Jedro

Jedro

Odstop od ustaljene prakse davčnih organov in predhodno navedenega pojasnila, je prvostopenjski organ utemeljil s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 ter na sodbo SEU v zadevi C-209/2014 z dne 2. 7. 2015, kakor tudi s sklicevanjem na učinke sodb SEU "erga omnes" in "ex tunc".

Odstop od ustaljene prakse davčnih organov in predhodno navedenega pojasnila, je prvostopenjski organ utemeljil s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 ter na sodbo SEU v zadevi C-209/2014 z dne 2. 7. 2015, kakor tudi s sklicevanjem na učinke sodb SEU "erga omnes" in "ex tunc".

Davčni organ je spremembo ustaljene prakse utemeljeval tudi z navedbo, da je v ponovnem postopku moral upoštevati napotila iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS in iz odločbe pritožbenega organa v tej zadevi in sicer, da se mora pri predmetnih poslih opredeliti ali dejansko stanje ustreza pogojem, ki omogoča znižanje davčne osnove, oz. ali gre v obravnavanih primerih za posle "sale and lease back", ki se štejejo kot enotna finančna transakcija, ki je oproščena plačila DDV, zato je predmetne posle ponovno pravno kvalificiral. Posledično je ugotovil drugačno dejansko stanje, zato je moral sprejeti drugačno pravno odločitev. Po presoji sodišča pa takšna splošna utemeljitev odstopa od ustaljene prakse davčnih organov in drugačne davčne presoje poslov finančnega lizinga, kot je veljala v relevantnem obdobju, ki jo je podal davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni dovolj.

Davčni organ je spremembo ustaljene prakse utemeljeval tudi z navedbo, da je v ponovnem postopku moral upoštevati napotila iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS in iz odločbe pritožbenega organa v tej zadevi in sicer, da se mora pri predmetnih poslih opredeliti ali dejansko stanje ustreza pogojem, ki omogoča znižanje davčne osnove, oz. ali gre v obravnavanih primerih za posle "sale and lease back", ki se štejejo kot enotna finančna transakcija, ki je oproščena plačila DDV, zato je predmetne posle ponovno pravno kvalificiral. Posledično je ugotovil drugačno dejansko stanje, zato je moral sprejeti drugačno pravno odločitev. Po presoji sodišča pa takšna splošna utemeljitev odstopa od ustaljene prakse davčnih organov in drugačne davčne presoje poslov finančnega lizinga, kot je veljala v relevantnem obdobju, ki jo je podal davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni dovolj.

Izrek

Izrek

I.Tožbi se ugodi, točka I izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-3447/2012-29 z dne 14. 6. 2021 odpravi ter zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

I.Tožbi se ugodi, točka I izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-3447/2012-29 z dne 14. 6. 2021 odpravi ter zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za je oktober in november 2012 dodatno odmerila DDV po stopnji 20 % v skupnem znesku 361.663,94 EUR in pripadajoče obresti po 95. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v znesku 2.546,82 EUR (točka I izreka). Ugotovila je, da je tožnik obveznosti iz I. točke izreka te odločbe v skupnem znesku 364.210,76 EUR že plačal 7. 4. 2014 in 8. 4. 2014 v skupnem znesku 1.520.281,62 EUR, 10. 10. 2018 pa mu je bil vrnjen znesek 10.501,72 EUR (točka II izreka). Tožniku se vrne preveč plačan znesek v višini 1.145.569,14 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi po 96. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki so obračunane od datuma plačila 7. 4. 2014 do datuma izdaje te odločbe 14. 6. 2021, v višini 747.029,10 EUR ter zamudne obresti, obračunane od datuma izdaje te odločbe 14. 6. 2021 do vračila, na tožnikov transakcijski račun, v breme državnega proračuna, ki ga navaja (točka III izreka). Tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka je davčni organ zavrnil. Stroški davčnega organa bremenijo davčni organ. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točki IV in V izreka).

1.Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za je oktober in november 2012 dodatno odmerila DDV po stopnji 20 % v skupnem znesku 361.663,94 EUR in pripadajoče obresti po 95. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v znesku 2.546,82 EUR (točka I izreka). Ugotovila je, da je tožnik obveznosti iz I. točke izreka te odločbe v skupnem znesku 364.210,76 EUR že plačal 7. 4. 2014 in 8. 4. 2014 v skupnem znesku 1.520.281,62 EUR, 10. 10. 2018 pa mu je bil vrnjen znesek 10.501,72 EUR (točka II izreka). Tožniku se vrne preveč plačan znesek v višini 1.145.569,14 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi po 96. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki so obračunane od datuma plačila 7. 4. 2014 do datuma izdaje te odločbe 14. 6. 2021, v višini 747.029,10 EUR ter zamudne obresti, obračunane od datuma izdaje te odločbe 14. 6. 2021 do vračila, na tožnikov transakcijski račun, v breme državnega proračuna, ki ga navaja (točka III izreka). Tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka je davčni organ zavrnil. Stroški davčnega organa bremenijo davčni organ. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točki IV in V izreka).

2.Gre za ponovni postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem je prvostopenjski organ 10. 5. 2021 izdal zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih je prvostopenjski organ zavrnil. V zvezi s posli "sale and lease back" oz. povratnega nakupa se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020, ob upoštevanju sodbe SEU v zadevi C-209/14 z dne 2. 7. 2015, na podlagi katere predstavlja posel finančnega lizinga (prodaje in takojšnjega povratnega finančnega najema nepremičnine) - "sale and lease back" enotno finančno transakcijo financiranja, ki ne podleže obdavčitvi z DDV. Davčni organ je obravnavane tožnikove posle ponovno pravno kvalificiral in se opredelil do vprašanja, ali ustrezajo pogojem, ki omogočajo znižanje davčne osnove oz. ali gre za posle v sistemu DDV. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ ugotovil drugačno dejansko stanje, zato je sprejel drugačno odločitev. Zavrnil je tožnikovo stališče, da je spremembo sodne prakse mogoče upoštevati le za transakcije, ki so se zgodile po objavi spremembe sodne prakse, za pretekla obdobja pa je potrebno izhajati iz stališč, ki so bila s strani davčnih zavezancev in davčnega organa sprejeta v obdobju, glede katerega teče davčni postopek, konkretno za leto 2012. Davčnega organ nasprotno meni, da pravice in obveznosti v zvezi z izvajanjem sistema DDV predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU,. Sekundarni vir so sodbe slovenskih sodišč in SEU, ki pojasnjuje pravo EU, s čimer razlaga postane del prava EU in imajo učinek "erga omnes", torej so obvezujoče za vse, ki se na ta predpis sklicujejo, ter tudi učinek "ex tune", saj se uporabljajo tudi za pravna razmerja, ki so nastala preden je bilo stališče podano. Šteje se, da ima pravni predpis EU, ki ga SEU obrazloži s svojo sodbo, takšen pomen že od začetka njegove veljavnosti (odločba Vrhovnega sodišča RS X Ips 85/2014 z dne 23. 8. 2014).

2.Gre za ponovni postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem je prvostopenjski organ 10. 5. 2021 izdal zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih je prvostopenjski organ zavrnil. V zvezi s posli "sale and lease back" oz. povratnega nakupa se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020, ob upoštevanju sodbe SEU v zadevi C-209/14 z dne 2. 7. 2015, na podlagi katere predstavlja posel finančnega lizinga (prodaje in takojšnjega povratnega finančnega najema nepremičnine) - "sale and lease back" enotno finančno transakcijo financiranja, ki ne podleže obdavčitvi z DDV. Davčni organ je obravnavane tožnikove posle ponovno pravno kvalificiral in se opredelil do vprašanja, ali ustrezajo pogojem, ki omogočajo znižanje davčne osnove oz. ali gre za posle v sistemu DDV. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ ugotovil drugačno dejansko stanje, zato je sprejel drugačno odločitev. Zavrnil je tožnikovo stališče, da je spremembo sodne prakse mogoče upoštevati le za transakcije, ki so se zgodile po objavi spremembe sodne prakse, za pretekla obdobja pa je potrebno izhajati iz stališč, ki so bila s strani davčnih zavezancev in davčnega organa sprejeta v obdobju, glede katerega teče davčni postopek, konkretno za leto 2012. Davčnega organ nasprotno meni, da pravice in obveznosti v zvezi z izvajanjem sistema DDV predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU,. Sekundarni vir so sodbe slovenskih sodišč in SEU, ki pojasnjuje pravo EU, s čimer razlaga postane del prava EU in imajo učinek "erga omnes", torej so obvezujoče za vse, ki se na ta predpis sklicujejo, ter tudi učinek "ex tune", saj se uporabljajo tudi za pravna razmerja, ki so nastala preden je bilo stališče podano. Šteje se, da ima pravni predpis EU, ki ga SEU obrazloži s svojo sodbo, takšen pomen že od začetka njegove veljavnosti (odločba Vrhovnega sodišča RS X Ips 85/2014 z dne 23. 8. 2014).

3.Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila med tožnikom kot kupcem in družbo A. kot prodajalcem 29. 6. 2009 bila sklenjena prodajna pogodba 2009/09 za objekt in dvorišče za kupnino 558.593,00 EUR in DDV 111.718,60 EUR. Med tožnikom kot lizingodajalcem in družbo A. kot lizingojemalcem je bila za iste nepremičnine 29. 9. 2009 sklenjena pogodba o finančnem lizingu nepremičnine 21166/09. Nabavna vrednost predmeta lizinga, ki je ostal v posesti prodajalca oz. lizingojemalca, je bila 670.311,60 EUR z DDV, od tega kupnina 558.593,00 EUR in DDV 111.718,60 EUR. Gre za posel prodaje in takojšnjega finančnega lizinga nepremičnin, ki se je izvedel med istima pogodbenima strankama. Po mnenju davčnega organa z vidika DDV ne gre za dve dobavi blaga v smislu ločenih pravnih poslov, ampak za storitev - enotno finančno transakcijo. Prenos nepremičnin ni omogočal tožniku kot lizingodajalcu razpolaganja z njimi na način, kot da bi bil njihov lastnik, saj so ostale v posesti in uporabi dotedanjega lastnika oz. lizingojemalca A.. Transakcijo je davčni organ obravnaval kot enotno storitev financiranja v smislu dajanja posojil v denarni obliki, kar je oproščeno plačila DDV v skladu s 4. točko 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Ker z DDV obdavčljivega dogodka ni bilo, ni obveznosti obračuna DDV in posledično tudi ni pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožnik je v obračunu DDV-O za julij 2009 z dne 31. 8. 2009 izkazal odbitek DDV na podlagi prodajne pogodbe v višini 111.718,60 EUR (od nepremičnine) ter v obračunu DDV-O za junij 2009 z dne 31. 7. 2009 izkazal obračunani DDV na podlagi pogodbe o finančnem lizingu v višini 145.197,53 EUR (od nepremičnine 111.718,60 EUR in od pogodbenih obresti 33.478,93 EUR). Ker je transakcija izven sistema obdavčitve z DDV, je tožnik v obračunu DDV-O za junij 2009 nepravilno obračunal izhodni DDV in v obračunu DDV-O za julij 2009 nepravilno odbijal vstopni DDV. Posledično je 31. 8. 2009 nepravilno obračunal in plačal (razliko) DDV v znesku 33.478,93 EUR. Ker lizingojemalec ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti, je tožnik 11. 11. 2010 odstopil od pogodbe o finančnem lizingu in nepremičnine v svojo posest prevzel 28. 9. 2012. Posledično je izdal dve obvestili oz. dobropisa: 1. 10. 2012 v znesku 439.922,92 EUR in 9. 10. 2012 v znesku 93.177,34 EUR, ki ju je vključil obračun DDV-O za oktober 2012 z dne 30. 11. 2012, v katerem je izkazal presežek v višini 254.158,00 EUR, ki mu je bil vrnjen 18. 12. 2012. Ker je davčni organ transakcijo opredelil kot enotno finančno transakcijo, ki je izven sistema obdavčitve z DDV, navedenih dobropisov za davčne namene ni upošteval. Posledično je tožnik nepravilno popravil (zmanjšal) davčno osnovo in izhodni DDV v skupnem znesku 88.850,03 EUR. Obračun je razviden na straneh 6 in 7 obrazložitve izpodbijane odločbe.

