Jedro

Za pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji je navezana okoliščina bodisi škodno dejanje na območju Republike Slovenije (v obravnavani zadevi je bilo škodno dejanje storjeno na Hrvaškem), bodisi, da je škodna posledica nastala na ozemlju Republike Slovenije.

Za nastanek škode in škodnih posledic šteje kraj, kjer je prišlo do poškodbe telesa, in ni pomembno, če škodo (oškodovanec) kasneje trpi tudi v drugem kraju. Čeprav se je tožnik po poškodbi vrnil v Republiko Slovenijo in tam nadaljeval zdravljenje tega dejstva ni mogoče opredeliti kot navezno okoliščino, ki bi mu omogočala, da si izbere pristojnost slovenskega sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter tožba z dne 30.4.2007 zavrže. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki pritožbene stroške v znesku 447,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 318.člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB 3 s spremembami in dopolnitvami; ZPP) izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 17.017,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2007 dalje. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 507,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvnega roka dalje. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je podana pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji na podlagi 52. člena ZPP. Na podlagi 1. odstavka 30. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99; ZMZPP) je ocenilo, da je za tožnika ugodneje, da se uporabi pravo kraja, kjer je nastopila posledica, to je kraja njegovega prebivališča in da je organizator nogometne tekme z javno prodajo vstopnic mogel in moral računati tudi na to, da se je bodo udeležile osebe iz različnih krajev.

Proti sodbi se je pritožil toženec zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbo zavrže, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uveljavlja ugovor zastaranja terjatve, saj je bila tožba vložena po preteku treh let od nastanka škode. Ugotavlja, da Okrožno sodišče v K. za pravno presojo spora ni pristojno in da bi se moralo v skladu z 18. členom ZPP izreči za nepristojno ter tožbo zavreči. Ker tega ni storilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče že po uradni dolžnosti. Za določitev pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji ne pride v poštev določba 2. odstavka 29.člena ZPP o določitvi pristojnosti slovenskega sodišča na podlagi zakonskih pravil o krajevni pristojnosti, torej tudi ne določba 2. odstavka 52. člena ZPP, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje, pri čemer se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 205/95. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je ZMZPP specialni predpis s področja mednarodnega zasebnega prava, ki ureja vprašanje pristojnosti v odškodninskih sporih z mednarodnim elementom. Povzema določbo 30. člena ZMZPP, ki določa, da se uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, torej pravo Republike Hrvaške in tudi ni razlogov, ki bi dopuščali pristojnost po kraju, kjer je nastopila posledica. Če bi sodišče štelo, da so ti razlogi podani, pa škodna posledica ni nastopila v Republiki Sloveniji, temveč na ozemlju Republike Hrvaške. Kraj nastanka škodne posledice je nedvomno Republika Hrvaška, nogometni stadion Maksimir, saj je tam tožnik dobil poškodbe (močan udarec v glavo), zaradi česar je bil pripeljan v Klinični bolnišnični center Zagreb, kjer mu je bila nudena nujna medicinska pomoč. Sodišče prve stopnje ni nikjer utemeljilo in obrazložilo, zakaj šteje, da je posledica nastala v Republiki Sloveniji in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP. V oporo trditvi, da kraj nastanka posledice ni v Republiki Sloveniji se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 75/99; opr. št. II Ips 157/96; II Ips 205/95 in Višjega sodišča opr. št. I Cp 2776/2005. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni uporabilo 2. odstavka 30. člena ZMZPP, čeprav je podana očitna zveza s hrvaškim pravom. Škodni dogodek je nastal na Hrvaškem, neposredni povzročitelj in organizator prireditve sta hrvaški osebi, prav tako je bil oškodovanec oskrbljen v hrvaški bolnici. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, da razmerje s slovenskim pravom nima tehtnejše veze, saj je le oškodovanec slovenski državljan, vse ostale navezne okoliščine pa odkazujejo na uporabo hrvaškega prava. Pravilnost takega stališča potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v odločbi opr. št. II Ips 205/95. Sodišče prve stopnje je le pavšalno ugotovilo, da bi organizator tekme moral računati, da se bodo tekme udeležile osebe iz različnih krajev in ne opazi, da ZMZPP zahteva predvidevanje organizatorja, da se bodo tekme udeležile osebe iz druge države, na primer iz Republike Slovenije. Te obveznosti organizatorja sodišče prve stopnje ni ugotovilo, čeprav bi to moralo storiti, glede na to, da je šlo za običajno nogometno tekmo prve nogometne lige tuje države, na kateri udeležba tujih državljanov ni običajna. Določb 30. člena in 55. člena ZMZPP na način, da je za presojo spora pristojno slovensko sodišče, ni mogoče razlagati. Iz previdnosti poudarja, da s pritožbo ne uveljavlja ugovora krajevne nepristojnosti sodišča, temveč ugovarja pristojnosti slovenskega sodišča po 18. členu ZPP, zato z ugovorom ni prekludiran (sklep Vrhovnega sodišča RS opr.št. II Ips 364/94). Podredno, iz previdnosti, ugovarja ugotovitvi odgovornosti tožene stranke in višini prisojene odškodnine.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za spor z mednarodnim elementom. Tožnik, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, je bil poškodovan v Republiki Hrvaški, na nogometnem stadionu Maksim v Zagrebu, na nogometni tekmi med Hajdukom in Dinamom. Sodišče prve stopnje je odločilo,da je pristojno sodišče v Republiki Sloveniji, pri čemer se je oprlo na določbo 2. odstavka 52. člena ZPP (na določbe o krajevni pristojnosti), čemur pritožnik ugovarja in v zvezi s tem uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb postopka, kar na podlagi 2. odstavka 354. člena ZPP narekuje ugoditev pritožbi in zavrženje tožbe.

