Jedro

Sodna praksa je že zavzela stališče, da javna listina vsebuje dvoje (izpodbojnih) dokaznih pravil: dokazno pravilo o pristnosti, ki pomeni, da je javno listino izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj in dokazno pravilo o resničnosti njene vsebine, torej tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dokazno pravilo o resničnosti ni absolutno. Sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka dokazno ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določila o jamčevanju za pravne napake. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa. Nesporno namreč je, da tožnica prikolice zaradi odločitve upravnih organov Hrvaške, da je predrugačena VIN številka, ne more uporabljati.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 653,31 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh tožeči plačati 27.827,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27.000,00 EUR od 9. 10. 2020 dalje, od 103,54 EUR od 12. 10. 2020 dalje, od 126,04 EUR od 13. 10. 2020 dalje, od 165,18 EUR od 12. 4. 2021 dalje, od 82,55 EUR od 20. 4. 2021 dalje in od 350,00 EUR od 21. 4. 2021 dalje (I. izreka). Odločilo še je, da toženec tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 4.049,31 EUR z zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev Zakona o pravdnem postopku (ZPP), napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi kot nesporno ugotovilo, da je tožnica 9. 10. 2020 od toženca kupila prikolico in mu na njegov transakcijski račun nakazala kupnino 27.000,00 EUR. Prikolico je prevzela 12. 10. 2020 v kraju X., kjer je A. A. za tožnico vložil vlogo za začasno registracijo prikolice in jo zavaroval od 12. 10. 2020 do 14. 10. 2020. Ob začasni registraciji v Sloveniji ni bilo ugotovljenih nepravilnosti. Toženec je tožnici zagotovil, da je prikolica tehnično brezhibna in da je bila do takrat veljavno registrirana in brez težav prešla tehnični pregled. Prikolica pa 12. 10. 2020 ni prestala tehničnega pregleda v kraju Y., kjer se je pri njenem pregledu pojavil sum, da ne gre za izvorno VIN številko. Policija na Hrvaškem je zaradi zavarovanja dokazov 13. 12. 2020 tožnici zasegla prikolico, jo parkirala na deponiji. Dne 15. 4. 2021 je policija prikolico vrnila tožnici, vendar je ta še vedno na omenjeni deponiji, saj je tožnica ne more uporabljati v prometu. Zaradi tega je tožeča stranka odstopila od pogodbe in zahtevala vrnitev plačane kupnine ter plačilo stroškov, ki jih je imela zaradi predrugačene VIN številke.

7. Pravdni stranki sta sklenili kupoprodajno pogodbo. Pred sodiščem prve stopnje se je postavilo vprašanje ali je bila VIN številka na obravnavani prikolici res napačna (ponarejena) in ali to predstavlja pravno ali dejansko napako ter tako tožnico opravičuje odstopiti od pogodbe.

8. Sodišče prve stopnje se je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno postavilo na stališče, da gre pri predrugačeni VIN številki za pravno napako. V skladu s 488. členom Obligacijskega zakonika (OZ) prodajalec odgovarja, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico, pa o njej kupec ni bil obveščen in tudi ni privolil, da bi vzel stvar, ki je z njo obremenjena. Ta prodajalčeva odgovornost je objektivna. Zaključiti je mogoče, da je bila pravica tožeče stranke uporabljati prikolico, kljub temu, da jo ima v posesti, onemogočena, saj je ni mogoče registrirati in uporabljati za prevoze. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi o predrugačenju VIN številke na prikolici sklicevalo na ugotovitve iz "Zapisnika o veštjačenju" Službe za izvedenstvo s področja traseologije (priloga A9). Na podlagi tega mnenja Upravni organi Hrvaške menijo, da je VIN številka na obravnavani prikolici ponarejena, zaradi česar tožnici ne omogočijo njene registracije. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da imata zapisnik o izvedenstvu in mnenje policijske uprave (upravnega organa) upoštevaje 225. člen ZPP dokazno moč javne listine izdane v Sloveniji. Zakon o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah v 18. členu namreč določa, da imajo javne listine izdane na ozemlju ene države pogodbenice na ozemlju druge države pogodbenice isto dokazno moč kot javne listine te države.

