Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tožnikove poškodbe in pravilno upoštevalo tožnikovo mladost, saj je bil ob prometni nesreči star pet let. Tako bo težave, ki so bile ugotovljene, moral prestajati še dolgo časa in zato je pravilna odškodnina za bodočo nepremoženjsko škodo nekoliko višja (183. člen OZ).

Pritožbeno sodišče poudarja, da težave, ki jih je imel tožnik zaradi sekundarnega strahu in to dolgo časa, sodišče prve stopnje pravilno ni štelo med funkcionalne posledice, ampak je to obravnavalo med duševnimi bolečinami zaradi strahu.

Tožnik ima na zunanji strani leve noge od kolka proti kolenu 15 cm dolgo brazgotino, ki je dvignjena nad raven kože in drugače obarvana, vidni so sledovi šivov. Brazgotina je vidna ob nošenju kratkih hlač in kopalk, sicer ne. Tudi moški lahko trpi zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti, še zlasti tako mlada oseba, kot je tožnik.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je res lex specialis za tek zakonitih zamudnih obresti pri odškodnini proti zavarovalnici, ki jo sodišču prisodi po ZOZP, 20.a člen. Vendar to ureja primere, ko ima zavarovalnica tri mesece časa od vložitve zahtevka, da poda utemeljeno ponudbo za odškodnino, če odgovornost ni bila sporna in je bila škoda v celoti ocenjena. Če pa zavarovalnica v treh mesecih ni pravilno plačala odškodnine, pa člen ne ureja tek zakonitih zamudnih obresti oziroma zamudo zavarovalnice. Zato je v tem primeru treba po analogiji uporabiti določbo 299. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (odškodnina nad zneskom 5.807,40 EUR s pp) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 15.307,40 EUR s pripadki. Naložilo je tudi plačilo 193,20 EUR s pripadki in pravdne stroške 350,51 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Za znesek, ki presega 5.807,40 EUR vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vse odškodninske postavke za nepremoženjsko škodo so previsoke. Pri fizičnih bolečinah je prisojenih preveč odškodnine, ki presega 9.000,00 EUR. Gre za ugotovitev izvedenca, jakost in trajanje bolečin, brez zapletov in uspešno odstranjenim OSM-materialom. Tožnikovo zdravljenje je bilo zaključeno 25. 10. 2012, enako velja za strah, saj ne sme presegati odškodnine 2.000,00 EUR. Tožnik je zagotovo utrpel hud primarni strah tekom zdravljenje, vendar je 4.000,00 EUR previsok znesek. Iz psihološkega poročila ne izhaja, da so v poročilu opisane težave posledica škodnega dogodka. Bil je obravnavan pri psihologu trikrat in zdravljenje je bilo zaključeno zaradi prenehanja obiskovanja obravnav. Zato je primerna odškodnina 1.200,00 EUR. 15 cm velika nežna brazgotina ne predstavlja skaženosti za moškega. Zlom stegnenice se je zacelil kompletno in v dobri poziciji in razlika v dolžini spodnjih okončin se lahko spontano izenači ali zmanjša, vendar ne zagotovo. Tudi, če je ta razlika za vedno, se lahko težave olajšajo z uporabo ortopedskega vložka. Izvedenec je dopustil možnost, da gre za posledico pri bolečinah zaradi razlike v spodnji ekstremiteti in to se odpravi z nošenjem vložka. Če je tožnik prikrajšan le za športne aktivnosti, je primerna odškodnina 3.000,00 EUR. Sodišče ni sledilo ugovoru tožene stranke, da z obrestmi del ne more biti podlaga 943. člen OZ. Sicer pa velja 20.a člen ZOZP, ki določa, da odgovornost na zavarovalnice pride v zamudo, če v roku treh mesecev oškodovancu ne posreduje poravnalne ponudbe. Glede stroškov pa je sodišče zmotno upoštevalo nagrado po tarifni številki 1110, ki se nanaša na sklenitev sporazuma, saj v sporni zadevi ni bil sklenjen sporazum. Predlaga zato ustrezno spremembo stroškov.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Odklanja trditvene navedbe in ponazarja sodno prakso, ki kaže so dobili oškodovanci še višjo odškodnino kot tožnik.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka graja izpodbijano sodbo v presežku prisojene odškodnine nad 5.807,40 EUR in navaja, da je prisojena odškodnina za vse pravne naslove za nepremoženjsko škodo previsoka. Pritožba graja zmotno uporabo materialnega prava, in sicer višino prisojene odškodnine po 179. členu OZ in 182. členu OZ. Po določilu 179. členu OZ gre tožniku pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in pretrpljene telesne bolečine, če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na namen prizadete dobrine in namen te odškodnine. To pomeni, da mora biti prisojena odškodnina za tožnika zadoščenje. To je vedno individualen pojem, vendar mora biti odškodnina hkrati vpeta v širše družbene okvire (primerjaj drugi odstavek 179. člena OZ). Te pa določajo medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar oblikuje sodna praksa. Sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajna tudi v bodočnosti. Tožnikova škoda ni katastrofalna (tja bi sodili primeri poškodb s posledicami paraplegije ali tetraplegije) in tudi ni manjša (tja bi sodili primeri, kjer oškodovanec ni utrpel duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ali so le-te minimalne). Da se jo uvrstiti med večje, vendar je na intervalu med škodami bližje manjšim kot katastrofalnim škodam. Tožnik je ob škodnem dogodku bil star 5 let in je utrpel posledice, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje na podlagi vpogleda v dokumentacijo in pridobljeno izvedeniško mnenje z dopolnitvijo ter zaslišanjem obeh staršev mladoletnega tožnika. Tožnik je utrpel zlom leve stegnenice v zgornjem obsklepnem delu in odlomki so bili odmaknjeni. Po operaciji je bil zlom naravnan in uvrščen z dvema vijakoma. Pozneje je imel tožnik še eno operacijo zaradi odstranitve tega materiala. Tožeča stranka je iz naslova prestanih fizičnih bolečin zahtevala odškodnino 15.000,00 EUR, sodišče mu je prisodilo 12.000,00 EUR, pritožba pa meni, da bi bilo dovolj 9.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče se glede ugotovitev o trajanju in intenziteti fizičnih bolečin sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje pod točko 8 obrazložitve. Pritožnik meni, da je sodišče premalo upoštevalo, da je potekalo zdravljenje brez zapletov in da je bilo zaključeno 25. 10. 2012. Te navedbe v pritožbi so v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje oziroma izvedenca, ki poleg ugotovljenih bolečin med zdravljenjem in dodatno operacijo (5. 3. 2012). Izvedenec opozarja na bolečine lažje intenzitete od 25. 10. 2012 do druge operacije in nato še dva meseca po 14. 3. 2013, skupaj šest mesecev. Tako nima prav pritožba, ko meni, da je bilo ugotovljeno, da 25. 10. 2012 tožnik o bolečinah ne toži. Lahko, da je to lečeči zdravnik zapisal, vendar so po tem datumu po ugotovitvah izvedenca bolečine bile in še dodatne po operaciji v letu 2013. Sodišče je tudi opisalo potek zdravljenja, ko je bil na berglah, neprijetni so bili pregledi (list. št. 68-70). Šele 4. 4. 2013 mu je bila dovoljena hoja s popolnim obremenjevanjem. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo tudi sedanje fizične bolečine pri pravnem naslovu prestane fizične bolečine. Te bolečine bo pri določenih obremenitvah trpel še v bodoče (ugotovitve sodbe na list. št. 72, člen 182 OZ). Za vse to je pravična denarna odškodnina 12.000,00 EUR.