3.Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila med tožnikom kot kupcem in družbo A. kot prodajalcem 29. 6. 2009 bila sklenjena prodajna pogodba 2009/09 za objekt in dvorišče za kupnino 558.593,00 EUR in DDV 111.718,60 EUR. Med tožnikom kot lizingodajalcem in družbo A. kot lizingojemalcem je bila za iste nepremičnine 29. 9. 2009 sklenjena pogodba o finančnem lizingu nepremičnine 21166/09. Nabavna vrednost predmeta lizinga, ki je ostal v posesti prodajalca oz. lizingojemalca, je bila 670.311,60 EUR z DDV, od tega kupnina 558.593,00 EUR in DDV 111.718,60 EUR. Gre za posel prodaje in takojšnjega finančnega lizinga nepremičnin, ki se je izvedel med istima pogodbenima strankama. Po mnenju davčnega organa z vidika DDV ne gre za dve dobavi blaga v smislu ločenih pravnih poslov, ampak za storitev - enotno finančno transakcijo. Prenos nepremičnin ni omogočal tožniku kot lizingodajalcu razpolaganja z njimi na način, kot da bi bil njihov lastnik, saj so ostale v posesti in uporabi dotedanjega lastnika oz. lizingojemalca A.. Transakcijo je davčni organ obravnaval kot enotno storitev financiranja v smislu dajanja posojil v denarni obliki, kar je oproščeno plačila DDV v skladu s 4. točko 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Ker z DDV obdavčljivega dogodka ni bilo, ni obveznosti obračuna DDV in posledično tudi ni pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožnik je v obračunu DDV-O za julij 2009 z dne 31. 8. 2009 izkazal odbitek DDV na podlagi prodajne pogodbe v višini 111.718,60 EUR (od nepremičnine) ter v obračunu DDV-O za junij 2009 z dne 31. 7. 2009 izkazal obračunani DDV na podlagi pogodbe o finančnem lizingu v višini 145.197,53 EUR (od nepremičnine 111.718,60 EUR in od pogodbenih obresti 33.478,93 EUR). Ker je transakcija izven sistema obdavčitve z DDV, je tožnik v obračunu DDV-O za junij 2009 nepravilno obračunal izhodni DDV in v obračunu DDV-O za julij 2009 nepravilno odbijal vstopni DDV. Posledično je 31. 8. 2009 nepravilno obračunal in plačal (razliko) DDV v znesku 33.478,93 EUR. Ker lizingojemalec ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti, je tožnik 11. 11. 2010 odstopil od pogodbe o finančnem lizingu in nepremičnine v svojo posest prevzel 28. 9. 2012. Posledično je izdal dve obvestili oz. dobropisa: 1. 10. 2012 v znesku 439.922,92 EUR in 9. 10. 2012 v znesku 93.177,34 EUR, ki ju je vključil obračun DDV-O za oktober 2012 z dne 30. 11. 2012, v katerem je izkazal presežek v višini 254.158,00 EUR, ki mu je bil vrnjen 18. 12. 2012. Ker je davčni organ transakcijo opredelil kot enotno finančno transakcijo, ki je izven sistema obdavčitve z DDV, navedenih dobropisov za davčne namene ni upošteval. Posledično je tožnik nepravilno popravil (zmanjšal) davčno osnovo in izhodni DDV v skupnem znesku 88.850,03 EUR. Obračun je razviden na straneh 6 in 7 obrazložitve izpodbijane odločbe.

4.Med tožnikom kot kupcem in družbo B. kot prodajalcem je bila 3. 10. 2008 sklenjena prodajna pogodba 15977/08 za proizvodni hali z dvoriščem za kupnino 2.400.000,00 EUR in DDV 480.000,00 EUR. Med tožnikom kot lizingodajalcem in družbo B. kot lizingojemalcem je bila 3. 10. 2008 za iste nepremičnine sklenjena pogodba o finančnem lizingu nepremičnine 15977/08. Nabavna vrednost predmeta lizinga, ki je ostal v posesti prodajalca oz. lizingojemalca, je bila 2.880.000,00 EUR z DDV, od tega vrednost nepremičnine 2.400.000,00 EUR in DDV 480.000,00 EUR. Gre za posel prodaje in takojšnjega finančnega lizinga nepremičnin, med istima pogodbenima strankama. Z vidika DDV ne gre za dve dobavi blaga v smislu ločenih pravnih poslov, ampak za storitev - enotno finančno transakcijo, namenjeno povečanju likvidnosti družbe B., saj je slednja z namenom pridobitve sredstev kot posojila 2. 10. 2008 prodala nepremičnine tožniku, ki je istega dne za te nepremičnine z družbo B. sklenil pogodbo o finančnem lizingu. Prenos nepremičnin ni omogočal tožniku kot lizingodajalcu razpolaganje z njimi na način, kot da bi bil njihov lastnik, saj so ostale v posesti in uporabi dotedanjega lastnika oz. lizingojemalca, družbe B. Transakcijo je davčni organ obravnaval kot enotno storitev financiranja zavezanca v smislu dajanja posojil v denarni obliki, ki je izven sistema obdavčitve z DDV, saj do dobave nepremičnin ni prišlo. Ker ni bilo z DDV obdavčljivega dogodka, ni nastala obveznost obračuna DDV in posledično tudi ni pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožnik je v obračunu DDV-O za oktober 2008 dne 30. 11. 2008 izkazal odbitek DDV na podlagi prodajne pogodbe v višini 480.000,00 EUR (od nepremičnine) ter obračunani DDV na podlagi pogodbe o finančnem lizingu v višini 480.000,00 EUR (pogodbene obresti niso več obdavčene z DDV). Ker je transakcija izven sistema obdavčitve z DDV, je tožnik nepravilno odbijal vstopni DDV ter nepravilno obračunal izhodni DDV v istem znesku. Ker pogodbene obresti niso (več) obdavčene z DDV, v obračunu DDV-O za oktober 2008 z dne 30. 11. 2008 ni davčnega efekta. Zaradi kršitve pogodbe s strani lizingojemalca je tožnik 27. 9. 2012 odstopil od pogodbe o finančnem lizingu in nepremičnine v svojo posest prevzel 22. 10. 2012. Posledično je izdal obvestil oz. dobropis z dne 14. 11. 2012 v znesku 1.832.557,32 EUR, od tega davčna osnova 1.527.131,10 EUR in DDV 305.426,22 EUR, dobropis z dne 1. 11. 2012 v znesku 2.589,48 EUR, od tega davčna osnova 2.157,90 EUR in DDV 431,58 EUR in dobropis z dne 3. 11. 2012 v znesku 2.606,58 EUR, od tega davčna osnova 2.172,15 EUR in DDV 434,43 EUR (vsi od nepremičnine), ki jih je vključil v obračun DDV-O za november 2012 z dne 31. 12. 2012, v katerem je izkazal presežek 1.214.857,00 EUR, ki mu je bil vrnjen 23. 1. 2013. Ker je transakcija izven sistema obdavčitve z DDV, izdanih dobropisov davčni organ za davčne namene ni upošteval. Tožnik je nepravilno popravil (zmanjšal) davčno osnovo in izhodni DDV v znesku 306.292,23 EUR. Obračun je razviden na straneh 8 in 9 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ je v obeh navedenih primerih ponovno presojal ali so v obravnavani zadevi izkazani zakonsko določeni pogoji iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1.

4.Med tožnikom kot kupcem in družbo B. kot prodajalcem je bila 3. 10. 2008 sklenjena prodajna pogodba 15977/08 za proizvodni hali z dvoriščem za kupnino 2.400.000,00 EUR in DDV 480.000,00 EUR. Med tožnikom kot lizingodajalcem in družbo B. kot lizingojemalcem je bila 3. 10. 2008 za iste nepremičnine sklenjena pogodba o finančnem lizingu nepremičnine 15977/08. Nabavna vrednost predmeta lizinga, ki je ostal v posesti prodajalca oz. lizingojemalca, je bila 2.880.000,00 EUR z DDV, od tega vrednost nepremičnine 2.400.000,00 EUR in DDV 480.000,00 EUR. Gre za posel prodaje in takojšnjega finančnega lizinga nepremičnin, med istima pogodbenima strankama. Z vidika DDV ne gre za dve dobavi blaga v smislu ločenih pravnih poslov, ampak za storitev - enotno finančno transakcijo, namenjeno povečanju likvidnosti družbe B., saj je slednja z namenom pridobitve sredstev kot posojila 2. 10. 2008 prodala nepremičnine tožniku, ki je istega dne za te nepremičnine z družbo B. sklenil pogodbo o finančnem lizingu. Prenos nepremičnin ni omogočal tožniku kot lizingodajalcu razpolaganje z njimi na način, kot da bi bil njihov lastnik, saj so ostale v posesti in uporabi dotedanjega lastnika oz. lizingojemalca, družbe B. Transakcijo je davčni organ obravnaval kot enotno storitev financiranja zavezanca v smislu dajanja posojil v denarni obliki, ki je izven sistema obdavčitve z DDV, saj do dobave nepremičnin ni prišlo. Ker ni bilo z DDV obdavčljivega dogodka, ni nastala obveznost obračuna DDV in posledično tudi ni pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožnik je v obračunu DDV-O za oktober 2008 dne 30. 11. 2008 izkazal odbitek DDV na podlagi prodajne pogodbe v višini 480.000,00 EUR (od nepremičnine) ter obračunani DDV na podlagi pogodbe o finančnem lizingu v višini 480.000,00 EUR (pogodbene obresti niso več obdavčene z DDV). Ker je transakcija izven sistema obdavčitve z DDV, je tožnik nepravilno odbijal vstopni DDV ter nepravilno obračunal izhodni DDV v istem znesku. Ker pogodbene obresti niso (več) obdavčene z DDV, v obračunu DDV-O za oktober 2008 z dne 30. 11. 2008 ni davčnega efekta. Zaradi kršitve pogodbe s strani lizingojemalca je tožnik 27. 9. 2012 odstopil od pogodbe o finančnem lizingu in nepremičnine v svojo posest prevzel 22. 10. 2012. Posledično je izdal obvestil oz. dobropis z dne 14. 11. 2012 v znesku 1.832.557,32 EUR, od tega davčna osnova 1.527.131,10 EUR in DDV 305.426,22 EUR, dobropis z dne 1. 11. 2012 v znesku 2.589,48 EUR, od tega davčna osnova 2.157,90 EUR in DDV 431,58 EUR in dobropis z dne 3. 11. 2012 v znesku 2.606,58 EUR, od tega davčna osnova 2.172,15 EUR in DDV 434,43 EUR (vsi od nepremičnine), ki jih je vključil v obračun DDV-O za november 2012 z dne 31. 12. 2012, v katerem je izkazal presežek 1.214.857,00 EUR, ki mu je bil vrnjen 23. 1. 2013. Ker je transakcija izven sistema obdavčitve z DDV, izdanih dobropisov davčni organ za davčne namene ni upošteval. Tožnik je nepravilno popravil (zmanjšal) davčno osnovo in izhodni DDV v znesku 306.292,23 EUR. Obračun je razviden na straneh 8 in 9 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ je v obeh navedenih primerih ponovno presojal ali so v obravnavani zadevi izkazani zakonsko določeni pogoji iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1.

