovednega roka, o čemer pa Svet tožene stranke formalno sploh ni bil seznanjen. Poleg tega je na sejah sodelovala B.B. kot pooblaščenka direktorja tožene stranke. Tožena stranka tožnici sprva ni želela omogočiti vpogleda v razpisno in izborno dokumentacijo, šele po opravljenem glasovanju pa je pridobila izpis iz zavarovanj za izbrano kandidatko. Vsa ta dejstva bi lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri. To izhaja tudi iz ravnanja resorne ministrice, ki prav zaradi sodnega postopka in tožbenih razlogov ni podala soglasja k izbrani kandidatki. Vsa ta dejstva je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, ko je ugotovilo, da kršitve niso bistveno vplivale na odločitev o izbiri. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z delovnimi izkušnjami izbrane kandidatke nejasni in med seboj v nasprotju in da v tem delu izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do delovnih izkušenj izbrane kandidatke opredelilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, za svojo odločitev je navedlo jasne in odločilne razloge, ki med seboj niso v nasprotju, tako da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka glede navedenega ni podana.

7. Tožnica v pritožbi nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi zmotno ocenilo, da kršitev, ki jo je sicer ugotovilo tudi samo (ki se je nanašala na dokazila o izpolnjevanju pogojev delovnih izkušenj), ni bistveno vplivala na odločitev o izbiri. Že iz same obrazložitve zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka izhaja, da se tožnica ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede dejstva, ali so določene kršitve, ki so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje, lahko bistveno vplivale na odločitev o izbiri, kar pa po svoji naravi predstavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, tudi ta pritožbeni očitek tožnice ni podan.

8. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo, če je izbrana kandidatka A.A. izpolnjevala v razpisu določene pogoje za imenovanje direktorja tožene stranke, če je bil kršen postopek, določen za izvedbo razpisa in če je ta kršitev bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata. V tem obsegu je tožnica kot neizbrana kandidatka uveljavljala sodno varstvo na podlagi prvega odstavka 36. člena Zakona o zavodih (ZZ; Ur. l. RS - stari, št. 12/1991 in nadalj.), ki je veljal tudi za toženo stranko kot javni zavod. Po obširno izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je izbrana kandidatka izpolnjevala zahtevane pogoje za zasedbo razpisanega delovnega mesta (vključno z delovnimi izkušnjami), da je bil sicer v določenih delih kršen za izvedbo razpisa določen postopek, vendar pa ta kršitev ni bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidatke. To svojo odločitev je sprejelo na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov (o pravilnosti ocene pritožbeno sodišče nima pomislekov), zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša tako z dejanskimi ugotovitvami kot tudi s pravnimi zaključki, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo in obrazložilo v izpodbijani sodbi.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izbrana kandidatka za zasedbo prostega delovnega mesta izpolnjevala tudi pogoj zahtevanih delovnih izkušenj. Zakon o socialnem varstvu (ZSV; Ur. l. RS, št. 54/1992 in nadalj., ki je veljal v spornem obdobju) je v prvem odstavku 56. člena med drugim določal, da strokovno delo in poslovanje socialno varstvenega zavoda organizira direktor, ki mora imeti visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo iz 69. člena ZSV, 5 let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po tem zakonu. Po drugem odstavku 69. člena ZSV so strokovni delavci po tem zakonu delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo, ki izobražuje za socialno delo in so opravili pripravništvo ter strokovni izpit za delo na področju socialnega varstva. Na podlagi podatkov življenjepisa izbrane kandidatke (iz pritožbenih navedb tožnice ne izhaja, da bi bili ti podatki nepravilni), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izbrana kandidatka v letu 1998 z diplomo visoke šole za socialno delo pridobila visoko strokovno izobrazbo, ki je bila za zasedbo prostega delovnega mesta ustrezna glede na 1. alinejo prvega odstavka 56. člena ZSV v zvezi z 69. členom ZSV. Izbrana kandidatka je tudi po zaključku pritožbenega sodišča že s pridobitvijo te diplome izpolnila pogoje zahtevane strokovne izobrazbe. Ker je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da je izbrana kandidatka po pridobljeni diplomi opravila pripravništvo (od 30. 6. 1998 do 30. 3. 1999) in da je bila pri toženi stranki kot diplomirana socialna delavka zaposlena tudi od 13. 3. 2000 do 19. 12. 2004 (ko je hkrati opravljala delo socialne delavke in vodje službe za pomoč na domu), je utemeljeno zaključilo, da je izbrana kandidatka že s temi delovnimi izkušnjami izpolnila tudi zahtevani razpisni pogoj delovnih izkušenj. Poleg tega je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je izbrana kandidatka dela socialne delavke opravljala tudi v letu 2004 do leta 2006, in sicer v Domu starejših občanov C., pri čemer je v letu 2001 kot diplomirana socialna delavka opravila tudi ustrezen strokovni izpit (A12). Že ob upoštevanju zgornjih ugotovitev je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izbrana kandidatka izpolnjevala pogoje za zasedbo prostega delovnega mesta direktor. Posledično se utemeljeno ni izrecno opredeljevalo do trditev tožnice, ki so se nanašale na to, da je izbrana kandidatka pridobila univerzitetno izobrazbo šele v letu 2005 in na njene zaposlitve po pridobitvi univerzitetne izobrazbe. Ta dejstva namreč za odločitev o tožbenem zahtevku tožnice niso bistvena, ker je bilo ugotovljeno, da je izbrana kandidatka zadostila razpisnim pogojem že glede na pridobitev visokošolske strokovne izobrazbe in z njo povezanih delovnih izkušenj. V zvezi s tem tožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je pri delovnih izkušnjah nepravilno upoštevalo tudi čas pripravništva izbrane kandidatke, saj 13. točka 6. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) med drugim določa, da so delovne izkušnje tudi delovna doba na delovnem mestu, za katero se zahteva ista stopnja izobrazbe in čas pripravništva v isti stopnji izobrazbe. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe tožnice, ki se nanašajo na delovne izkušnje izbrane kandidatke po pridobitvi univerzitetne izobrazbe.

10. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotavljalo tudi utemeljenost tožničinih navedb o tem, da je tožena stranka kršila postopek, ki je bil določen za izvedbo razpisa in da so te kršitve lahko bistveno vplivale na odločitev o izbiri kandidata. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je do določenih kršitev v postopku izvedbe razpisa dejansko prišlo, vendar pa te niso bistveno vplivale na odločitev Sveta tožene stranke o izbiri kandidata. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka izpolnjevanje pogoja delovnih izkušenj za vse kandidatke ugotavljala iz njihovih življenjepisov, čeprav bi morala od njih dodatno zahtevati predložitev ustreznih dokazil o izpolnjevanju tega razpisnega pogoja. S tem je tožena stranka kršila postopek za izvedbo razpisa, vendar pa ta kršitev tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni bistveno vplivala na odločitev o izbiri. Ugotovljeno je namreč bilo, da je izbrana kandidatka v svojem življenjepisu navajala točne podatke o pridobljenih delovnih izkušnjah. Glede na to so pritožbene navedbe tožnice, da bi bilo treba njenemu tožbenemu zahtevku ugoditi že zato, ker je prišlo do te kršitve, neutemeljene. Ta kršitev ni vplivala na odločitev Sveta tožene stranke o izbiri, saj je bistveno, da je Svet tožene stranke pri izbiri razpolagal s pravilnimi podatki izbrane kandidatke o izpolnjevanju razpisnega pogoja delovnih izkušenj. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo ugotovljeno, da člani Sveta tožene stranke s prijavami kandidatk ne bi razpolagali (kot to zatrjuje tožnica v pritožbi), poleg tega pa iz izpovedb prič D.D. in E.E. izhaja nasprotno (da so imeli člani Sveta na razpolago možnost vpogledati v vse prijave kandidatk).

11. Tožnica v pritožbi nadalje neutemeljeno zatrjuje, da je tožena stranka kršila postopek za izvedbo razpisa (kar naj bi bistveno vplivalo na odločitev o izbiri kandidata) tudi s tem, ker so se kandidatke predstavile na osmi seji Sveta tožene stranke, o izbiri pa se je odločalo na deveti seji Sveta tožene stranke (po trinajstih dneh). Noben predpis ne določa, da bi moral Svet tožene stranke odločati o kandidatih na isti seji, kot so se ti predstavili Svetu (pri čemer tudi predstavitev kandidatk ni bila obvezna), tako da do kršitev v tem primeru že iz tega razloga ni prišlo. Na to ugotovitev ne vpliva niti dejstvo, da sta o izbiri kandidatk odločali (poleg članov Sveta tožene stranke, ki so bili prisotni na osmi seji sveta ob predstavitvi kandidatk) tudi dve članici Sveta, ki na predhodni seji nista bili navzoči. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi nenavzočnost obeh članic na osmi seji kakorkoli vplivala na njuno odločitev v zvezi z izbiro kandidatk. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da postopek izbire ni bil kršen niti zato, ker je na sejah Sveta tožene stranke sodelovala B.B. (na deveti seji Sveta tožene stranke je navedena delavka zaradi odsotnosti tajnice pisala tudi zapisnik). Ob tem pa iz tožničinih navedb ne izhaja, zakaj naj bi to dejstvo pomenilo kršitev postopka izbire, oziroma še manj, kako naj bi to dejstvo bistveno vplivalo na odločitev o izbiri kandidata. Ker ni bilo ovire, da bi Svet tožene stranke o kandidatu odločal na drugi seji, kot pa je bila izvedena predstavitev kandidatov, so nebistvene pritožbene navedbe tožnice o tem, da je med obema sejama minilo 13 dni. Ker je bilo v Poslovniku o delu tožene stranke predvideno tudi tajno glasovanje (51. člen Poslovnika), do česar je v konkretnem primeru tudi prišlo, tudi v zvezi z načinom glasovanja ni bil kršen postopek izbire. Glede na to so tudi te pritožbene navedbe tožnice neutemeljene.

12. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožničino pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP, 155. člen ZPP).