9. Pritožnica v pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo zapisnik Centra za forenzično analizo o izvedenstvu, saj to ni izvedeniško mnenje, ki bi bilo uporabno v dokazne namene v pravdnem postopku. Pritožbeno sodišče odgovarja, da tukaj ne gre za dokaze z izvedencem, pač pa gre za javno listino (pisanje Upravnega organa Republike Hrvaške), da VIN številke ne ustrezajo in da zaradi tega registracija omenjene prikolice ni mogoča. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje opustilo dokazno oceno o obstoju akreditacije z uporabljeno metodo Centra za forenzične analize, kar ne drži, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je uporabilo tujo uradno listino in da ne gre za vprašanje metod njihovega dela, pač pa za uradni organ (hrvaška policija ozr. Hrvaško ministrstvo pristojno za notranje zadeve), ki je izdal javno listino. Če pa je želela tožena stranka izpodbijati strokovne ugotovitve, pa bi morala za to predlagati ustrezne dokaze (npr. izvedenca), česar pa ni storila. Tako ne drži očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbene trditve o tem, da je bilo z VIN številko vse v redu ob predaji prikolice, saj je bila možna začasna registracija v Republiki Sloveniji, pa je pritožnica postavljala že pred sodiščem prve stopnje, ki jih je s svojimi ugotovitvami zavrnilo in sodišče druge stopnje z razlogi soglaša. 10. Na toženkino trditev, da je sodišče prve stopnje "Zapisnik o izvedeništvu" štelo za enega od ključnih dokazov, na katerega oprlo utemeljenost tožbenega zahtevka, pri tem pa ni zavzelo stališče do navedb in dokazov toženke, pa pritožbeno sodišče ponavlja, da je omenjeni zapisnik javna listina. Sodna praksa je že zavzela stališče, da javna listina vsebuje dvoje (izpodbojnih) dokaznih pravil: _dokazno pravilo o pristnosti, ki pomeni, da je javno listino izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj in dokazno pravilo o resničnosti njene vsebine, torej tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dokazno pravilo o resničnosti ni absolutno. Sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka dokazno ne izpodbija. V tem primeru mora sodišče ne glede na svoje prepričanje vzeti vsebino javne listine za resnično. Če pa nasprotna stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, bo sodišče prosto ocenjevalo izvedene dokaze, pri čemer pa mora oponent doseči višji dokazni standard_.1 Seveda pa ne zadostujejo le dejanske trditve, pač pa je treba resničnost javne listine izpodbiti tudi z dokazi. Pritožnik je na eni strani sicer zatrjeval, da Center za forenzične analize ni akreditiran za izvedeniško delo, vendar pa te trditve ni moč šteti, da pritožnik javno listino izpodbija v delu, da je ni izdal tisti organ, ki je v njej označen kot izdajatelj. Glede resničnosti vsebine spornega zapisnika pa pritožnik le navaja, da je iz fotografij in mnenja B. B. iz Zapisnika o izvedenstvu (priloga spisa A9) razvidna pravilna VIN številka prikolice. Pri tem pa spregleda, da ravno iz mnenja B. B. izhaja, da je bila originalna VIN številka brisana in na njeno mesto vtisnjena neoriginalna trenutna VIN oznaka. Kot je navedlo že sodišča prve stopnje, toženec ni zmogel svojega dokaznega bremena, da vsebina javne listine ni resnična, zato je tožnica utemeljeno odstopila od pogodbe zaradi pravne napake in zahteva vrnitev kupnine in nastalih ji stroškov.

11. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila o jamčevanju za pravne napake. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa (sodba VS RS III Ips 22/2015 z dne 18. 10. 2015, sodba VS RS II Ips 140/2016, VSL sodba I Cp 3176/2014). Nesporno namreč je, da tožnica prikolice zaradi odločitve upravnih organov Hrvaške, da je predrugačena VIN številka, ne more uporabljati. Toženka nasprotnih trditev in dokazov ni ponudila, razen navedbe, da je bila prikolica pred slovenskimi organi začasno registrirana, kar pa ne zadostuje.

12. Glede pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pričevanje tožene stranke C. C. napačno ocenilo kot neprepričljivo, pritožbeno sodišče odgovarja, da je neposrednost glavne obravnava nujna ravno zato, da lahko sodnik, ki vodi glavno obravnavno in zaslišanje strank ali prič, na podlagi lastne in neposredne zaznave oceni dokaz z zaslišanjem. Sodišče prve stopnje je navedlo, da so bili odgovori C. C. neprepričljivi, v kar se je ob neposredni izvedbi glavne obravnave lahko tudi prepričalo. Poleg tega pa je bila njegova izpoved nekonsistentna. Ob zaslišanju zatrjeval, da ni vedel ničesar o tem (l. št. 121), da tožnica ne more registrirati prikolice na Hrvaškem, kar ne drži, saj je tožnica v spis vložila odgovor odvetnika D. D., ki je tožnici v zvezi s težavami z registracijo prikolice in posledičnem odstopu od pogodbe odgovarjal prav po toženčevem pooblastilu (priloga A 14), na kar je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve sodbe tudi opozorilo.

13. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor udeleženki morebiti na kakšno pritožbeno navedbo nista dobili izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,2 kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi

14. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo zahtevanih 525,00 EUR za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tarifna številka 21 OT), 10,5 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 653,31 EUR. Priglašeni nagradi za pregled pritožbe in poročilo stranki pa pritožbeno sodišče ni priznalo, saj gre za opravila, ki so že vsebovana v sami nagradi za odgovor na pritožbo.

1 Glej VS RS sodba II Ips 241/2007 in sklep II Ips 257/2013. 2 Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).