5.V zvezi s tožnikovimi sklicevanjem na Pojasnila davčnega organa z dne 9. 4. 2014 navaja, da pojasnila niso zavezujoč pravni vir, temveč zagotavljajo enotno prakso davčnih organov. Enotna praksa je pomembna ker veže upravne organe, da v posamezni zadevi ne odločijo samovoljno drugače, kot sicer odločajo v vsebinsko podobnih primerih. Ustava RS ne prepoveduje odstopa od ustaljene upravne prakse, temveč le samovoljni odstop. Če upravni organ od uveljavljene upravne prakse odstopi, mora razloge za to posebej obrazložiti. Odstop je skladen z 22. členom Ustave RS, če davčni organ z razumnimi pravnimi argumenti obrazloži, zakaj pravni argumenti, na podlagi katerih temelji enotna praksa, zanj niso (več) ustrezni (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 76/2014 z dne 13. 7. 2015). Ob upoštevanju novejše sodne prakse in na podlagi drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 je davčni organ v ponovnem postopku ugotovil, da v zadevi ni podanih pogojev za zmanjšanje davčne osnove po obračunu DDV-O za oktober in november 2012.

5.V zvezi s tožnikovimi sklicevanjem na Pojasnila davčnega organa z dne 9. 4. 2014 navaja, da pojasnila niso zavezujoč pravni vir, temveč zagotavljajo enotno prakso davčnih organov. Enotna praksa je pomembna ker veže upravne organe, da v posamezni zadevi ne odločijo samovoljno drugače, kot sicer odločajo v vsebinsko podobnih primerih. Ustava RS ne prepoveduje odstopa od ustaljene upravne prakse, temveč le samovoljni odstop. Če upravni organ od uveljavljene upravne prakse odstopi, mora razloge za to posebej obrazložiti. Odstop je skladen z 22. členom Ustave RS, če davčni organ z razumnimi pravnimi argumenti obrazloži, zakaj pravni argumenti, na podlagi katerih temelji enotna praksa, zanj niso (več) ustrezni (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 76/2014 z dne 13. 7. 2015). Ob upoštevanju novejše sodne prakse in na podlagi drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 je davčni organ v ponovnem postopku ugotovil, da v zadevi ni podanih pogojev za zmanjšanje davčne osnove po obračunu DDV-O za oktober in november 2012.

6.Pritožbeni organ je pritožbi delno ugodil in točko IV izreka izpodbijane odločbe (stroškovni del) odpravil in zadevo v tem delu vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. V sodbi I U 2555/2017-11 z dne 8. 9. 2020 je Upravno sodišče RS opozorilo na novejšo prakso Vrhovnega sodišča RS in SEU, po kateri se mora pristojni organ pri odločanju o utemeljenosti popravka obračunanega DDV najprej opredeliti ali ugotovljeno dejansko stanje ustreza pogojem, ki omogočajo znižanje davčne osnove. V sodbi X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 je Vrhovno sodišče RS v primerljivem dejanskem stanju zavzelo stališče, da pravni posel prodaje in takojšnjega finančnega najema, ki se izvede med istima pogodbenima strankama ("sale and lease back") z vidika DDV ne pomeni dveh vzajemnih dobav blaga, ampak enotno finančno transakcijo, namenjeno povečanju likvidnosti gospodarske družbe. Tudi po mnenju pritožbenega organa pri obravnavanih poslih ni prišlo do transakcij, obdavčenih z DDV. Tožnik zato na izdanih računih leasingojemalcema, družbama A. in B. ni utemeljeno izkazal izstopni DDV in je tudi neutemeljeno uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV pri nakupu nepremičnin od navedenih družb za namen oddaje v leasing. Kolikor bi davčni organ sledil stališču tožnika, da je davčni organ v primeru transakcij, ki so se zgodile pred objavo spremenjene prakse, vezan na predhodno uveljavljeno stališče o obdavčenosti transakcij v poslih "sale and lease back" kot dobav blaga, bi prišel v nasprotje s stališčem, ki sta ga v novejših sodbah sprejela Vrhovno sodišče RS in Upravno sodišče RS, po katerem v tovrstnih poslih pride do enotne finančne storitve. Novejša sodna praksa pa je bila sprejeta prav v zvezi z obdavčitvijo poslov, ki so bili sklenjeni pred njeno objavo. Že Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 navedlo, da iz sodne prakse SEU izhaja, da mora biti popravek neupravičeno zaračunanega DDV omogočen, če je izdajatelj računa pri tem ravnal v dobri veri. Okoliščina dobre vere postane nepomembna, če je izdajatelj sam pravočasno naredil vse za preprečitev nevarnosti izgube davčnega prihodka države. Navedeno mora upoštevati tudi davčni organ v postopku inšpekcijskega nadzora nad pravilnostjo obračunavanja in plačevanja DDV ter dopustiti popravek obračuna DDV skladno z ZDDV-1 ter sodno prakso SEU. V obravnavanem primeru tožnikova obveznost plačila DDV izhaja iz določbe 9. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1, po kateri mora DDV plačati vsaka oseba, ki ga izkaže na računu. V obravnavanem primeru je imel tožnik ob izdaji računa svojemu leasingojemalcu upravičen razlog za prepričanje, da transakcije v okviru posla "sale and lease back" pomenijo obdavčeno dobavo blaga v smislu točke b) drugega odstavka 6. člena ZDDV-1. Takšna razlaga je bila v upravni in sodni praksi splošno sprejeta vrsto let vse do izdaje sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020. Zato tožniku ni mogoče očitati, da s tem, ko je na izdanem računu izkazal DDV, ni ravnal v dobri veri, kar je davčni organ pravilno upošteval in pravico do popravka neutemeljeno obračunanega DDV tožniku priznal. Prvostopenjski organ je pravilno upošteval, da je tožnik v zvezi s posloma "sale and lease back" neutemeljeno uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV (od nakupa predmetnih nepremičnin). Poleg navedenega je tudi nepravilno izstopni DDV, ki ga je neutemeljeno izkazal na izdanih računih, zmanjšal na podlagi dobropisov, izdanih v oktobru 2012 oz. novembru 2012, saj ti ne morejo vplivati na obračun DDV. Določbe 39. člena ZDDV-1 ne dajejo pravne podlage za popravek izstopnega DDV, ki je bil na računih izkazan neutemeljeno. Tožniku je bila z izpodbijano odločbo v celoti priznana pravica do popravka preveč obračunanega DDV. Davčni zavezanec s popravkom neutemeljeno izkazanega DDV v zvezi z enotno finančno storitvijo ne more prejeti vrnjenega več davka, kot ga je od te storitve dejansko obračunal in plačal (ob upoštevanju uveljavljene pravice do odbitka vstopnega DDV in naknadnih neutemeljenih popravkov izstopnega DDV). Neutemeljen je ugovor, da spremenjena praksa obdavčitve poslov "sale and lease back" bistveno poslabšuje tožnikov pravni položaj, saj se ta ni poslabšal. Pravica izdajatelja računa, da popravi DDV, ki je bil obračunan v dobri veri (ker je zavezanec upošteval navodila davčnega organa in takrat uveljavljeno sodno prakso), zagotavlja nevtralnost DDV. Neutemeljeni so tožnikovi očitki, da sta z upoštevanjem novejše sodne prakse o obdavčitvi poslov "sale and lease back" kršeni načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj.

7.Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da gre že za tretji postopek. S tožbo izpodbija točko I izreka prvostopenjske odločbe. V obravnavani zadevi sta sporna le še tožnikova posla "sale and lease back" z družbama A., d.o.o. in B., d.o.o., sklenjena leta 2008 in 2009, v katerih so bili izdani računi, ki so izkazovali dobave, na podlagi katerih so se izvedli odbitki vstopnega DDV, e ob upoštevanju takratnih stališč davčnih organov, ki so razvidna iz javno objavljenih pojasnil.¹ Kasneje so bila ta stališča zaradi sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 spremenjena. Ker navedena lizingojemalca nista izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti, je prišlo do razveze lizing pogodb. Tožnik je oktobra in novembra 2012 izdal dobropisa in posledično popravil obračunani in plačani DDV ter zahteval vračilo preplačanega DDV. Davčni organ tožniku ni priznal pravice do popravka obračunanega DDV in tudi ne pravice do odbitka vstopnega DDV, kar ni pravilno. Predmet tega postopka nista leti 2008 in 2009. Tožnik leta 2012 ni uveljavljal pravice do odbitka DDV, marveč je popravljal DDV, ki ga je obračunal v letih 2008 in 2009. Odbitka ni popravljal, saj je predmet lizinga še naprej obvladoval in ga je nameraval uporabiti za namene obdavčene dejavnosti.

8.Po novejših stališčih sodišča "sale and lease back" posli ne prestavljajo dobav blaga, zato ni podana obveznost obračuna DDV in tudi ni možnosti odbitka vstopnega DDV. Ne drži, da je tožnik v letih 2008 in 2009 na računih neutemeljeno izkazal izstopni DDV in da je neutemeljeno odbijal vstopni DDV, ki sta mu ga zaračunala lizingojemalca. Tožnik je pravilno upošteval v obravnavanem obdobju "veljavno" javno objavljeno pojasnilo davčnih organov. Pojasnila pa pomenijo ustaljeno prakso, ki je naknadno ni mogoče spreminjati z retroaktivnim učinkom, ki bi šel na škodo zavezancem. Vnaprejšnja seznanitev s pravicami in obveznostmi v smislu prvega odstavka 7. člena ZDavP-2 se udejanji tudi prek pojasnil iz 13. člena ZDavP-2. Ni mogoče šteti, da je tožnik DDV neutemeljeno odbijal, obračunani DDV pa je moral plačati na podlagi 9. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1, ker ga je napačno navedel na računu. Davčne organe zavezuje pojasnilo, ki je "veljalo" v času, ko je tožnik obračunal DDV in uveljavil odbitek vstopnega DDV. Gre za zagotovitev enake obravnave vseh zavezancev v primerljivih pravnih položajih v določenem obdobju.² Praksa se ob spremenjenih okoliščinah lahko spreminja, toda ne retroaktivno, na škodo zavezancev. Toženka je večkrat zapisala, da bo nova stališča Vrhovnega sodišča RS uporabila za "sale and lease back" pogodbe, sklenjene po 8. 9. 2020, kar velja tudi za konkretni primer, kar pojasni.³ Če se zavezanec zanese na pojasnilo davčnega organa, mu to ne sme iti v škodo.⁴ Tožnik v potrditev obstoja upravne prakse prilaga v sodni spis tudi odgovor FURS Združenju bank Slovenije 0920-20435/2020-3 z dne 11. 2. 2021 (priloga A6 sodnega spisa).