Sodišče presodi pristojnost na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (2. odstavek 17. člena ZPP). Tožnik je v tožbi oprl pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji na določbo 52. člena ZPP, čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Kot navezno okoliščino za določitev pristojnosti je tožnik navajal hudo telesno poškodbo tožnika, ki v odškodninskem sporu, poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti, določa kot krajevno pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima tožnik stalno ali začasno prebivališče (v obravnavani zadevi ima tožnik stalno prebivališče na območju Republike Slovenije). Glede na določbo 29. člena ZPP, ki ureja vprašanje pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji v zvezi z mednarodnim elementom in na katero opozarja pritožnik, se krajevna pristojnost kot navezna okoliščina upošteva, kadar ni njegova pristojnost določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. V sporih z mednarodnim elementom o nepogodbeni odškodninski odgovornosti (obravnavani primer), je vprašanje pristojnosti urejeno v 1. odstavku 55. člena ZMZPP. Za pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji je navezana okoliščina bodisi škodno dejanje na območju Republike Slovenije (v obravnavani zadevi je bilo škodno dejanje storjeno na Hrvaškem), bodisi, da je škodna posledica nastala na ozemlju Republike Slovenije.

Za ugotovitev pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji je zato odločilno, kje je nastala škodljiva posledica, ali v Republiki Hrvaški, kot trdi pritožnik ali v Sloveniji, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je namreč očitno postavilo na stališče, da je posledica nastala v Republiki Sloveniji, saj je kraj prebivališča tožnika štelo kot kraj nastopa posledic pri čemer pa kraja nastopa posledic ni ugotavljalo zaradi ugotovitve pristojnosti po 55. členu ZPP, temveč pri ugotavljanju prava, ki ga je treba uporabiti (30. člen ZMZPP).

Tožbene trditve, da je prišlo do poškodbe na ozemlju Republike Hrvaške (stadion Maksimir v Zagrebu), da je bil tožnik po poškodbi odpeljan v Klinični bolnišnični center Zagreb, Kliniko za kirurgijo Medicinske fakultete, kjer je dobil nujno medicinsko pomoč, ne nudijo podlage za odločitev, da je škodna posledica nastopila v Republiki Sloveniji, čeprav je tožnik zdravljenje (navedbe v III. tožbe) nadaljeval v Sloveniji. Kraj škodnega dogodka je Republika Hrvaška, kjer je nastopila tudi škodna posledica, saj se, kot pravilno opozarja pritožnik (odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 205/95, II Ips 75/99, II Ips 157/96, odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2766/2005), za nastanek škode in škodnih posledic šteje kraj, kjer je prišlo do poškodbe telesa in ni pomembno, če škodo kasneje trpi tudi v drugem kraju. Čeprav se je tožnik po poškodbi vrnil v Republiko Slovenijo in tam nadaljeval zdravljenje tega dejstva ni mogoče opredeliti kot navezno okoliščino, ki bi mu omogočala, da si izbere pristojnost slovenskega sodišča, česar pa v tožbi niti ne trdi.

Ob ugotovitvi, da ni podana pristojnost sodišča Republike Slovenije, ni pomembno ali bi sodišče moralo uporabiti hrvaško pravo, kot trdi pritožnik in se sodišču druge stopnje glede tega vprašanja ni treba opredeljevati (1. odstavek 360.člena ZPP). Tožbo je bilo zato treba zavreči (2. odstavek 354. člen ZPP).

Toženi stranki stroški med postopkom pred sodiščem prve stopnje niso nastali, ker je bila izdana zamudna sodba. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Pritožbene stroške je odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah in Odvetniške tarife, po specifikaciji v stroškovniku v pritožbi. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skupnem znesku 447,98 EUR, pri čemer je upoštevalo stroške za sestavo pritožbe, poročilo stranki, 2% materialne stroške ter 20% DDV. Ni upoštevalo priglašenih stroškov za konferenco s stranko in pregled spisa, ker gre na podlagi 155. člena ZPP za stroške, ki za pravdo niso potrebni in so vsebovani že v nagradi za sestavo pritožbe.