Jedro

Drugi odstavek 156. člena SZ ne določa enoletnega roka za vložitev zahteve lastnika ali imetnika pravice do uporabe, da občina priskrbi primerno stanovanje, marveč da mora, če je vložena takšna zahteva, to storiti v enem letu od uveljavitve zakona, če pa je (bila) zahteva podana kasneje, pa v roku, ki ga določi sodišče. Skratka ne določa roka za vložitev zahteve, marveč rok za izpolnitev obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora prva toženka izprazniti dvosobno stanovanje in ga izročiti tožniku v 30 dneh, ko ji bo tretja toženka priskrbela drugo primerno stanovanje, tej toženki pa je naložilo, naj prvi toženki dodeli primerno stanovanje v 30 dneh.

Tožbeni zahtevek proti drugi toženki, naj ta preskrbi primerno stanovanje, je zavrnilo. Ugotovilo je, da prva toženka ni pridobila stanovanjske pravice na stanovanju, ki je zdaj tožnikova last, ker po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 35/82 in 14/83 - v nadaljevanju ZSR) ta ni bila mogoča na zasebnem stanovanju. Zato ni imela pravice do odkupa stanovanja (117. člen Stanovanjskega zakona, Ur. l. RS, št. 18/91-I s spremembami in dopolnitvami do št. 1/2000 - v nadaljevanju SZ) niti zahtevati sklenitve najemne pogodbe (147. člen SZ). Tožnik utemeljeno zahteva izpraznitev stanovanja (prvi odstavek 155. člena SZ). Nadomestno stanovanje mora zagotoviti tretja toženka (drugi odstavek 156. člena SZ).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tretje toženke zavrnilo, ker se je strinjalo s sodiščem prve stopnje, da je treba uporabiti določbo drugega odstavka 156. člena SZ, ker je bila stanovanjska pravica na obravnavanem stanovanju, ki je (bilo) v zasebni lasti, dodeljena pred uveljavitvijo ZSR. V takšnem primeru mora občina, na katere območju je stanovanje, priskrbeti primerno stanovanje.

Proti tej sodbi je tretja toženka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na bistvene kršitve Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977) in napačno uporabo materialnega prava. Trdi, da bi smelo sodišče odločiti o podrejenem zahtevku šele po pravnomočnosti odločitve o zavrnitvi primarnega zahtevka. Pritožbeno sodišče se v pritožbenih navedbah v zvezi s tem sploh ni izjasnilo. Iz dikcije drugega odstavka 156. člena SZ sledi, da dolžnost zagotoviti drugo primerno stanovanje zavezuje samo eno leto od uveljavitve sprememb SZ (Ur. l. RS, št. 21/94). Revidentka, niti njeni pravni predniki niso imeli obravnavanega stanovanja v evidenci, nikoli ga niso oddajali v najem ali v zvezi z njim izdajali odločbe. Z uveljavitvijo drugega odstavka 156. člena SZ ni bilo razveljavljeno določilo drugega odstavka 155. člena SZ.

Na revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Drži trditev, da izpodbijana sodba ni zavzela stališča o tem, ali bi moralo sodišče odločati o zahtevku zoper revidentko šele, ko bi postala pravnomočna odločitev zoper prvo toženo stranko (prvi odstavek 197. člena ZPP 1977). Vendar pritožbenemu sodišču ni bilo treba odločati o tem vprašanju, ker je revidentkina pritožba v navedbah pod I. samo povzemala, kako se glasi sodba, kako je sodišče razložilo zavrnitev zahtevka zoper prvo toženo stranko in kako je bil postavljen tožbeni zahtevek. Ni pa v pritožbi besede o tem, da je prvostopenjsko sodišče napačno ravnalo, ker je odločilo hkrati zoper prvo in drugo (eventualno) toženo stranko. Pritožba torej ni opredeljeno zatrjevala, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka niti kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP 1977). Ker morebitna kršitev določbe prvega odstavka 197. člena ZPP 1977 ne pomeni bistvene kršitve absolutne narave po drugem odstavku 354. člena ZPP 1977, pritožbeno sodišče te okoliščine ni bilo dolžno presojati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP 1977). Ker po povedanem revidentka zdaj zatrjevane kršitve, ki je lahko le relativne narave, ni uveljavljala že v pritožbi, je ne more zdaj v reviziji (razlog iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP 1977). Revizijsko uveljavljanje te kršitve torej ni dovoljeno.