9.Toženka v izpodbijani odločbi izhaja iz napačnega stališča, da ima načelo zakonitosti absolutno veljavo. Načelo zakonitosti zgolj določa, da je treba uporabiti materialno pravo in da mora upravni (davčni) organ odločati na podlagi zakonov, ki jih je treba razlagati. Stališče davčnega organa o "erga omnes" in "ex tunc" učinku, ni sporno. Pomembno je tudi načelo pravne države (2. člen Ustave RS), ki vsebuje zahtevo po pravni varnosti in predvidljivosti posledic določenih ravnanj. V ti dve načeli je poseženo, če lahko oblastni organ kadarkoli spremeni svoje stališče in to za nazaj (retroaktivno). Tožnik je ravnal v skladu z napotki in stališči davčnega organa iz veljavnih objavljenih pojasnil, ko drugačnih stališč sodne prakse za tovrstne primere še ni bilo. V davčnem postopku ne velja samo načelo zakonitosti, ampak tudi načelo gotovosti, seznanjenosti in pomoči (7. člen ZDavP-2), ki ga je toženka zanemarila. Čeprav pojasnila niso pravni vir, ne pomeni, da so povsem brez učinka, saj povedo, kakšna je ustaljena praksa, na katero se zavezanci lahko zanesejo, ne da bi utrpeli negativne posledice svojih ravnanj.⁵ Gre za udejanjanje 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja načelo enakosti pred zakonom. Ni dovolj, da toženka svoj odstop od ustaljene upravne prakse pojasni, kar utemelji. Sklicuje se na pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS) in sodnega varstva (23. člen v zvezi s 157. členom Ustave RS). Meni, da je drugače obravnavan, ker je vložil pritožbo in sprožil upravni spor, odločanje o pravnih sredstvih pa je trajalo tako dolgo, da je Vrhovno sodišče RS sprejelo novo stališče glede poslov "sale and lease back". Pravni položaj tožnika je drugačen tudi zaradi dolgotrajnosti postopkov in neučinkovitosti dela državnih organov, kar pa ne more biti podlaga za razlikovanje (kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave).⁶ Spreminjanje sodne prakse za nazaj je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Načeli jasnosti in pomenske določljivosti, ki se na podlagi ZDavP-2 udejanja preko Pojasnil, je na davčnem področju še posebej delikatno, kar pojasni. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-49/17 z dne 28. 3. 2019. Ustavno sodišče RS je glede vprašanja naknadne spremembe stališč v praksi ob nespremenjeni pravni podlagi, ki učinkuje takoj in vpliva na tiste stranke, ki take spremembe niso mogle pričakovati navedlo, da čeprav je razvoj (sodne) prakse nujen, mora biti predvidljiv, da se lahko naslovniki pravne norme temu prilagodijo.⁷ Pri vprašanju, ali spremenjena praksa velja za nazaj (ex tunc) ali samo za naprej (ex nunc), je treba presojati dodatne okoliščine, česar pa toženka ni naredila. Napačno je stališče pritožbenega organa, da se mora upravni organ držati napotkov Upravnega sodišča RS, saj se predmetna zadeva (obravnava tožnikovih poslov z družbama A. in B.) ne nanaša več sodbo Upravnega sodišča RS I U 2555/2017 z dne 8. 9. 202o, kar pojasni. Vezanost upravnega organa na napotke sodišča ni absolutna.⁸ Tudi posle "sale and lease back", pri katerih je bil dejansko obračunan in odbit DDV, bi moral davčni organ za namene popravka obračunanega DDV upoštevati. Argument pritožbenega organa, da bi uporaba pojasnil povzročila konflikt (nasprotje) s stališči sodne prakse, ni pravilen, ker ne upošteva časa, v katerem so se zgodile okoliščine konkretnega primera in prakse davčnega organa v obravnavanem obdobju ter krši načelo zaupanja. Pojasnila davčnega organa zavezujejo davčne organe. Tožnik meni, da retroaktivna uporaba pojasnil ni mogoča, če posega v upravičena pričakovanja zavezancev. Argumentacija pritožbenega organa je neprepričljiva in ne odgovori na tožnikove pritožbene argumente.

10.Tožnik meni, da sta davčna organa korektno predstavila stališča SEU in Vrhovnega sodišča RS. Drži navedba, da mora DDV plačati vsak, ki ga izkaže na računu (9. točka prvega odstavka 76. člena ZDDV-1). Davčni organ priznava, da je bil tožnik upravičeno v zmoti, saj se je zanesel na "napačno" pojasnilo davčnega organa (bil je dobroveren), zato mu je priznal pravico do popravka napačno zaračunanega DDV. Po mnenju pritožbenega organa pa je tožniku naložen DDV, ker je uveljavljal odbitek vstopnega DDV, ko je kupil nepremičnine od lizingojemalca in je šlo za posel "sale and lease back"⁹ Odbitek vstopnega DDV je tožnik izvedel v letih 2008 in 2009, ki niso predmet tega postopka. Odmera DDV je na dan izdaje izpodbijane odločbe že absolutno zastarala (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2). Ne more pa se davek odmeriti za kasnejše obdobje, saj to pomeni zlorabo instituta zastaranja odmere. Če je davčni organ tožniku priznal pravico do popravka obračunanega DDV, ker ga je v dobri veri (zanesel se je na toženkino pojasnilo) zaračunal lizingojemalcu, potem ne more tega izničiti tako, da mu odmeri neutemeljeno izveden odbitek DDV nekaj let prej. Po mnenju pritožbenega organa pa kljub dobrovernosti in kljub temu, da se je tožnik utemeljeno zanesel na toženkino stališče (bil je dobroveren), tožnik ne more popraviti obračunanega DDV, ker tega ni mogoče v primeru po 9. točki prvega odstavka 76. člena ZDDV-1, saj naj bi bil s tem izničen učinek te določbe. Namen obveznosti plačila DDV, ki je izkazan na računu, je odprava nevarnosti izgube davčnih prihodkov, ki bi lahko nastala zaradi pravice od odbitka vstopnega DDV.¹⁰

Stališče pritožbenega organa glede popravka DDV, ki ga je tožnik dolžan plačati po 9. točki prvega odstavka 76. člena ZDDV-1, je v nasprotju s stališčem SEU. Razlogi, ki jih navajata davčna organa so v medsebojnem nasprotju. Po eni strani navajata, da je bil tožnik v dobri veri in je zato upravičen do popravka napačno obračunanega DDV, nato pa v nasprotju s stališčem SEU odločita, da ni upravičen. Pritožbeni organ na strani 14 obrazložitve navaja, da je tožniku naložil v plačilo neutemeljeno uveljavljeni odbitek vstopnega DDV, ki ga je tožnik uveljavljal v letih 2008 in 2009, kar ni pravilno. Preveč obračunani DDV davčni organ napačno razume kot razliko med izstopnim in vstopnim DDV. Obračunani (izstopni) DDV je DDV, ki ga je treba obračunati in sestavlja davčno obveznost. Odbitek DDV je ločena pravica, ki ni del davčne osnove, ampak po vsebini pomeni plačilo obračunanega DDV, kar pojasni. Odbitek je pravica, ki omogoča nižje plačilo v proračun, kar izhaja iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1, ki ga povzema. Odbitek je način "poravnave" (plačila) davka in ni del davčne osnove oz. del pravice do popravka obračunanega DDV (39. člen ZDDV-1). Ker je v obravnavanem primeru šlo za posel "sale and lease back", sta bila obračun in odbitek izvedena skupaj. Navedba pritožbenega organa, da se položaj tožnika ni poslabšal, je napačna. Davčni organ je omogočil celotni popravek obračunanega DDV v primerih, ko ni šlo za posle "sale and lease back". Če bi davčni organ predmetne posle obravnaval kot jih je pred spremenjene sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020), bi tudi v zvezi s tožnikovimi posli z družbama B. in A. tožniku vrnil ves obračunani DDV. Tožnik sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi in točko I izreka izpodbijane odločbe odpravi ter mu prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stališče pritožbenega organa glede popravka DDV, ki ga je tožnik dolžan plačati po 9. točki prvega odstavka 76. člena ZDDV-1, je v nasprotju s stališčem SEU. Razlogi, ki jih navajata davčna organa so v medsebojnem nasprotju. Po eni strani navajata, da je bil tožnik v dobri veri in je zato upravičen do popravka napačno obračunanega DDV, nato pa v nasprotju s stališčem SEU odločita, da ni upravičen. Pritožbeni organ na strani 14 obrazložitve navaja, da je tožniku naložil v plačilo neutemeljeno uveljavljeni odbitek vstopnega DDV, ki ga je tožnik uveljavljal v letih 2008 in 2009, kar ni pravilno. Preveč obračunani DDV davčni organ napačno razume kot razliko med izstopnim in vstopnim DDV. Obračunani (izstopni) DDV je DDV, ki ga je treba obračunati in sestavlja davčno obveznost. Odbitek DDV je ločena pravica, ki ni del davčne osnove, ampak po vsebini pomeni plačilo obračunanega DDV, kar pojasni. Odbitek je pravica, ki omogoča nižje plačilo v proračun, kar izhaja iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1, ki ga povzema. Odbitek je način "poravnave" (plačila) davka in ni del davčne osnove oz. del pravice do popravka obračunanega DDV (39. člen ZDDV-1). Ker je v obravnavanem primeru šlo za posel "sale and lease back", sta bila obračun in odbitek izvedena skupaj. Navedba pritožbenega organa, da se položaj tožnika ni poslabšal, je napačna. Davčni organ je omogočil celotni popravek obračunanega DDV v primerih, ko ni šlo za posle "sale and lease back". Če bi davčni organ predmetne posle obravnaval kot jih je pred spremenjene sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020), bi tudi v zvezi s tožnikovimi posli z družbama B. in A. tožniku vrnil ves obračunani DDV. Tožnik sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi in točko I izreka izpodbijane odločbe odpravi ter mu prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11.V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Sklicuje se na načelo nevtralnosti DDV, kar pojasni. Odstop od ustaljene prakse je davčni organ ustrezno utemeljil. Davčni organ je sledil stališču novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča iz sodbe X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 in Upravnega sodišča RS I U iz sodbe 2555/2017-11 z dne 8. 9. 2020, da gre pri tovrstnih poslih za enotno finančno storitev kreditiranja zavezanca, ki je oproščena plačila DDV. Posledično je tožnik na izdanih računih družbama A. in B. neutemeljeno izkazal izstopni DDV. Po drugi strani navedeno pomeni, da je tožnik neutemeljeno uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV od nakupa nepremičnin od navedenih družb za namen oddaje v lizing, saj ta nakup ne šteje za samostojno dobavo. Ne strinja se s stališčem, da nova razlaga velja le za transakcije, ki so opravljene po objavi nove sodne prakse, kar pojasni. V nadaljevanju se sklicuje na točko 36 obrazložitve sodbe Upravnega sodišča RS I U 2555/2017-11 z dne 8. 9. 2020. Če ni dobave nepremičnin, ni obdavčljivega dogodka. Ne strinja se tudi z navedbo tožnika, da je bilo z upoštevanjem stališč novejše sodne prakse poseženo v tožnikovo upravičeno pričakovanje in da gre za kršitev načel gotovosti, seznanjenosti in pomoči iz 7. člena ZDavP-2. Tožbeni očitek v zvezi z načelom vestnosti in poštenja je brez podlage. Po mnenju toženke je nepravilno pojasnilo FURS, da se nova razlaga, ki izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 uporablja samo za posle po 8. 9. 2020, saj prihaja v nasprotje z razlago sodišča o transakcijah pred 8. 9. 2020, zato takšno pojasnilo davčnega organa ne zavezuje. Nova razlaga poslov "sale and lease back" nima negativnega vpliva na tožnikov položaj. Tožnik je s popravkom neutemeljeno izkazanega DDV v zvezi z enotno finančno storitvijo ne more prejeti vrnjenega več davka, kot ga je od te enotne storitve dejansko obračunal in plačal. DDV, ki ga je tožnik obračunal od enotne finančne transakcije, je potrebno obravnavati kot celoto, ki obsega tudi zmanjšanje davčne obveznosti preko odbitka vstopnega DDV, sicer ne bi bilo davčne nevtralnosti. Določba 39. člena ZDDV-1 ne daje podlage za popravek izstopnega DDV, ki je bil na računih neutemeljeno izkazan. Načelo nevtralnosti je bilo v konkretnem primeru ustrezno upoštevano in bi bilo kršeno, če bi tožniku od enotne finančne storitve priznali popravek obračunanega DDV v višjem znesku, kot ga je od enotne finančne storitve dejansko obračunal in plačal.

