Jedro

Tožena stranka bi morala dokazati, da gre pri dejavnosti straže in varovanja državne meje za eno od izjem, vendar tega ni dokazala. Sodišče prve stopnje pri tem ni izhajalo iz narave dela tožnika, ampak dejavnosti varovanja državne meje kot take, utemeljeno pa se je sklicevalo tudi na odločitev v zadevi VIII Ips 196/2018, v kateri se je prav tako obravnavalo vprašanje plačila vojaške osebe v času pripravljenosti, višina dodatka, ki je veljala takrat, pa je pri tem nepomembna.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača prikrajšanje pri plači iz naslova opravljenega dela v zvezi z vojaško dejavnostjo varovanja državne meje in straže v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (I. in II. točka izreka), zavrnilo pa je plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 4. 2019 do 7. 6. 2019. Toženi stranki je naložilo, da tožniku iz naslova opravljenega dela v zvezi z vojaško dejavnostjo vaj in usposabljanja plača prikrajšanje pri plači v zneskih, kot izhajajo iz izreka sodbe (III. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek iz naslova opravljenega dela v zvezi z vojaško dejavnostjo straže za november 2019 ter plačilo iz naslova opravljenega dela v zvezi z vojaško dejavnostjo vaj in usposabljanja za posamezne mesece, kot izhaja iz IV. točke izreka in odločilo, da mora tožena stranka tožniku plačati stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ki bo izdan po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari v tem postopku (V. točka izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka, in sicer iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da v zvezi z dejavnostjo straže in varovanja državne meje niso podane izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče EU je namreč dopustilo, da se lahko posamezna dejavnost (torej tudi straža, varovanje državne meje, usposabljanje), ki jo opravlja Slovenska vojska v celoti izvzame iz področja uporabe Direktive. Več kot očitno je sodišče EU državam članicam omogočilo, da celotne kategorije vojaške dejavnosti izvzamejo iz področja uporabe Direktive, zato preseneča obrazložitev sodišča v 12. točki, da je tožena stranka dokazno breme zmogla zgolj v omejenem obsegu. Pri tem toženi stranki ni jasno, kako je lahko neko pravno pomembno dejstvo dokazano zgolj delno. Po mnenju tožene stranke gre v danem primeru za napačno uporabo materialnega prava, saj je tožena stranka bila dolžna dokazati, da je posamezna dejavnost izključena iz področja uporabe Direktive in da je tožnik to dejavnost opravljal, ne pa tudi, kaj je v zvezi s to dejavnostjo počel tožnik. V kolikor tožnik meni, da bi se za njegov konkretni primer Direktiva morala uporabiti, je na njem, da to dokaže. Sodišče EU v obrazložitvi sodbe v zadevi C-742/2019 z dne 15. 7. 2021 venomer ponavlja, da so nekatere kategorije vojaških dejavnosti v celoti izključene in da mora biti dejavnost že po svoji naravi v celoti izključena. Iz tretjega odstavka 97.e člena ZObr izhaja, da primere in način izvajanja pripravljenosti za delo v vojski določi načelnik GŠ. Sodišče je zmotno zaključilo, da izvedbe straže niso narekovali izredni dogodki, katerih resnost in obseg zahteva sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti in da se je straža izvajala zaradi varovanja vojaških objektov v mirnem času. Stališče sodišča, da gre v primeru straže za vnaprej načrtovano običajno redno mirnodobno delovno nalogo vojske, s katero se zagotavlja varovanje objektov SV, je zmotno. Tožnik je zagotavljal logistično podporo na zasedanjih in skrbel za logistično oskrbo dogodkov, kar pa ne predstavlja običajne službe, ampak gre za posebne naloge v vojski z namenom preprečitve nepredvidljivih okoliščin ali izrednega dogodka. Pripravljenost na delo je urejena s predpisi na področju obrambe in sicer 97.e členom ZObr. ZObr ne pozna pripravljenosti za delo znotraj delovnega časa. Posledično take pripravljenosti ne pozna niti KPJS. 46. člen KPJS je uredil plačilo pripravljenosti za delo, ne glede na to, ali gre za pripravljenost za delo znotraj delovnega časa ali za pripravljenost za delo zunaj delovnega časa. Plačilo so stranke ovrednotile s 50 % urne postavke osnovne plače. Glede višine plačila za čas pripravljenosti je po mnenju tožene stranke potrebno upoštevati sodbo sodišča EU v zadevi C‑742/19 z dne 15. 7. 2021. V njej je sodišče v izreku zapisalo, da je potrebno člen 2 Direktive 2003/88/ES razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem mora biti vojaška oseba prisotna v vojašnici, vendar tam ne opravlja dejanskega dela, plača drugače kot obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem ta oseba dejansko opravlja delo, četudi se čas razpoložljivosti šteje za delovni čas. Glede na obrazložitev Vrhovnega sodišča RS v obrazložitvi v zadevi VIII Ips 196/2018, da ima člen Direktive, ki ureja definicijo delovnega časa, vertikalni neposredni učinek in da se je na ta člen Direktive možno sklicevati, tožena stranka meni, da vertikalni neposredni učinek Direktive ne pomeni, da nacionalna pravna pravila prenehajo veljati, pač pa se v konkretni zadevi namesto nacionalnega prava uporabljajo zgolj določbe Direktive, s katerimi je nacionalno pravo v nasprotju. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb in dokazov strank. Sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, med njimi ni nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