Na prvi pogled je morda res videti, da iz besedila drugega odstavka 156. člena SZ (Kadar je bila na stanovanju v zasebni lasti pred uveljavitvijo ZSR dodeljena stanovanjska pravica, je dolžna imetniku pravice do uporabe - prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice občina, na območju katere je stanovanje, zagotoviti drugo primerno stanovanje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona na zahtevo lastnika ali najemnika, če se ne dogovorita drugače.) sledi, da morata lastnik stanovanja ali najemnik zahtevati v enem letu od uveljavitve tega zakona, da se zagotovi drugo primerno stanovanje. Vendar "zgodovina" te določbe in primerjava z drugimi določbami SZ pokaže, da tu ne gre za rok, v katerem bi morala biti podana zahteva. To zakonsko določbo je prinesla novela SZ iz leta 1994, katere naloga je bila urediti položaj tudi tistih lastnikov, katerih stanovanja so zasedale osebe, ki jim je bila dodeljena stanovanjska pravica na podlagi odločbe (in brez soglasja lastnika) pred uveljavitvijo ZSR, ker 155. člen SZ te kategorije imetnikov stanovanjske pravice (od uveljavitve ZSR naprej pa imetnikov pravice uporabe) ni izrecno zajemal. Novela je torej v bistvu dopolnila določbo 155. člena ZS in je zaradi povedanega pojasnilne narave. Slednji pa ima nekoliko jasnejšo določbo, da mora tisti, ki je dodelil pravico do uporabe najkasneje v roku enega leta po uveljavitvi tega zakona priskrbeti primerno stanovanje. Ta rok pomeni le, da mora tisti, ki je zavezanec, to storiti najpozneje v enem letu. Tako ni videti razloga, zakaj naj bi bili drugače obravnavani imetniki pravice uporabe, ki so pridobili stanovanjsko pravico pred uveljavitvijo ZSR, kot tisti, ki so pridobili pravico uporabe po uveljavitvi ZSR. Razumnega razloga za razlikovanje ni videti ne z vidika uporabnika ne z vidika lastnika stanovanja. Gre namreč za pridobljeno pravico tistega, ki mu je bilo dodeljeno v uporabo oziroma v najem zasebno stanovanje, da mu mora tisti, ki ga določa zakon, priskrbeti primerno stanovanje, če želi lastnik stanovanja razpolagati s stanovanjem. Če povzamemo, drugi odstavek 156. člena SZ ne določa enoletnega roka za vložitev zahteve lastnika ali imetnika pravice do uporabe, da občina priskrbi primerno stanovanje, marveč da mora, če je vložena takšna zahteva, to storiti v enem letu od uveljavitve zakona, če pa je (bila) zahteva podana kasneje, pa v roku, ki ga določi sodišče. Skratka ne določa roka za vložitev zahteve, marveč rok za izpolnitev obveznosti.

Končno tudi ni mogoče pritrditi reviziji, da bi bilo treba v tej zadevi uporabiti, kar zadeva zavezanca, ki mora preskrbeti drugo stanovanje, določbo drugega odstavka 155. člena SZ. Ta ureja obveznost tistega, ki je dodelil pravico uporabe, to pravico pa je bilo mogoče dodeliti šele po uveljavitvi ZSR, ker je poprej zakon ni poznal. V obravnavanem primeru pa gre za dodelitev stanovanjske pravice (z odločbo garnizijskega poveljstva iz leta 1963). Takšne primere pa obravnava drugi odstavek 156. člena SZ.

Uveljavljana revizijska razloga torej nista podana. Zato je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP 1977).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP 1977).