11.V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Sklicuje se na načelo nevtralnosti DDV, kar pojasni. Odstop od ustaljene prakse je davčni organ ustrezno utemeljil. Davčni organ je sledil stališču novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča iz sodbe X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 in Upravnega sodišča RS I U iz sodbe 2555/2017-11 z dne 8. 9. 2020, da gre pri tovrstnih poslih za enotno finančno storitev kreditiranja zavezanca, ki je oproščena plačila DDV. Posledično je tožnik na izdanih računih družbama A. in B. neutemeljeno izkazal izstopni DDV. Po drugi strani navedeno pomeni, da je tožnik neutemeljeno uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV od nakupa nepremičnin od navedenih družb za namen oddaje v lizing, saj ta nakup ne šteje za samostojno dobavo. Ne strinja se s stališčem, da nova razlaga velja le za transakcije, ki so opravljene po objavi nove sodne prakse, kar pojasni. V nadaljevanju se sklicuje na točko 36 obrazložitve sodbe Upravnega sodišča RS I U 2555/2017-11 z dne 8. 9. 2020. Če ni dobave nepremičnin, ni obdavčljivega dogodka. Ne strinja se tudi z navedbo tožnika, da je bilo z upoštevanjem stališč novejše sodne prakse poseženo v tožnikovo upravičeno pričakovanje in da gre za kršitev načel gotovosti, seznanjenosti in pomoči iz 7. člena ZDavP-2. Tožbeni očitek v zvezi z načelom vestnosti in poštenja je brez podlage. Po mnenju toženke je nepravilno pojasnilo FURS, da se nova razlaga, ki izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 uporablja samo za posle po 8. 9. 2020, saj prihaja v nasprotje z razlago sodišča o transakcijah pred 8. 9. 2020, zato takšno pojasnilo davčnega organa ne zavezuje. Nova razlaga poslov "sale and lease back" nima negativnega vpliva na tožnikov položaj. Tožnik je s popravkom neutemeljeno izkazanega DDV v zvezi z enotno finančno storitvijo ne more prejeti vrnjenega več davka, kot ga je od te enotne storitve dejansko obračunal in plačal. DDV, ki ga je tožnik obračunal od enotne finančne transakcije, je potrebno obravnavati kot celoto, ki obsega tudi zmanjšanje davčne obveznosti preko odbitka vstopnega DDV, sicer ne bi bilo davčne nevtralnosti. Določba 39. člena ZDDV-1 ne daje podlage za popravek izstopnega DDV, ki je bil na računih neutemeljeno izkazan. Načelo nevtralnosti je bilo v konkretnem primeru ustrezno upoštevano in bi bilo kršeno, če bi tožniku od enotne finančne storitve priznali popravek obračunanega DDV v višjem znesku, kot ga je od enotne finančne storitve dejansko obračunal in plačal.

12.Tožnik v pripravljalnih vlogah zavrača navedbe toženke iz odgovora na tožbo in vztraja, da kasneje zavzetih stališč ni mogoče uporabiti za prej nastale položaje. Toženka je spregledala, da so bili domnevno napačni računi z obračunanim DDV izdani v obdobju, ki ni bilo predmet obravnave in sicer v letih 2008 in 2009. Enako velja za domnevno napačno uveljavljen odbitek DDV. Tožnik je ves čas dosledno spoštoval toženkino stališče glede obravnave "sale and lease back" poslov in zaupal v pravilnost tega stališča, zaradi česar ne more biti oškodovan, saj bi to predstavljalo poseg v njegova upravičena pričakovanja, kar je v nasprotju z 2. členom Ustave RS. Neutemeljene so toženkine navedbe glede sklicevanja na sodbo Upravnega sodišča RS I U 2555/2017 z dne 8. 9. 2020, saj v njej sodišče zgolj opozorilo toženko na obstoj novih stališč, ni pa odločilo, da mora ta stališča obvezno uporabiti pri svojem odločanju. Tožnik opozarja, da mnenje toženke, da odločitev ne posega v tožnikova upravičena pričakovanja in da ne gre za kršitev načela iz 7. člena ZDavP-2 (načelo vestnosti in poštenja). Mnenje ni obrazloženo. Pojasnila davčnega organa, ki jih je tožnik priložil tožbi, so bila objavljena, obstajajo in jih davčna uprava in zavezanci spoštujejo. Če pojasnilo ne zavezuje, bi ga moral davčni organ umakniti iz objave ali preklicati, pa ga ni. Iz pojasnil davčnega organa izhaja ravnanje davčnega organa in napotek za zavezance. Gre za prikaz ustaljene in pravilne prakse davčnih organov, za katero pa sedaj toženka meni, da ni pravilna. Podana je kršitev načela zakonitosti delovanja uprave (120. člen Ustave RS). Toženka pa tudi napačno navaja, da želi tožnik s popravkom obračunanega DDV prejeti vrnjen davek, ki ga ni plačal.

12.Tožnik v pripravljalnih vlogah zavrača navedbe toženke iz odgovora na tožbo in vztraja, da kasneje zavzetih stališč ni mogoče uporabiti za prej nastale položaje. Toženka je spregledala, da so bili domnevno napačni računi z obračunanim DDV izdani v obdobju, ki ni bilo predmet obravnave in sicer v letih 2008 in 2009. Enako velja za domnevno napačno uveljavljen odbitek DDV. Tožnik je ves čas dosledno spoštoval toženkino stališče glede obravnave "sale and lease back" poslov in zaupal v pravilnost tega stališča, zaradi česar ne more biti oškodovan, saj bi to predstavljalo poseg v njegova upravičena pričakovanja, kar je v nasprotju z 2. členom Ustave RS. Neutemeljene so toženkine navedbe glede sklicevanja na sodbo Upravnega sodišča RS I U 2555/2017 z dne 8. 9. 2020, saj v njej sodišče zgolj opozorilo toženko na obstoj novih stališč, ni pa odločilo, da mora ta stališča obvezno uporabiti pri svojem odločanju. Tožnik opozarja, da mnenje toženke, da odločitev ne posega v tožnikova upravičena pričakovanja in da ne gre za kršitev načela iz 7. člena ZDavP-2 (načelo vestnosti in poštenja). Mnenje ni obrazloženo. Pojasnila davčnega organa, ki jih je tožnik priložil tožbi, so bila objavljena, obstajajo in jih davčna uprava in zavezanci spoštujejo. Če pojasnilo ne zavezuje, bi ga moral davčni organ umakniti iz objave ali preklicati, pa ga ni. Iz pojasnil davčnega organa izhaja ravnanje davčnega organa in napotek za zavezance. Gre za prikaz ustaljene in pravilne prakse davčnih organov, za katero pa sedaj toženka meni, da ni pravilna. Podana je kršitev načela zakonitosti delovanja uprave (120. člen Ustave RS). Toženka pa tudi napačno navaja, da želi tožnik s popravkom obračunanega DDV prejeti vrnjen davek, ki ga ni plačal.

13.V drugi pripravljalni vlogi tožnik dopolnjuje svojo argumentacijo s sklicevanjem na stališče Upravnega sodišča RS, ki se je opredelilo do učinkovanja uveljavljene prakse prvostopenjskega organa, ki izhaja iz njegovih pojasnil, čeprav se ta kasneje izkaže za napačno (neskladna z zakonodajo oz. njeno razlago). Pojasnila izražajo uveljavljeno (ustaljeno) prakso, na katero se zavezanci lahko zanesejo.¹¹ Pojasnilo mora veljati v času, ko so zavezanci ravnali, ne glede na to, kakšno je stališče nekaj let pozneje, ko davčni organ o tem odloča. Upravno sodišče RS je odločilo,¹² da če zavezanci sledijo pojasnilom davčnega organ in se nanje zanesejo, jim to ne more povzročiti neugodnih davčnih posledic. Sprememba stališča glede uporabe oz. razlage posamezne zakonske določbe ne pomeni sama po sebi nepravilnosti, kolikor ni arbitrarna in so za spremembo podani utemeljeni razlogi, kar pojasni. Davčni zavezanci morajo imeti možnost, da se z novim stališčem pravočasno seznanijo. Zavezanec za davek ima pravico vnaprej vedeti, kako bo njegov dohodek obdavčen. Da bi v konkretnem primeru tožnik dejansko imel možnost, da se s spremembo stališča davčnega organa vnaprej pravočasno seznani, ni izkazano. Gre za nedopusten poseg v temeljno načelo zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS), ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-89/99 z dne 10. 6. 1999). Iz navedenega izhaja, da spremenjena stališča ne more učinkovati retroaktivno (ex tunc), marveč le za naprej. Toženka ni izkazala, da bi tožnika že v času, ko je opravil predmetne dobave, seznanila s spremembo stališča in ga tudi ni mogla, ker je sodna praksa stališče spremenila več let pozneje.

13.V drugi pripravljalni vlogi tožnik dopolnjuje svojo argumentacijo s sklicevanjem na stališče Upravnega sodišča RS, ki se je opredelilo do učinkovanja uveljavljene prakse prvostopenjskega organa, ki izhaja iz njegovih pojasnil, čeprav se ta kasneje izkaže za napačno (neskladna z zakonodajo oz. njeno razlago). Pojasnila izražajo uveljavljeno (ustaljeno) prakso, na katero se zavezanci lahko zanesejo.¹¹ Pojasnilo mora veljati v času, ko so zavezanci ravnali, ne glede na to, kakšno je stališče nekaj let pozneje, ko davčni organ o tem odloča. Upravno sodišče RS je odločilo,¹² da če zavezanci sledijo pojasnilom davčnega organ in se nanje zanesejo, jim to ne more povzročiti neugodnih davčnih posledic. Sprememba stališča glede uporabe oz. razlage posamezne zakonske določbe ne pomeni sama po sebi nepravilnosti, kolikor ni arbitrarna in so za spremembo podani utemeljeni razlogi, kar pojasni. Davčni zavezanci morajo imeti možnost, da se z novim stališčem pravočasno seznanijo. Zavezanec za davek ima pravico vnaprej vedeti, kako bo njegov dohodek obdavčen. Da bi v konkretnem primeru tožnik dejansko imel možnost, da se s spremembo stališča davčnega organa vnaprej pravočasno seznani, ni izkazano. Gre za nedopusten poseg v temeljno načelo zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS), ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-89/99 z dne 10. 6. 1999). Iz navedenega izhaja, da spremenjena stališča ne more učinkovati retroaktivno (ex tunc), marveč le za naprej. Toženka ni izkazala, da bi tožnika že v času, ko je opravil predmetne dobave, seznanila s spremembo stališča in ga tudi ni mogla, ker je sodna praksa stališče spremenila več let pozneje.

14.Toženka na pripravljalne vloge tožnika ni odgovorila.

14.Toženka na pripravljalne vloge tožnika ni odgovorila.

15.Tožba je utemeljena.

15.Tožba je utemeljena.

16.V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je davčni organ tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju DDV za oktober in november 2012 pravilno in zakonito dodatno odmeril DDV.