5.Tožnik je bil pripadnik Čete za zveze (ČVZ), ki je spadala v G. bataljon ... brigade, ki je specifična enota, za katero so potrebna posebna znanja ter visoka usposobljenost. Tožniku je bila odrejena pripravljenost na določenem kraju v zvezi z nalogami izvajanja straže pri varovanju objektov SV, varovanjem državne meje in izvajanjem vaj oziroma usposabljanj na terenu. Čas pripravljenosti se tožniku skladno s 97.e členom Zakona o obrambi (ZObr) ni všteval v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, zato je za ta čas prejel le dodatek za pripravljenost, ki je v vtoževanem obdobju znašal 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen KPJS). Tožnik je zatrjeval, da bi se čas pripravljenosti, ko se je moral nahajati na določenem kraju in biti na razpolago delodajalcu, na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacij delovnega časa moral šteti kot delovni čas, tožena stranka pa je uveljavljala, da so podane izjeme od uporabe Direktive, kot jih je opredelilo sodišče EU v sodbi C-742/19. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (točke 60, 65, 81, 83 in 84, ki jih izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč samo tiste, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bilo dokazno breme na toženi stranki. Tožena stranka bi morala dokazati, da gre pri dejavnosti straže in varovanja državne meje za eno od izjem, vendar tega ni dokazala. Sodišče prve stopnje pri tem ni izhajalo iz narave dela tožnika, ampak dejavnosti varovanja državne meje kot take, utemeljeno pa se je sklicevalo tudi na odločitev v zadevi VIII Ips 196/2018, v kateri se je prav tako obravnavalo vprašanje plačila vojaške osebe v času pripravljenosti, višina dodatka, ki je veljala takrat, pa je pri tem nepomembna.

6.Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala nobene od izjem, kot izhajajo iz sodbe SEU C-742/19. Takšno je tudi sicer stališče sodne prakse v istovrstnih sporih (prim. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 17/2024).

7.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v vtoževanem obdobju stražo opravljal kot običajno delovno nalogo, ki se je izvajala redno in kontinuirano na številnih vojaško pomembnih objektih po državi. Pravilno je presojalo tožnikovo upravičenost do plačila za delo, ki ga je dejansko opravljal, ne glede na njegovo formacijsko dolžnost. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da tožnik ni bil razporejen na formacijsko dolžnost stražar. V katero formacijsko dolžnost je bil razporejen v spornem obdobju in katera dela je običajno opravljal v okviru te formacijske dolžnosti, za odločitev v tem sporu ni relevantno. V 97.č členu ZObr je določeno, da stražarsko službo opravlja vojaška oseba, to pa je tožnik tudi bil. Sicer pa je bistveno, da je v vtoževanem obdobju dejansko opravljal stražo, za kar mu je bila odrejena pripravljenost na delo. Na podlagi Direktive št. 13-04 (Direktiva za načrtovanje, organizacijo in izvajanje varovanja objektov SV in objektov MORS dodeljenih v varovanje) in Direktive št. 13-05 (Oblikovanje in delovanje stalnih sil SV) se je sodišče prve stopnje prepričalo, da predstavlja straža redno, mirnodobno, vnaprej načrtovano dejavnost tožene stranke, ki ni bila organizirana kot odziv na izredne razmere ali neposredno grožnjo za nacionalno varnost.

