Jedro

Podana je bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, nasprotje pa je tudi med razlogi sodbe o izpovedbah prič in samimi izpovedbami.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja pozvročitve splošne nevarnosti po 4. in 1. odst. 240. člena KZ RS in mu je bila po istih določbah in ob uporabi določil 5. tč. 1. odst. 43. člena v zvezi s 2. tč. 42. člena KZ SFRJ v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave RS izrečena denarna kazen 20.000,00 SIT, plačljivih v roku 2 mesecev. Naloženo mu je plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil javni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. tč. 364. člena ZKP in odločbe o kazenski sankciji in predlaga, da sodišče druge stopnje razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremeni sodbo tako, da obdolžencu izreče višjo denarno kazen.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v obrazložitvi sodbe navedeno, da se je obdolženec zavedal, da je s svojim ravnanjem ogrožal gozd že takrat, ko se je pripravljal na kurjenje, saj je zato tudi očistil ozek pas zemljišča pred gozdom. Ob presoji obdolženčeve odgovornosti oziroma krivde, pa je prišlo sodišče do zaključka in navedlo, da se ni zavedal, da bi z njegovega ravnanja lahko nastala prepovedana posledica, vendar pa bi se po svojih osebnih lastnostih, kakor tudi drugih okoliščinah tega moral in mogel zavedati.

S tem je podano v pritožbi zatrjevano nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe.

V obrazložitvi sodbe se med drugim navaja, da je obdolženec dejanje priznal, kar ne drži, saj je še v zaključni besedi oporekal očitku glede vetra, kot je bil povzet v opisu dejanja, tak zagovor pa sodba ocenjuje kot nesprejemljiv, opirajoč se na izpovedbi prič B. in K., čeprav se ti priči v kritičnem času nista nahajali na obdolženčevi parceli, pač pa 2,5 km oziroma 1 km stran, zaradi česar objektivno nista mogli izpovedovati o okoliščinah, kakršne so vladale na obdolženčevi parceli. Obdolženec je v zagovoru navajal, da je veter močno zapihal šele potem, ko je že zažgal polovico nameravane površine.

Tako je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med izpovedbami zaslišanih prič kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi.

Podana je obsolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 364. člena Zakona o kazenskem postopku, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju mora sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je veter začel pihati preden je obdolženi začel kuriti, ali pa je veter začel pihati med kurjenjem in ali bi obdolženi lahko predvideval nastanek nenadnega vetra, glede na krajevne razmere, po potrebi pa naj se zasliši izvedenca - meterologa, ki naj kot strokovnjak odgovori na ta vprašanja, pri čemer naj uporabi uradne podatke o vremenu v kritičnem času. Po tako opravljenem postopku bo lahko sodišče prve stopnje v novem sojenju odločilo.