16.V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je davčni organ tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju DDV za oktober in november 2012 pravilno in zakonito dodatno odmeril DDV.

17.Davčni organ je v predmetnem postopku preverjal ali so izpolnjeni zakonski pogoji iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 za uveljavljanje pravice do zmanjšanja davčne osnove v DDV-O za oktober in november 2012 na podlagi dobropisov, ki so bili izdani zaradi odstopa od pogodb o finančnem lizingu in vračila predmetov lizinga, pri čemer je upošteval novejšo sodno prakso glede davčne obravnave finančnega lizinga "sale and lease back", ki izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 v skladu s sodbo SEU v zadevi C-209/2014 z dne 2. 7. 2015, ob upoštevanju, da ima razlaga prava EU, ki izhaja iz sodb SEU, učinek "erga omnes" in "ex tunc".

17.Davčni organ je v predmetnem postopku preverjal ali so izpolnjeni zakonski pogoji iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 za uveljavljanje pravice do zmanjšanja davčne osnove v DDV-O za oktober in november 2012 na podlagi dobropisov, ki so bili izdani zaradi odstopa od pogodb o finančnem lizingu in vračila predmetov lizinga, pri čemer je upošteval novejšo sodno prakso glede davčne obravnave finančnega lizinga "sale and lease back", ki izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 v skladu s sodbo SEU v zadevi C-209/2014 z dne 2. 7. 2015, ob upoštevanju, da ima razlaga prava EU, ki izhaja iz sodb SEU, učinek "erga omnes" in "ex tunc".

18.Iz ugotovljenega dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki med strankama ni sporno izhaja, da je tožnik kot kupec z družbo A. kot prodajalcem 29. 6. 2009 sklenil prodajno pogodbo 2009/09 za objekt in dvorišče za kupnino 558.593,00 EUR in DDV 111.718,60 EUR. Med tožnikom kot lizingodajalcem in družbo A. kot lizingojemalcem je bila 29. 6. 2009 (istega dne) sklenjena tudi pogodba o finančnem lizingu za iste nepremičnine nepremičnine 21166/09. Nabavna vrednost predmeta lizinga, ki je ostal v posesti prodajalca oz. lizingojemalca, je bila 670.311,60 EUR z DDV, od tega kupnina 558.593,00 EUR in DDV 111.718,60 EUR. Prenos nepremičnin tožniku ni omogočal, da kot lizingodajalec razpolaganja z njimi na način, kot da bi bil njihov lastnik, saj so ostale v posesti in uporabi dotedanjega lastnika oz. lizingojemalca A. Tožnik je v obračunu DDV-O za julij 2009 z dne 31. 8. 2009 izkazal odbitek DDV na podlagi prodajne pogodbe v višini 111.718,60 EUR (od nepremičnine) ter v obračunu DDV-O za junij 2009 z dne 31. 7. 2009 izkazal obračunani DDV na podlagi pogodbe o finančnem lizingu v višini 145.197,53 EUR. V predmetnem ponovnem postopku je davčni organ ugotovil, da je navedena transakcija izven sistema obdavčitve z DDV, zato je tožnik v obračunu DDV-O za junij 2009 nepravilno obračunal izhodni DDV in v obračunu DDV-O za julij 2009 nepravilno odbijal vstopni DDV. Ker pa lizingojemalec ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti, je tožnik 11. 11. 2010 odstopil od pogodbe o finančnem lizingu in 28. 9. 2012 prevzel pogodbene nepremičnine v svojo posest. Posledično je izdal dve obvestili oz. dobropisa, ki ju je vključil obračun DDV-O za oktober 2012 z dne 30. 11. 2012, v katerem je izkazal presežek v višini 254.158,00 EUR, ki mu je bil vrnjen 18. 12. 2012. Glede drugega posla pa iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila med tožnikom kot kupcem in družbo B. kot prodajalcem 3. 10. 2008 sklenjena prodajna pogodba 15977/08 za proizvodni hali z dvoriščem za kupnino 2.400.000,00 EUR in DDV 480.000,00 EUR. Med tožnikom kot lizingodajalcem in družbo B. kot lizingojemalcem je bila 3. 10. 2008 sklenjena tudi pogodba o finančnem lizingu nepremičnine 15977/08 za iste nepremičnine. Nabavna vrednost predmeta lizinga, ki je ostal v posesti prodajalca oz. lizingojemalca, je bila 2.880.000,00 EUR z DDV, od tega vrednost nepremičnine 2.400.000,00 EUR in DDV 480.000,00 EUR. Prenos nepremičnin ni omogočal tožniku kot lizingodajalcu razpolaganje z njimi na način, kot da bi bil njihov lastnik, saj so ostale v posesti in uporabi dotedanjega lastnika oz. lizingojemalca, družbe B. V ponovnem postopku je davčni organ ugotovil, da je navedena transakcija izven sistema obdavčitve z DDV, zato je tožnik je v obračunu DDV-O za oktober 2008 dne 30. 11. 2008 napačno izkazal odbitek DDV na podlagi prodajne pogodbe v višini 480.000,00 EUR (od nepremičnine) ter obračunani DDV na podlagi pogodbe o finančnem lizingu v višini 480.000,00 EUR. Nepravilno je tudi obračunal izhodni DDV v istem znesku. V obračunu DDV-O za oktober 2008 z dne 30. 11. 2008 tako ni davčnega efekta. Zaradi kršitve pogodbe s strani lizingojemalca je tožnik 27. 9. 2012 odstopil od pogodbe o finančnem lizingu in 22. 10. 2012 prevzel predmetne nepremičnine v svojo posest. Posledično je izdal obvestilo oz. dobropis, ki ga je vključil v obračun DDV-O za november 2012 z dne 31. 12. 2012 in izkazal presežek v višini 1.214.857,00 EUR, ki mu je bil vrnjen 23. 1. 2013.

18.Iz ugotovljenega dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki med strankama ni sporno izhaja, da je tožnik kot kupec z družbo A. kot prodajalcem 29. 6. 2009 sklenil prodajno pogodbo 2009/09 za objekt in dvorišče za kupnino 558.593,00 EUR in DDV 111.718,60 EUR. Med tožnikom kot lizingodajalcem in družbo A. kot lizingojemalcem je bila 29. 6. 2009 (istega dne) sklenjena tudi pogodba o finančnem lizingu za iste nepremičnine nepremičnine 21166/09. Nabavna vrednost predmeta lizinga, ki je ostal v posesti prodajalca oz. lizingojemalca, je bila 670.311,60 EUR z DDV, od tega kupnina 558.593,00 EUR in DDV 111.718,60 EUR. Prenos nepremičnin tožniku ni omogočal, da kot lizingodajalec razpolaganja z njimi na način, kot da bi bil njihov lastnik, saj so ostale v posesti in uporabi dotedanjega lastnika oz. lizingojemalca A. Tožnik je v obračunu DDV-O za julij 2009 z dne 31. 8. 2009 izkazal odbitek DDV na podlagi prodajne pogodbe v višini 111.718,60 EUR (od nepremičnine) ter v obračunu DDV-O za junij 2009 z dne 31. 7. 2009 izkazal obračunani DDV na podlagi pogodbe o finančnem lizingu v višini 145.197,53 EUR. V predmetnem ponovnem postopku je davčni organ ugotovil, da je navedena transakcija izven sistema obdavčitve z DDV, zato je tožnik v obračunu DDV-O za junij 2009 nepravilno obračunal izhodni DDV in v obračunu DDV-O za julij 2009 nepravilno odbijal vstopni DDV. Ker pa lizingojemalec ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti, je tožnik 11. 11. 2010 odstopil od pogodbe o finančnem lizingu in 28. 9. 2012 prevzel pogodbene nepremičnine v svojo posest. Posledično je izdal dve obvestili oz. dobropisa, ki ju je vključil obračun DDV-O za oktober 2012 z dne 30. 11. 2012, v katerem je izkazal presežek v višini 254.158,00 EUR, ki mu je bil vrnjen 18. 12. 2012. Glede drugega posla pa iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila med tožnikom kot kupcem in družbo B. kot prodajalcem 3. 10. 2008 sklenjena prodajna pogodba 15977/08 za proizvodni hali z dvoriščem za kupnino 2.400.000,00 EUR in DDV 480.000,00 EUR. Med tožnikom kot lizingodajalcem in družbo B. kot lizingojemalcem je bila 3. 10. 2008 sklenjena tudi pogodba o finančnem lizingu nepremičnine 15977/08 za iste nepremičnine. Nabavna vrednost predmeta lizinga, ki je ostal v posesti prodajalca oz. lizingojemalca, je bila 2.880.000,00 EUR z DDV, od tega vrednost nepremičnine 2.400.000,00 EUR in DDV 480.000,00 EUR. Prenos nepremičnin ni omogočal tožniku kot lizingodajalcu razpolaganje z njimi na način, kot da bi bil njihov lastnik, saj so ostale v posesti in uporabi dotedanjega lastnika oz. lizingojemalca, družbe B. V ponovnem postopku je davčni organ ugotovil, da je navedena transakcija izven sistema obdavčitve z DDV, zato je tožnik je v obračunu DDV-O za oktober 2008 dne 30. 11. 2008 napačno izkazal odbitek DDV na podlagi prodajne pogodbe v višini 480.000,00 EUR (od nepremičnine) ter obračunani DDV na podlagi pogodbe o finančnem lizingu v višini 480.000,00 EUR. Nepravilno je tudi obračunal izhodni DDV v istem znesku. V obračunu DDV-O za oktober 2008 z dne 30. 11. 2008 tako ni davčnega efekta. Zaradi kršitve pogodbe s strani lizingojemalca je tožnik 27. 9. 2012 odstopil od pogodbe o finančnem lizingu in 22. 10. 2012 prevzel predmetne nepremičnine v svojo posest. Posledično je izdal obvestilo oz. dobropis, ki ga je vključil v obračun DDV-O za november 2012 z dne 31. 12. 2012 in izkazal presežek v višini 1.214.857,00 EUR, ki mu je bil vrnjen 23. 1. 2013.

19.Tožnik je kot lizingodajalec uveljavljal presežek DDV v obračunu DDV-O za oktober in november 2012 na podlagi drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, ki določa, da se pri preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi davčna osnova ustrezno zmanjša, davčni zavezanec pa lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka. Ob upoštevanju novejše sodne prakse in drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 je davčni organ v predmetnem postopku ugotovil, da v zvezi z obravnavanima posloma ni podanih pogojev za zmanjšanje davčne osnove po obračunu DDV-O za oktober in november 2012. Predmetni transakciji je davčni organ obravnaval kot enotno storitev financiranja v smislu dajanja posojil, ki je izven sistema obdavčitve z DDV. Do dobave predmetnih nepremičnin, kot jo opredeljuje ZDDV-1, v obravnavani zadevi ni prišlo. Ker z DDV obdavčljivega dogodka ni bilo, ni obveznosti obračuna DDV, ni pravice do odbitka vstopnega DDV ter tudi ni dane možnosti popravka obračunanega DDV. Prvostopenjski organ je tožniku z izpodbijano odločbo sicer priznal pravico do popravka DDV, ki ga je neutemeljeno izkazal na računih, izdanih lizingojemalcema A. in B., ni pa mu priznal pravice do popravka DDV po dobropisih, ki jih je tožnik izdal citiranima družbama v oktobru in novembru 2012. Prav tako mu ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ki mu je bil neutemeljeno izkazan na računih, ki sta mu jih izdala citirana lizingojemalca v zvezi s posli "sale and lease back".