8.Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je bila tožniku v vtoževanem obdobju odrejena stalna pripravljenost v zvezi z izvajanjem vojaške dejavnosti straže za potrebe varovanja vojaških objektov C., H., I., B. in strelišča J. Iz izpovedbe tožnika ter pisne izjave priče A. A. je izhajalo, da je bil tožnik po ukazu nadrejenega razporejen za več dni v določen vojaški objekt, kjer je opravljal varovanje vojaškega objekta in ga v času pripravljenosti ni smel zapuščati. Vojaški objekti so se varovali po režimu 24/7. Zaključek sodišča prve stopnje, da straža ne utemeljuje obstoja izjeme iz druge alineje izreka sodbe C-742/19, je pravilen. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do pisne izjave A. A., ki je sistem večdnevnih rotacij ocenil kot bolj ustrezen, vendar pa ni izključil možnosti organizacije dela po sistemu 12-urnih rotacij. Pravilno je ugotovilo, da je bila straža organizirana kot običajna služba, ki se je redno izvajala v mirnem času, brez posebnosti. Pri tem se je opredelilo do trditev tožene stranke, ki je utemeljevala posebno naravo straže s primerjavo te dejavnosti z mirnodobno bojno nalogo in pristojnostmi stražarjev med oboroženim spopadom, uporabo strelnega orožja, onemogočenim načrtovanjem delovnega časa in pozitivnimi učinki na usposobljenost stražarjev. Kljub prednostim straže v večdnevnih rotacijah je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je neprekinjeno varovanje objektov mogoče zagotoviti tudi z rotacijami in delo na straži organizirati tako, da se spoštujejo zahteve Direktive, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da bi imele dnevne rotacije lahko nepopravljive posledice, ker je vojaški objekt C. vitalnega pomena za vojaško in nacionalno varnost. Za konkretne objekte, na katerih je tožnik opravljal stražo (C., B.), niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi dokazovale realno možnost nastopa zatrjevanih posledic rotacij.

9.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka z varovanjem objekta C., na katerem je tožnik v vtoževanem obdobju izvajal stražo, tudi ob koncu leta 2022 ohranila sistem stalne pripravljenosti in ni uvedla dnevnih rotacij. Pravilno je presodilo, da kljub temu ni utemeljenega razloga, ki bi preprečeval varovanje tega objekta v sistemu rotacije zaposlenih (ki se izvaja tudi na številnih drugih objektih). Oddaljenost oziroma časovna izguba, do katere pride zaradi vožnje vojaka na opravljanje vojaške dejavnosti straže, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ne predstavlja razloga za neprimernost rotacije zaposlenih. Na primernost rotacije ne more vplivati niti mnenje prič, da so zaradi organizacijskih in drugih težav rotacije neustrezne. Pritožbeno razlikovanje med primernostjo in možnostjo rotacij, ki jo tožena stranka v pritožbi pojmuje zgolj kot teoretično rešitev, pogojeno s številčnostjo kadra, je neutemeljeno.

10.Sodišče prve stopnje pa je pravilno tudi presodilo, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (prva alineja izreka sodbe C-742/19). Presoja sodišča, ali je mogoče določena aktivnost vojske šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe sodišča EU, predstavlja pravno presojo, ki je v pristojnosti sodišča. Sodišče ni vezano na definicijo, ki jo poda ena ali druga stranka ali celo priča, zato tudi mnenje prič D. D. in E. E. v zvezi s tem ni odločilno. Kot je poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS (v zadevi VIII Ips 13/2024) za razlago tega pojma niso neposredno uporabna vojaška strokovna tolmačenja, na katere se sklicuje tožena stranka oziroma sodobna opredelitev vojaške stroke, po kateri je vojaška operacija "serija povezanih taktičnih aktivnosti, ki jih izvajajo bojne sile in se koordinira v času in prostoru za dosego strateških in operativnih ciljev". Za razlago tega pojma so pomembni razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče EU in katere je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pripadniki Slovenske vojske varovanje državne meje opravljali v mirnem času, brez posebnosti, tako da so bile njihove naloge vnaprej načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi Policije. Pri tem niso sodelovali v nepredvidljivi vojni operacij na misiji, ker potek dela ni odvisen izključno od odločitve tožene stranke, temveč od nasprotnika. Delovali so v podporni vlogi varovanja Policije oziroma njenih postopkov in ne v smislu vojaške operacije v pravem pomenu besede. Operaciji Odboj ni odreklo lastnost vojaške operacije v pravem pomenu besede zgolj iz vidika načrtovanosti, temveč predvsem zato, ker se kot ustaljena dejavnost ni izvajala v okoliščinah, ki bi onemogočale spoštovanje pravil Direktive 2003/88/ES o organizaciji delovnega časa. S takšno presojo sodišče prve stopnje ni v ničemer izničilo pomena dejavnosti varovanja državne meje kot neutemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi. Hkrati je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da pojava množičnih migracij, glede na težo in obseg, po dolgem obdobju kontinuiranega trajanja ni mogoče šteti za izredno situacijo. Svoje presoje ni utemeljilo zgolj s časovnim vidikom, temveč je glede na ustaljen in protokoliran odziv tožene stranke na migracijske razmere utemeljeno štelo, da spoštovanje pravil Direktive 2003/88/ES ne bi ogrozilo učinkovite izvedbe te dejavnosti.

