Jedro

Kot je pravilno navedla tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi dala trditve o pravno pomembnih dejstvih ter zanje predlagala dokaze. Temu pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni več nasprotovala in se do ponujenih dokazov tudi ni opredelila. Zato se tam navedena dejstva o obstoju pravnega razmerja in posledično terjatvi sami štejejo za priznana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 297,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 102991/2015 z dne 8. 9. 2015 v prvem in tretjem odstavku in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 767,92 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka in predlagala, da višje sodišče sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Bistvo pritožbe je absolutno bistvena kršitev določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in posledično zmotna ter nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. V odgovoru je navedla, da je v pripravljalni vlogi trditve dopolnila in predložila dokaze, do tega pa se tožena stranka ni opredelila. Pritožbene navedbe glede obstoja terjatve so nedopustna pritožbena novota. Tožena stranka se naroka za glavno obravnavo 1. 4. 2016 ni udeležila. Opredelila se je tudi do pritožbenih navedb glede pobotanja terjatev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Pritožnica (tožena stranka) neutemeljeno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedla je, da ji ni bila dana možnost, da bi na glavni obravnavi dokazovala pravno pomembna (negativna) dejstva. V času naroka 18. 3. 2015 je bil namreč njen zakoniti zastopnik službeno odsoten in se naroka ni mogel udeležiti, izostanek pa je opravičil. Pritožnica je še predlagala, da naj sodišče v ponovljenem postopku upnika pozove, naj listine, na podlagi katerih vodi ta postopek, opredeli in jih predloži, sodišče pa naj izvede v pritožbi predlagane personalne in listinske dokaze.

7. Iz sodnega spisa izhaja, da je sodišče narok, razpisan za 18. 3. 2016, na pritožničin predlog (dopis z dne 10. 3. 2016, v katerem je tožena stranka sporočila odsotnost njenega zakonitega zastopnika za razpisani narok 18. 3. 2016) preklicalo in ga razpisalo na 1. 4. 2016 (obvestilo o preklicu naroka z dne 17. 3. 2016). Tega naroka se tožena stranka ni udeležila, svojega izostanka ni opravičila, zato ni podana zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje terjatvi tožeče stranke ni ugovarjala po temelju in višini. Tudi ni podala ugovora nevednosti, kot ga sedaj v pritožbi. Pritožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje vložila le ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem je navedla, da je s tožečo stranko dogovorjena kompenzacija storitev. Pritožnica trditev, da tožeča stranka ni navedla pravne in dejanske podlage terjatve in ni predlagala nobenih dokazov, ni predložila listin, na katere opira zahtevek, na prvi stopnji ni dala, zato tudi v pritožbenem postopku z njimi ne more uspeti. To velja tudi za trditve, da je pritožnica 15. 12. 2015 odpovedala pogodbo, zato ne priznava računov, ki jih je tožeča stranka izstavila po 1. 1. 2016 (glej prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno navedla, da je ta pritožbena trditev nepomembna tudi zato, ker tako sporne terjatve (izstavljeni računi) niso predmet tega postopka, v katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo po računih, izdanih do 31. 7. 2015. 9. Kot je pravilno navedla tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi (red. št. 8) dala trditve o pravno pomembnih dejstvih ter zanje predlagala dokaze. Temu pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni več nasprotovala in se do ponujenih dokazov tudi ni opredelila. Zato se tam navedena dejstva o obstoju pravnega razmerja in posledično terjatvi sami štejejo za priznana na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP.

10. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je kompenzacijo v znesku 2.862,12 EUR že upoštevala pri sestavi tožbe, zato tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Sicer pa so bile pritožničine trditve v tem delu v postopku pred sodiščem prve stopnje povsem nekonretizirane in tudi ni bil vložen ugovor zaradi pobota, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

11. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da ima pritožnica proti tožeči stranki terjatve po računih, ki jih je izdala po izdaji sodbe (na primer račun 304), ne morejo biti pravno pomembne v pritožbenem postopku, glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP.

12. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka je pritožbo odgovorila. Višje sodišče je na podlagi določb prvih odstavkov 154. in 155. člena ZPP toženi stranki naložilo plačilo tožničinih stroškov pritožbenega postopka. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku na list. št. 78, ki je skladen z določbami Odvetniške tarife, zato konkretnejša obrazložitev odločitve o stroških ni bila potrebna.