19.Tožnik je kot lizingodajalec uveljavljal presežek DDV v obračunu DDV-O za oktober in november 2012 na podlagi drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, ki določa, da se pri preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi davčna osnova ustrezno zmanjša, davčni zavezanec pa lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka. Ob upoštevanju novejše sodne prakse in drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 je davčni organ v predmetnem postopku ugotovil, da v zvezi z obravnavanima posloma ni podanih pogojev za zmanjšanje davčne osnove po obračunu DDV-O za oktober in november 2012. Predmetni transakciji je davčni organ obravnaval kot enotno storitev financiranja v smislu dajanja posojil, ki je izven sistema obdavčitve z DDV. Do dobave predmetnih nepremičnin, kot jo opredeljuje ZDDV-1, v obravnavani zadevi ni prišlo. Ker z DDV obdavčljivega dogodka ni bilo, ni obveznosti obračuna DDV, ni pravice do odbitka vstopnega DDV ter tudi ni dane možnosti popravka obračunanega DDV. Prvostopenjski organ je tožniku z izpodbijano odločbo sicer priznal pravico do popravka DDV, ki ga je neutemeljeno izkazal na računih, izdanih lizingojemalcema A. in B., ni pa mu priznal pravice do popravka DDV po dobropisih, ki jih je tožnik izdal citiranima družbama v oktobru in novembru 2012. Prav tako mu ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ki mu je bil neutemeljeno izkazan na računih, ki sta mu jih izdala citirana lizingojemalca v zvezi s posli "sale and lease back".

20.Tožnik je v postopku ugovarjal, da bi davčni organ moral presojati izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev za popravek zneska obračunanega DDV po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1 v skladu z razlago tega zakonskega določila, ki je veljala v relevantnem obdobju, torej v letu 2012. Stališče davčnega organa s tem v zvezi z namenom zagotavljanja enotne prakse davčnih organov je razvidno iz v relevantnem obdobju veljavnega Pojasnila davčnega organa 4230-291/2007 z dne 7. 7. 2008, ki je transakcije v dobave in povratnega najema na podlagi "sale and lease back" pogodbe za namene DDV obravnaval kot dve ločeni dobavi (kot prodajo nepremičnine in kot lizing nepremičnine) in ne kot transakcijo financiranja (kot to izhaja iz novejše sodne prakse). Tožniku se v obravnavani zadevi odmerja DDV za oktober in november 2012, to je obdobje, ko je veljalo predhodno navedeno pojasnilo davčnega organa, ki odraža tolmačenje in način pravne interpretacije drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 za primere finančnega lizinga, pri čemer pa je bilo to tolmačenje nesporno skladno s tožnikovim ravnanjem v obravnavanem primeru, zato je razumljivo tožnikovo pričakovanje, da se bo njegovo ravnanje presojalo ob upoštevanju stališč, zavzetih v tem pojasnilu. Glede na navedeno je po presoji sodišča glede tolmačenja cit. določila v spornem obdobju treba primarno izhajati iz vsebine predmetnega pojasnila.

20.Tožnik je v postopku ugovarjal, da bi davčni organ moral presojati izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev za popravek zneska obračunanega DDV po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1 v skladu z razlago tega zakonskega določila, ki je veljala v relevantnem obdobju, torej v letu 2012. Stališče davčnega organa s tem v zvezi z namenom zagotavljanja enotne prakse davčnih organov je razvidno iz v relevantnem obdobju veljavnega Pojasnila davčnega organa 4230-291/2007 z dne 7. 7. 2008, ki je transakcije v dobave in povratnega najema na podlagi "sale and lease back" pogodbe za namene DDV obravnaval kot dve ločeni dobavi (kot prodajo nepremičnine in kot lizing nepremičnine) in ne kot transakcijo financiranja (kot to izhaja iz novejše sodne prakse). Tožniku se v obravnavani zadevi odmerja DDV za oktober in november 2012, to je obdobje, ko je veljalo predhodno navedeno pojasnilo davčnega organa, ki odraža tolmačenje in način pravne interpretacije drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 za primere finančnega lizinga, pri čemer pa je bilo to tolmačenje nesporno skladno s tožnikovim ravnanjem v obravnavanem primeru, zato je razumljivo tožnikovo pričakovanje, da se bo njegovo ravnanje presojalo ob upoštevanju stališč, zavzetih v tem pojasnilu. Glede na navedeno je po presoji sodišča glede tolmačenja cit. določila v spornem obdobju treba primarno izhajati iz vsebine predmetnega pojasnila. Šele po izdaji sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 v zvezi s sodbo SEU v zadevi C-2009/14 z dne 2. 7. 2015 se je stališče davčnega organa glede davčnega obravnavanja poslov finančnega lizinga ("sale and lease back") kot ene storitve financiranja spremenilo, kar je razvidno iz Pojasnila davčnega organa 092-5571/2020-4 z dne 8. 9. 2020 in 25. 2. 2021, iz katerega pa tudi izhaja različna obravnava tovrstnih poslov sklenjenih pred 8. 9. 2020 in po 8. 9. 2020. Med strankama pa ni sporno, da davčni organ do leta 202o svojih stališč iz Pojasnil 4230-291/2007 z dne 7. 7. 2008 ni preklical niti spremenil. Tožnik meni, da je spremembo sodne prakse moč upoštevati le za transakcije, ki so se zgodile po objavi spremenjene sodne prakse, za pretekla obdobja pa je treba izhajati iz stališč, ki so bila s strani davčnih zavezancev in davčnega organa sprejeta v obdobju, glede katerega teče davčni postopek, torej za leto 2012.

Šele po izdaji sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 v zvezi s sodbo SEU v zadevi C-2009/14 z dne 2. 7. 2015 se je stališče davčnega organa glede davčnega obravnavanja poslov finančnega lizinga ("sale and lease back") kot ene storitve financiranja spremenilo, kar je razvidno iz Pojasnila davčnega organa 092-5571/2020-4 z dne 8. 9. 2020 in 25. 2. 2021, iz katerega pa tudi izhaja različna obravnava tovrstnih poslov sklenjenih pred 8. 9. 2020 in po 8. 9. 2020. Med strankama pa ni sporno, da davčni organ do leta 202o svojih stališč iz Pojasnil 4230-291/2007 z dne 7. 7. 2008 ni preklical niti spremenil. Tožnik meni, da je spremembo sodne prakse moč upoštevati le za transakcije, ki so se zgodile po objavi spremenjene sodne prakse, za pretekla obdobja pa je treba izhajati iz stališč, ki so bila s strani davčnih zavezancev in davčnega organa sprejeta v obdobju, glede katerega teče davčni postopek, torej za leto 2012.

21.Pojasnila davčnega organa, ki na splošen in abstrakten način razlagajo posamezne zakonske določbe in so objavljena na njegovih spletnih straneh, ustrezajo definiciji navodila iz drugega odstavka 13. člena ZDavP-2. Takšna navodila predstavljajo zagotovilo, da bo praksa davčnih organov enotna oziroma so vsaj namenjena poenotenju te prakse. Zato je mogoče konkretno odločitev davčnega organa, ki odstopa od tovrstnih pojasnil, pa ta niso bila preklicana ali nadomeščena z novimi pojasnili, pri sodni presoji obravnavati kot odstop od ustaljene prakse davčnih organov. Davčni zavezanci se na tovrstna pojasnila zanašajo in upravičeno pričakujejo, da bo davčni organ v konkretnem primeru ravnal skladno z razlago iz takšnih pojasnil. Odgovornost za vsebino teh pojasnil oz. navodil, vključno z odgovornostjo za njihov morebitni preklic ali umik iz spleta v primeru, da razlage v objavljenih pojasnilih oziroma navodilih niso več ustrezne, je v celoti na davčnem organu. Pojasnila davčnega organa zagotavljajo enotno prakso davčnih organov, ki sicer ni zavezujoči pravni vir, je pa pomembna, ker je ena izmed zahtev, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS in veže upravne organe, da v posamezni zadevi ne odločijo samovoljno drugače, kot sicer odločajo v vsebinsko podobnih primerih. Če upravni organ odstopi od uveljavljene upravne prakse, mora razloge za to posebej obrazložiti. Odstop je skladen z 22. členom Ustave RS, če davčni organ z razumnimi pravnimi argumenti obrazloži, zakaj pravni argumenti, na podlagi katerih temelji enotna praksa, zanj niso (več) ustrezni.

21.Pojasnila davčnega organa, ki na splošen in abstrakten način razlagajo posamezne zakonske določbe in so objavljena na njegovih spletnih straneh, ustrezajo definiciji navodila iz drugega odstavka 13. člena ZDavP-2. Takšna navodila predstavljajo zagotovilo, da bo praksa davčnih organov enotna oziroma so vsaj namenjena poenotenju te prakse. Zato je mogoče konkretno odločitev davčnega organa, ki odstopa od tovrstnih pojasnil, pa ta niso bila preklicana ali nadomeščena z novimi pojasnili, pri sodni presoji obravnavati kot odstop od ustaljene prakse davčnih organov. Davčni zavezanci se na tovrstna pojasnila zanašajo in upravičeno pričakujejo, da bo davčni organ v konkretnem primeru ravnal skladno z razlago iz takšnih pojasnil. Odgovornost za vsebino teh pojasnil oz. navodil, vključno z odgovornostjo za njihov morebitni preklic ali umik iz spleta v primeru, da razlage v objavljenih pojasnilih oziroma navodilih niso več ustrezne, je v celoti na davčnem organu.

22.V konkretnem primeru je prvostopenjski organ utemeljeval svoj odstop od ustaljene upravne prakse na straneh 3 in 4 obrazložitve izpodbijane odločbe s splošnim navajanjem, da pravice in obveznosti v zvezi z izvajanjem sistema DDV predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU, sekundarni vir pa so sodbe sodišč RS in EU, slednje s svojo sodbo pojasni in natančneje določi pomen in obseg nekega pravila prava EU, s tem razlaga postane del tega predpisa. Odstop od ustaljene prakse davčnih organov in predhodno navedenega pojasnila, ki je veljalo v relevantnem obdobju, je prvostopenjski organ utemeljil s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 ter na sodbo SEU v zadevi C-209/2014 z dne 2. 7. 2015, kakor tudi s sklicevanjem na učinke sodb SEU "erga omnes" in "ex tunc". Šteje se, da ima pravni predpis EU, ki ga sodišče EU obrazloži s svojo sodbo, takšen pomen že vse od začetka njegove veljavnosti. Davčni organ je spremembo ustaljene prakse utemeljeval tudi z navedbo, da je v ponovnem postopku moral upoštevati napotila iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS in iz odločbe pritožbenega organa v tej zadevi in sicer, da se mora pri predmetnih poslih opredeliti ali dejansko stanje ustreza pogojem, ki omogoča znižanje davčne osnove, oz. ali gre v obravnavanih primerih za posle "sale and lease back", ki se štejejo kot enotna finančna transakcija, ki je oproščena plačila DDV, zato je predmetne posle ponovno pravno kvalificiral. Posledično je ugotovil drugačno dejansko stanje, zato je moral sprejeti drugačno pravno odločitev. Po presoji sodišča pa takšna splošna utemeljitev odstopa od ustaljene prakse davčnih organov in drugačne davčne presoje poslov finančnega lizinga, kot je veljala v relevantnem obdobju (oktober in november 2012), ki jo je podal davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni dovolj. Pred opredelitvijo ali naknadno spremenjena praksa davčnega organa ob nespremenjeni pravni podlagi velja tudi za nazaj ("ex tunc"), pa je potrebno opraviti konkretno analizo prvotne in spremenjene prakse davčnega organa glede na okoliščine konkretnega primera in konkretno ugotoviti, kako se je pravni in dejanski položaj tožnika zaradi spremenjene prakse davčnega organa spremenil, ob upoštevanju morebitnega dobrovernega ravnanja davčnega zavezanca, kot to pravilno ugovarja tožnik. Pri analizi je potrebno upoštevati tudi vsa načela davčnega postopka, zlasti načelo gotovosti ter predvidljivosti v davčnih zadevah. Zaupanje davčnih zavezancev namreč temelji na transparentnosti in predvidljivosti obdavčenja. Upoštevati je namreč tudi potrebno ali sprememba ustaljene prakse davčnega organa posega v upravičena pričakovanja tožnika. Takšna konkretna presoja je še posebej pomembna, če se je zaradi spremenjene prakse upravnega organa položaj davčnega zavezanca poslabšal. Takšne konkretne analize vpliva spremenjene ustaljene prakse upravnega organa na pravni in dejanski položaj tožnika v konkretnem primeru pa davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni izvedel. Po presoji sodišča izpodbijana odločba v navedenem delu ne ustreza standardu obrazloženost odločb, kot jo določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ne omogoča preizkusa, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Pojasnila davčnega organa zagotavljajo enotno prakso davčnih organov, ki sicer ni zavezujoči pravni vir, je pa pomembna, ker je ena izmed zahtev, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS in veže upravne organe, da v posamezni zadevi ne odločijo samovoljno drugače, kot sicer odločajo v vsebinsko podobnih primerih. Če upravni organ odstopi od uveljavljene upravne prakse, mora razloge za to posebej obrazložiti. Odstop je skladen z 22. členom Ustave RS, če davčni organ z razumnimi pravnimi argumenti obrazloži, zakaj pravni argumenti, na podlagi katerih temelji enotna praksa, zanj niso (več) ustrezni.