6. Pritožba graja prisojeno odškodnino iz naslova strahu in meni, da je 2.000,00 EUR pravična denarna odškodnina. Pritožbeno sodišče je pravilno ocenilo, da je bil tožnik ob nesreči 5 letni otrok, da je bil pri nesreči pri zavesti in da je utrpel hud primarni in sekundarni strah. Avtomobil se je prevračal, zadel se v drevo in se je vozilo ustavilo. Babica, ki je bila v vozilu, je bila poškodovana in se ni odzivala. Nato pa je bil sam v bolnici, prestal je operacijo. Šele prisotnosti bližnjih in po odpustu iz bolnišnice ga je umirilo. Nato je imel drugo operacijo, kar je bilo za njega tudi zastrašujoče. Tožnik je bil konec leta 2014 zaradi psihogenega kašlja in očesnih tikov obravnavan pri psihologinji v Zdravstvenem domu ... Sodišče je iz potrdila ugotovilo, da je zaradi ponotranjanja tesnobe tožnik imel težave, saj so ga učili tehnik sproščanja. Mati tožnika pa je izpovedala, da ima močne strahove pred vstopom v vozilo in vožnjo ter na poti, da opozarja na previdno vožnjo in ga je strah za mlajšo sestro. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje gre pri tožniku za povečano anksioznost, o čemer priča psihološko potrdilo, pričevanje staršev in izvedensko mnenje. Sodišče ni sledilo le potrdilu, kot zmotno meni pritožba. Gre za hujšo obliko duševnih bolečin zaradi prestanega strahu in zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da je prisojena odškodnina 4.000,00 EUR primerna. Pritožbeno sodišče poudarja, da težave, ki jih je imel tožnik zaradi sekundarnega strahu in to dolgo časa, sodišče prve stopnje pravilno ni štelo med funkcionalne posledice, ampak je to obravnavalo med duševnimi bolečinami zaradi strahu.

7. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je previsoko odmerjena odškodnina za skaženost, saj postoperativna 15 cm velika nežna brazgotina ne predstavlja skaženosti za moško osebo. Sodišče prve stopnje pa je iz tega naslova prisodilo odškodnino 2.700,00 EUR. Vpogledalo je fotografije in ugotovitve izvedenca in ugotovilo, da ima tožnik na zunanji strani leve noge od kolka proti kolenu 15 cm dolgo brazgotino, ki je dvignjena nad raven kože in drugače obarvana, vidni so sledovi šivov. Brazgotina je vidna ob nošenju kratkih hlač in kopalk, sicer ne. Sodišče je ugotovilo, da vrstniki komentirajo to spremenjeno zunanjost in tudi za tožnika neprijeten način, da čuti poglede odraslih in čuti nelagodje ter da bo tako ostalo. Pritožbeno sodišče se strinja, da ne gre za takšno škodo, ki bi jo mlajša oseba, kot je tožnik, ki bo to še dolgo časa nosil, ocenil za minimalno škodo. Tudi moški lahko trpi zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti, še zlasti tako mlada oseba, kot je tožnik. Izvedenec pa je potrdil objektivni obstoj brazgotine.

8. Tožena stranka meni, da bi bila pravična denarna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.000,00 EUR. Meni, da je sodišče premalo upoštevalo, da je gibljivost kolka in kolena dobra in da je ugotovljena različna dolžina spodnjih okončin lahko presežena, če tožnik nosi ustrezno ortopedsko obuvalo oziroma vložek. Za bolečine pa je izvedenec dopustil, da so zaradi razlike v dolžini spodnjih ekstremitet, kar se da odpraviti z vložkom. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnik funkcionalno prikrajšan, saj je poškodovana noga od 1,5 do 2 cm daljša od zdrave noge. Sodišče je sledilo izvedencu, ki je ugotovil, da bo šepanje v bodoče; dokler ne bo prišlo do izenačenja dolžine, ali pa to ne bo sanirano z nošenjem ortopedskega čevlja in povišice. Tožnikova mati je povedala, da je neroden pri telovadbi, da se velikokrat spotakne, ne zna skakati s kolebnico, prepovedujejo mu skakanje na trampolinu. Ko gre za aktivnosti pri športih, kjer je aktivnost z nogami, pa je slab. Težave ima pri skokih v globino in v dolžino in verjetno nikoli ne bo smel smučati. Ima tudi strah pred skakanjem. Sodišče je sklepalo na podlagi izvedenih dokazov, da ima tožnik težave ob večjih obremenitvah, da ima določene omejitve pri izvajanju splošnih življenjskih in predvsem športnih aktivnosti. Prej je bil kondicijsko zelo močan fant, nato pa je zaradi zdravljenja bil prisiljen mirovati, se učil hoje in ostalih veščin. Od poškodbe so minila štiri leta. Sodišče je za funkcionalne težave in fizične bolečine v zvezi s tem tožniku prisodilo 6.000,00 EUR odškodnine, zavrnilo pa je odškodnino do zahtevanih 16.000,00 EUR. Nikakor ne more biti primerna odškodnina iz tega naslova 3.000,00 EUR, kot meni tožena stranka. Gre za mladega človeka, ki bo te težave moral prestajati še vse življenje in bo delno omejen pri določenih športnih aktivnostih.

9. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo zamudne obresti od nepremoženjske škode po 299. členu OZ, to je od zahtevka, ki ga je tožena stranka prejela 25. 9. 2013. Opozarja na 20.a člen ZOZP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je res lex specialis za tek zakonitih zamudnih obresti pri odškodnini proti zavarovalnici, ki jo sodišču prisodi po ZOZP, 20.a člen. Vendar to ureja primere, ko ima zavarovalnica tri mesece časa od vložitve zahtevka, da poda utemeljeno ponudbo za odškodnino, če odgovornost ni bila sporna in je bila škoda v celoti ocenjena. Če pa zavarovalnica v treh mesecih ni pravilno plačala odškodnine, pa člen ne ureja tek zakonitih zamudnih obresti oziroma zamudo zavarovalnice. Zato je v tem primeru treba po analogiji uporabiti določbo 299. člena OZ, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje(1).

10. Pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno prisodilo tožeči stranki stroške za zahtevek po tar. št. 1110, saj do sporazuma ni prišlo. Pri tem pa spregleda, da je tožena stranka pred pravdo, to je 5. 12. 2013, plačala nesporni del oziroma 11.000,00 EUR, kar je tudi sodišče prve stopnje v sodbi upoštevalo z valorizacijo. Gre torej za primer, ko je tožena stranka sama menila, da je zahtevek do tega zneska utemeljen in zato je treba tudi priznati stroške za zahtevek do višine, katero je priznala tožena stranka oziroma 511,50 EUR nagrade. Nagrado po tar. št. 2200 pa je zavrnilo.

11. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, kar je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj Ristin, G., Komentar ZOZP, SZZ, Ljubljana, 2008, stran 140.