Jedro

V skladu z določbo prvega odstavka 8. člena ZUSDDD je bilo treba prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena tega zakona vložiti v roku treh let od uveljavitve novele tega zakona. ZUSDDD-B je pričel veljati dne 24. 7. 2010. Ob upoštevanju podatka, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil dne 20. 8. 2013, tj. po poteku 3-letnega roka, ki se je iztekel z dnem 24. 7. 2013, je prvostopenjski organ s tem, da je tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje kot prepozno zavrgel, ravnal pravilno. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo predmetnega dovoljenja je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka izgubil pravico do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) zavrgel. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 20. 8. 2013 vložil prošnjo za izdajo predmetnega dovoljenja na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD. ZUSDDD v prvem odstavku 8. člena določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena vloži v roku treh let od uveljavitve tega zakona. Ta zakon je stopil v veljavo dne 24. 7. 2010. Rok za oddajo vloge je bil tako določen do vključno 24. 7. 2013. Ker tožnik prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določb ZUSDDD ni vložil v predpisanem roku, je bilo treba njegovo vlogo na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavreči. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določb ZUZDDD vložil prepozno oziroma po izteku predpisanega roka. Posledično je tožnikovo prošnjo kot prepozno utemeljeno zavrgel. Tožnik v tožbi navaja, da je na dan 23. 12. 1990 prebival v Republiki Sloveniji (RS) in sicer v Domžalah. Vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ni oddal do 24. 7. 2013, kot je določeno z Zakonom o tujcih, ker za navedeno zakonsko določbo ni pravočasno izvedel. Ambasada Republike Slovenije v Beogradu namreč o tem ni dala nobenega obvestila. O tem tudi ni ničesar zasledil v časopisu, niti ne na televiziji. Meni, da določbe tega zakona ne smejo biti v nasprotju z Zakonom o povračilu škode za izbrisane osebe, ki je bil sprejet 3. 12. 2013. Ne more biti prikrajšan samo zato, ker o roku za oddajo vloge ni bil pravočasno obveščen. Sodišče je smiselno štelo, da predlaga odpravo izpodbijanega akta.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v odločbi z dne 17. 1. 2014 in sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD oddal priporočeno po pošti dne 20. 8. 2013 v Beogradu in jo je pristojen prvostopenjski organ prejel dne 30. 8. 2013. Tožnik v tožbi podatka, da je svojo vlogo oddal priporočeno po pošti navedenega dne, ne izpodbija, temveč tudi sam navaja, da prošnje ni vložil do 24. 7. 2013, ker o tem ni bil pravočasno obveščen.

V skladu z določbo prvega odstavka 8. člena ZUSDDD je bilo treba prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena tega zakona (tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi), vložiti v roku treh let od uveljavitve novele tega zakona, kot je bila sprejeta z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZSDDD, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 50/2010 z dne 24. 6. 2010 (v nadaljevanju ZUSDDD-B).

ZUSDDD-B je pričel veljati dne 24. 7. 2010. Ob upoštevanju podatka, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil dne 20. 8. 2013, tj. po poteku 3-letnega roka, ki se je iztekel z dnem 24. 7. 2013, je prvostopenjski organ po presoji sodišča s tem, da je tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD kot prepozno zavrgel, ravnal pravilno. Prav tako je pravilno odločila tožena stranka, ki je s svojo odločbo pritožbo tožnika zavrnila. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo predmetnega dovoljenja je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka izgubil pravico do pridobitve izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.

V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče pojasnjuje, da roka za oddajo vlog do 24. 7. 2013 ni določal Zakon o tujcih, temveč ZUSDDD. Določbe ZUSDDD tudi niso v nasprotju z določbami Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra iz stalnega prebivalstva. V vsebinsko presojo ostalih tožbenih navedb, se sodišče, glede na to, da je bila tožnikova prošnja iz procesnih razlogov zavržena kot prepozna, ne more spuščati.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.