23.V zvezi s tožnikovim ugovorom kršitve načela pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj se prvostopenjski organ sklicuje na sodbe SEU v zadevah C-427/14, C-628/16, C-251/16, C-181/04 in C-183/04. Do tožnikovih ugovorov s tem v zvezi pa se konkretno ne opredeli. Prvostopenjski in pritožbeni organ se v obrazložitvi odločb tudi nista konkretno opredelila do tožnikovih navedb v postopku glede kršitve načel gotovosti, seznanjenosti, jasnosti in pomenske določnosti, ki se v davčnem postopku uresničuje preko pojasnil davčnega organa ter predvidljivosti v davčnih zadevah, kot tudi do tožnikovega očitka neenakega obravnavanja in je tudi v tem delu predmetna odločba prvostopenjskega in pritožbenega organa pomanjkljivo obrazložena.

22.V konkretnem primeru je prvostopenjski organ utemeljeval svoj odstop od ustaljene upravne prakse na straneh 3 in 4 obrazložitve izpodbijane odločbe s splošnim navajanjem, da pravice in obveznosti v zvezi z izvajanjem sistema DDV predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU, sekundarni vir pa so sodbe sodišč RS in EU, slednje s svojo sodbo pojasni in natančneje določi pomen in obseg nekega pravila prava EU, s tem razlaga postane del tega predpisa. Odstop od ustaljene prakse davčnih organov in predhodno navedenega pojasnila, ki je veljalo v relevantnem obdobju, je prvostopenjski organ utemeljil s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 ter na sodbo SEU v zadevi C-209/2014 z dne 2. 7. 2015, kakor tudi s sklicevanjem na učinke sodb SEU "erga omnes" in "ex tunc". Šteje se, da ima pravni predpis EU, ki ga sodišče EU obrazloži s svojo sodbo, takšen pomen že vse od začetka njegove veljavnosti.

24.Z izpodbijano odločbo so bile tožniku odmerjene in naložene v plačilo tudi obresti po 95. členu ZDavP-2. Z ugoditvijo tožbi po temelju glede I. točke izreka izpodbijane odločbe odpadejo tudi obračunane obresti. Vendar pa sodišče s tem v zvezi pripominja, da je Vrhovno sodišča RS v zadevi X Ips 86/2020 prekinilo postopek do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi za oceno ustavnosti 95. člena ZDavP-2 glede obresti.

Davčni organ je spremembo ustaljene prakse utemeljeval tudi z navedbo, da je v ponovnem postopku moral upoštevati napotila iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS in iz odločbe pritožbenega organa v tej zadevi in sicer, da se mora pri predmetnih poslih opredeliti ali dejansko stanje ustreza pogojem, ki omogoča znižanje davčne osnove, oz. ali gre v obravnavanih primerih za posle "sale and lease back", ki se štejejo kot enotna finančna transakcija, ki je oproščena plačila DDV, zato je predmetne posle ponovno pravno kvalificiral. Posledično je ugotovil drugačno dejansko stanje, zato je moral sprejeti drugačno pravno odločitev. Po presoji sodišča pa takšna splošna utemeljitev odstopa od ustaljene prakse davčnih organov in drugačne davčne presoje poslov finančnega lizinga, kot je veljala v relevantnem obdobju (oktober in november 2012), ki jo je podal davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni dovolj. Pred opredelitvijo ali naknadno spremenjena praksa davčnega organa ob nespremenjeni pravni podlagi velja tudi za nazaj ("ex tunc"), pa je potrebno opraviti konkretno analizo prvotne in spremenjene prakse davčnega organa glede na okoliščine konkretnega primera in konkretno ugotoviti, kako se je pravni in dejanski položaj tožnika zaradi spremenjene prakse davčnega organa spremenil, ob upoštevanju morebitnega dobrovernega ravnanja davčnega zavezanca, kot to pravilno ugovarja tožnik. Pri analizi je potrebno upoštevati tudi vsa načela davčnega postopka, zlasti načelo gotovosti ter predvidljivosti v davčnih zadevah. Zaupanje davčnih zavezancev namreč temelji na transparentnosti in predvidljivosti obdavčenja. Upoštevati je namreč tudi potrebno ali sprememba ustaljene prakse davčnega organa posega v upravičena pričakovanja tožnika. Takšna konkretna presoja je še posebej pomembna, če se je zaradi spremenjene prakse upravnega organa položaj davčnega zavezanca poslabšal. Takšne konkretne analize vpliva spremenjene ustaljene prakse upravnega organa na pravni in dejanski položaj tožnika v konkretnem primeru pa davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni izvedel. Po presoji sodišča izpodbijana odločba v navedenem delu ne ustreza standardu obrazloženost odločb, kot jo določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ne omogoča preizkusa, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

25.Po povedanem so bila pri odločanju bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, ter I. točko izreka izpodbijane odločbe odpravilo in zadevo v tem obsegu na podlagi četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj očitane kršitve določb postopka odpravi. V ponovnem postopku naj davčni organ ob upoštevanju stališč sodišča o zadevi, ponovno odloči in dopolni razloge, ki so ga vodili k odločitvi. Davčni organ je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča glede postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

23.V zvezi s tožnikovim ugovorom kršitve načela pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj se prvostopenjski organ sklicuje na sodbe SEU v zadevah C-427/14, C-628/16, C-251/16, C-181/04 in C-183/04. Do tožnikovih ugovorov s tem v zvezi pa se konkretno ne opredeli. Prvostopenjski in pritožbeni organ se v obrazložitvi odločb tudi nista konkretno opredelila do tožnikovih navedb v postopku glede kršitve načel gotovosti, seznanjenosti, jasnosti in pomenske določnosti, ki se v davčnem postopku uresničuje preko pojasnil davčnega organa ter predvidljivosti v davčnih zadevah, kot tudi do tožnikovega očitka neenakega obravnavanja in je tudi v tem delu predmetna odločba prvostopenjskega in pritožbenega organa pomanjkljivo obrazložena.

26.Ker je sodišče točko 1 izreka izpodbijane odločbe odpravilo zaradi kršitev določb postopka, se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

24.Z izpodbijano odločbo so bile tožniku odmerjene in naložene v plačilo tudi obresti po 95. členu ZDavP-2. Z ugoditvijo tožbi po temelju glede I. točke izreka izpodbijane odločbe odpadejo tudi obračunane obresti. Vendar pa sodišče s tem v zvezi pripominja, da je Vrhovno sodišča RS v zadevi X Ips 86/2020 prekinilo postopek do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi za oceno ustavnosti 95. člena ZDavP-2 glede obresti.

27.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

25.Po povedanem so bila pri odločanju bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, ter I. točko izreka izpodbijane odločbe odpravilo in zadevo v tem obsegu na podlagi četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj očitane kršitve določb postopka odpravi. V ponovnem postopku naj davčni organ ob upoštevanju stališč sodišča o zadevi, ponovno odloči in dopolni razloge, ki so ga vodili k odločitvi. Davčni organ je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča glede postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

28.Ker je sodišče tožbi ugodilo je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker v zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

26.Ker je sodišče točko 1 izreka izpodbijane odločbe odpravilo zaradi kršitev določb postopka, se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

-------------------------------

27.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

28.Ker je sodišče tožbi ugodilo je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker v zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1Pojasnilo DURS 4230-291/2007 z dne 7. 7. 2008 (priloga A4 sodnega spisa).

-------------------------------

2Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 76/2014 z dne 23. 4. 2015, točka 17.

1Pojasnilo DURS 4230-291/2007 z dne 7. 7. 2008 (priloga A4 sodnega spisa).

3Pojasnilo FURS 092-5571/2020-4 z dne 8. 9. 2020 in 25. 2. 2021.

2Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 76/2014 z dne 23. 4. 2015, točka 17.

4Glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 697/2019 z dne 13. 4. 2021, točke 17 do 22.

3Pojasnilo FURS 092-5571/2020-4 z dne 8. 9. 2020 in 25. 2. 2021.

5Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 76/2014 z dne 23. 4. 2015, točka 17.

4Glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 697/2019 z dne 13. 4. 2021, točke 17 do 22.

6Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-492/11 z dne 9. 5. 2013, točka 13.

5Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 76/2014 z dne 23. 4. 2015, točka 17.

7Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-164/15 z dne 18. 2. 2016, točka 9.

6Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-492/11 z dne 9. 5. 2013, točka 13.

8Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 183/2016 z dne 29. 6. 2016.

7Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-164/15 z dne 18. 2. 2016, točka 9.

9Na strani 13 obrazložitve odločbe pritožbenega organa.

8Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 183/2016 z dne 29. 6. 2016.

10Glej sodbo SEU v zadevi C-566/07 z dne 18. 6. 2009, točka 28 obrazložitve.

9Na strani 13 obrazložitve odločbe pritožbenega organa.

11Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 76/2014 z dne 23. 4. 2015, točka 14.

10Glej sodbo SEU v zadevi C-566/07 z dne 18. 6. 2009, točka 28 obrazložitve.

11Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 76/2014 z dne 23. 4. 2015, točka 14.

12Glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 821/2014 z dne 28. 10. 2014.

12Glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 821/2014 z dne 28. 10. 2014.

13Glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 697/2019-23 z dne 13. 4. 2021.

13Glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 697/2019-23 z dne 13. 4. 2021.

14Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 76/2014, tč. 14. in 15. obrazložitve.

14Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 76/2014, tč. 14. in 15. obrazložitve.

15Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 76/2014, tč. 17. in 18. obrazložitve.

15Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 76/2014, tč. 17. in 18. obrazložitve.

16Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 85/2014 z dne 10. 4. 2016.

16Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 85/2014 z dne 10. 4. 2016.

Zveza:

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 39, 39/2, 44, 44-4

Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 39, 39/2, 44, 44-4

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.