Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Uveljavljena kršitev postopka in neizvedba predlaganega dokaza še ne predstavljata podlage za zaključek, da se bo postopek ureditve stikov z otrokom očitno lažje izvedel oz. da gre za tehtne razloge.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani št. U 1273/99-14 z dne 5.10.2000.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnice zoper sklep tožene stranke z dne 14.7.1999. Z njim tožena stranka ni ugodila predlogu tožnice za prenos krajevne pristojnosti, v zadevi ureditve posebnih stikov med mladoletno M.H. in njenim očetom F.H. in to s Centra za socialno delo L.-C., (v nadaljevanju center), na drug center za socialno delo.
Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka svojo odločitev utemeljila s tem, da je bila v postopku odločanja o osebnih stikih obema strankama dana enaka možnost sodelovanja, nobeni center ni dal prednosti. Imeli sta možnost seznaniti se z ugotovitvami postopka. Tožnica se je od treh razpisanih obravnav udeležila le ene. Če tožnica in njena pooblaščenka nista bili seznanjeni z mnenjem strokovne komisije, to ne more biti razlog za prenos krajevne pristojnosti.
Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena. V 85. členu Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 in 41/99) je določeno, da lahko tožena stranka določi za postopek drug center za socialno delo, kot tisti, ki je krajevno pristojen, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Sodišče prve stopnje se strinja s presojo, da navedenih razlogov za prenos krajevne pristojnosti ni. Postopek se še ni do konca izvedel, delno tudi zaradi nesodelovanja tožnice. Kljub vabljenju se ustnih obravnav ni udeležila. Sodišče zavrača ugovore, s katerimi tožnica utemeljuje prenos krajevne pristojnosti in ki naj bi kazali na neobjektivnost centra. Ta je v postopku zagrešil določene napake procesne narave, ki so razvidne iz drugostopne odločbe (pomanjkljiva obrazložitev).
Vendar to tudi po mnenju sodišča ne daje podlage za ugotovitev o neobjektivnosti. Ne drži, da je tožena stranka naložila centru pridobitev novega izvedeniškega mnenja. Po odločbi tožene stranke bo center v ponovnem postopku pri odločanju o stikih moral presoditi oba pridobljena dokaza (mnenje dr. P. in mnenje Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše). Odločitev je torej na strani centra, kriterij pri odločanju pa je zgolj korist otroka. Ugovor tožnice, da center njenemu predlogu za ponovno postavitev svetovalnega centra ni sledil, iz česar naj bi izhajala neobjektivnost, v spisih nima podlage.
Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Trdi, da se bo postopek vsekakor lažje izvedel pred drugim centrom in to zaradi nesoglasja med tožnico in delavci sedanjega organa prve stopnje. Tožnica se ustne obravnave ni udeležila, ker predhodno ni bila seznanjena z mnenjem izvedenca, saj ji to mnenje ni bilo posredovano. Center se doslej tudi ni opredelil do njenih predlogov, da angažira za izvedeniško mnenje svetovalni center. Center ne sprejme nobenega predloga tožnice.
Podani so tako razlogi za prenos krajevne pristojnosti. Razlogi izpodbijane sodbe se ne morejo preizkusiti, delno so tudi v nasprotju sami s seboj. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo Upravnega sodišča RS tako spremeni, da se predlogu za določitev drugega centra za socialno delo ugodi.
Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.
Pritožba ni utemeljena.
Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo presojo o tem, zakaj je sklep tožene stranke pravilen in zakonit, obrazložilo s konkretnimi razlogi. Z njimi je utemeljilo odločilna dejstva po 85. členu Zakona o socialnem varstvu. Ta dejstva so skladna s podatki upravnega spisa. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.
Pritožbeno sodišče soglaša z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe. Razlogi, s katerimi je tožnica utemeljevala svoj predlog za prenos krajevne pristojnosti po navedeni določbi Zakona o socialnem varstvu, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne dajejo podlage za presojo, da bi se z ugoditvijo predlogu tožnice postopek očitno lažje izvedel, niti za presojo, da so podani drugi tehtni razlogi.
Uveljavljena kršitev postopka (nepošiljanje mnenja izvedenca tožnici pred ustno obravnavo), tudi če je podana, in neizvedba predlaganega dokaza, ko postopek na prvi tako in tako še traja, ne moreta biti podlaga za zaključek, da gre za obstoj okoliščin iz 85. člena navedenega zakona, s tem pa tudi ne podlaga za ugoditev predlogu tožnice. Prenos krajevne pristojnosti je namreč izjema in za uveljavitev take izjeme, morajo biti izpolnjeni zahtevani zakonski pogoji. V konkretnem primeru ti tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni. To pa pomeni, da je odločba tožene stranke zakonita, odločitev sodišča o zavrnitvi tožbe pa pravilna, saj je bilo na ugotovljeno dejansko stanje navedena določba Zakona o socialnem varstvu pravilno uporabljena. Zato tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu, pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.