Jedro

Obresti za financiranje nakupa poslovnega deleža se priznajo kot odhodek le, če do nakupa tega poslovnega deleža resnično pride, ne pa, če je denar le nakazan (denarni tok).

Izrednih odhodkov zaradi neuspelega projekta ni mogoče priznati, če davčni zavezanec pri projektu ne sodeluje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 – odl. US in 45/2006 – odl. US) zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka (revident) izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 25. 5. 2004, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Davčnega urada Celje z dne 9. 8. 1999. S prvostopno odločbo je bilo odločeno, da revidentova izguba iz naslova davka od dobička pravnih oseb za leto 1996 znaša 97.363,02 SIT.

2. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da revidentova tožba ni utemeljena, ker revident ni bil neposredno udeležen kot družbenik družbe A., zunanja trgovina, d. o. o. in tudi ne v projektu T., zato mu utemeljeno niso bili priznani odhodki iz naslova obresti za kredit, ki je bil najet za financiranje.

3. Revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Glede na navedeno Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ne presoja revizijskih navedb, s katerimi tožeča stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kajti Vrhovno sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje pri svojem odločanju vezano.

9. V tem primeru ni sporno, da je revident v svojem davčnem obračunu za leto 1996 knjižil odhodke iz naslova financiranja v skupnem znesku 1.075.175,58 SIT, da ta znesek predstavlja obresti, ki jih je plačal za najem posojila, s katerim naj bi financiral nakup poslovnega deleža v družbi A., zunanja trgovina, d.o.o. (drugih poslov revident v obravnavanem letu sploh ni sklepal); da revident ni postal družbenik te družbe, čeprav je znesek vplačal, da torej podlage (npr. pogodba o nakupu poslovnega deleža) za nakazilo zneska revident ni imel. 10. Ker je bil torej v tem primeru denar pridobljen s posojilom, nakazan brez pravne podlage, saj do nakupa poslovnega deleža ni prišlo, tudi po presoji Vrhovnega sodišča revidentu utemeljeno niso bili priznani odhodki iz naslova obresti za posojilo. Ker revident ni z ničemer izkazal, kakšen je bil namen nakazila denarja (to ni bil nakup poslovnega deleža, kajti nobena listina tega ne izkazuje), davčni organ tudi ni mogel preveriti poslovne potrebnosti plačanih obresti za najem posojila na podlagi prvega odstavka 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb – ZDDPO, ki določa, da se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja dejavnosti, oziroma tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjenje prihodkov.

11. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati revidentovo sklicevanje na obrazložitev prvostopne upravne odločbe, v kateri se je organu zapisalo, „da je revident vplačal poslovni delež v družbo A., zunanja trgovina, d. o. o“, saj za tako zmotno trditev ni podlage v upravnih spisih. Res je prišlo do nakazila (denarnega toka), kakšen pa je bil njegov namen, pa ni jasno, saj podlage za nakazilo revident ni predložil. 12. Glede na navedeno tudi niso utemeljene navedbe o tem, da je odločitev sodišča prve stopnje pavšalna in arbitrarna.

13. V obračunu za leto 1996 je revident knjižil tudi izredne odhodke v znesku 1.000.000,00 SIT iz naslova odpisa dolgoročne finančne naložbe v družbi A., zunanja trgovina, d. o. o., zaradi neuspelega projekta „T.“, čeprav je bilo v postopku ugotovljeno, da sam pri projektu sploh ni sodeloval. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je po presoji Vrhovnega sodišča zakonita sodba sodišča prve stopnje, ki potrjuje odločitev davčni organov, da se ti izredni odhodki ne priznajo. Če davčni zavezanec ne sodeluje pri projektu, potem odhodki, ki naj bi nastali iz tega naslova niso njegovi odhodki za ta projekt, kar pomeni, da takšni odhodki tudi ne morejo biti priznani za namen obdavčitve z davkom od dobička pravnih oseb po ZDDPO.

14. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi z 383. členom Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče vloženo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).