12.Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo izjeme iz druge alineje izreka sodbe C‑742/19. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja dejavnosti varovanja meje oziroma tudi njeno predhodno večletno in uspešno izvajanje v sistemu rotacije in z načrtovanjem delovnega časa. Dejavnost varovanja državne meje bi se po pravilni presoji sodišča prve stopnje lahko izvajala tudi po sistemu rotacij, kot se je že pred tem (od leta 2015 do 2019) in kot se je tudi od leta 2022 naprej do zaključka te aktivnosti. Povzete ugotovitve utemeljujejo zaključek o primernosti rotacije tudi v vtoževanem obdobju. Četudi je odrejanje stalne pripravljenosti pripadnikom SV pri varovanju državne meje morda prispevalo k večji učinkovitosti te aktivnosti (hitrejši odzivnosti pripadnikov), slednje za zaključek o izključitvi te dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES ne zadošča.

13.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pripadniki Slovenske vojske varovanje državne meje opravljali v mirnem času, brez posebnosti, tako da so bile njihove naloge vnaprej načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi Policije. Pri tem niso sodelovali v nepredvidljivi vojni operacij na misiji, ker potek dela ni odvisen izključno od odločitve tožene stranke, temveč od nasprotnika. Delovali so v podporni vlogi varovanja Policije oziroma njenih postopkov in ne v smislu vojaške operacije v pravem pomenu besede. Operaciji Odboj ni odreklo lastnost vojaške operacije v pravem pomenu besede zgolj iz vidika načrtovanosti, temveč predvsem zato, ker se kot ustaljena dejavnost ni izvajala v okoliščinah, ki bi onemogočale spoštovanje pravil Direktive 2003/88/ES o organizaciji delovnega časa. S takšno presojo sodišče prve stopnje ni v ničemer izničilo pomena dejavnosti varovanja državne meje kot neutemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi. Hkrati je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da pojava množičnih migracij, glede na težo in obseg, po dolgem obdobju kontinuiranega trajanja ni mogoče šteti za izredno situacijo. Svoje presoje ni utemeljilo zgolj s časovnim vidikom, temveč je glede na ustaljen in protokoliran odziv tožene stranke na migracijske razmere utemeljeno štelo, da spoštovanje pravil Direktive 2003/88/ES ne bi ogrozilo učinkovite izvedbe te dejavnosti.

14.Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo izjeme iz druge alineje izreka sodbe C‑742/19. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja dejavnosti varovanja meje oziroma tudi njeno predhodno večletno in uspešno izvajanje v sistemu rotacije in z načrtovanjem delovnega časa. Dejavnost varovanja državne meje bi se po pravilni presoji sodišča prve stopnje lahko izvajala tudi po sistemu rotacij, kot se je že pred tem (od leta 2015 do 2019) in kot se je tudi od leta 2022 naprej do zaključka te aktivnosti. Povzete ugotovitve utemeljujejo zaključek o primernosti rotacije tudi v vtoževanem obdobju. Četudi je odrejanje stalne pripravljenosti pripadnikom SV pri varovanju državne meje morda prispevalo k večji učinkovitosti te aktivnosti (hitrejši odzivnosti pripadnikov), slednje za zaključek o izključitvi te dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES ne zadošča.

15.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pripadniki Slovenske vojske varovanje državne meje opravljali v mirnem času, brez posebnosti, tako da so bile njihove naloge vnaprej načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi Policije. Pri tem niso sodelovali v nepredvidljivi vojni operacij na misiji, ker potek dela ni odvisen izključno od odločitve tožene stranke, temveč od nasprotnika. Delovali so v podporni vlogi varovanja Policije oziroma njenih postopkov in ne v smislu vojaške operacije v pravem pomenu besede. Operaciji Odboj ni odreklo lastnost vojaške operacije v pravem pomenu besede zgolj iz vidika načrtovanosti, temveč predvsem zato, ker se kot ustaljena dejavnost ni izvajala v okoliščinah, ki bi onemogočale spoštovanje pravil Direktive 2003/88/ES o organizaciji delovnega časa. S takšno presojo sodišče prve stopnje ni v ničemer izničilo pomena dejavnosti varovanja državne meje kot neutemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi. Hkrati je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da pojava množičnih migracij, glede na težo in obseg, po dolgem obdobju kontinuiranega trajanja ni mogoče šteti za izredno situacijo. Svoje presoje ni utemeljilo zgolj s časovnim vidikom, temveč je glede na ustaljen in protokoliran odziv tožene stranke na migracijske razmere utemeljeno štelo, da spoštovanje pravil Direktive 2003/88/ES ne bi ogrozilo učinkovite izvedbe te dejavnosti.

16.Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo in varovanja državne meje obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 % urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katerega izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.

17.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Zveza:

Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 97č, 97e Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 46, 46/2, 46/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.