Jedro

Tožnik ugovarja, da stroškov ni dolžan povrniti zato, ker bi moral s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo uspeti, v tem primeru pa bi mu morala stroške povrniti stranka z interesom.

Stranka z interesom s tem v zvezi pravilno opozarja, da je zahtevek za povrnitev stroškov postopka akcesorni zahtevek, ki v celoti deli usodo glavne stvari. Če bi tožnik s tožbo uspel, bi s tem po samem zakonu prenehala veljati tudi odločba organa druge stopnje o stroških postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanimi deli drugostopenjske odločbe je toženka odločila, da se zahteva tožnika za povrnitev pritožbenih stroškov zavrne (2. točka izreka), da se zahtevi A. A. za povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo ugodi tako, da se ji priznajo stroški, ki jih je priglasil njen pooblaščenec v znesku 189,10 EUR (3. točka izreka) in da stroške iz 3. točke izreka trpi tožnik in jih je dolžan plačati na transakcijski račun zastopnika A. A. (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi se sklicuje na prvi odstavek 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in na prvi odstavek 114. člena tega zakona. Ker tožnik s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo ni uspel, je dolžan trpeti stroške, ki so mu nastali zaradi postopka, povrniti pa mora stroške stranski udeleženki, ki je v postopku zastopala nasprotni interes. Stranska udeleženka je podala odgovor na pritožbo in zahtevala, da se ji povrnejo stroški z njegovo sestavo ter materialni stroški. Ker ima stranski udeleženec pravico podati odgovor na pritožbo, odgovor pa ni zgolj pavšalen, je po presoji organa upravičena do povračila stroškov. Toženka je stroške odmerila v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), pri čemer je upoštevala, da se postopek izdaje gradbenega dovoljenja po ustaljeni upravno sodni praksi šteje za neocenljivo zadevo. Za pravno sredstvo in odgovor na pravno sredstvo se po 1. točki tarifne številke 28 postavka zviša za 25 %, kar znese 250 točk oziroma ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR 150,00 EUR. Materialni stroški se priznajo v višini 2 % od tega zneska oziroma v višini 5,00 EUR, kar upoštevaje 22 % DDV znese skupaj 189,10 EUR. Zahtevek za povračilo višjih priglašenih stroškov zavrača kot neutemeljen.

3. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. Navaja, da je nezakonita in nepravilna, saj je nepravilna tudi odločitev prvostopenjskega organa št. 351-98/2019 - 13 z dne 7. 11. 2019, toženka pa je s 1. točko izpodbijanega akta pritožbo zoper to odločbo zavrnila. Tožnik je zoper to odločitev pri naslovnem sodišču vložil tožbo in predlaga njeno odpravo. Ker je odločba nezakonita, je nepravilna tudi odločitev toženke, da se pritožba zavrne, posledično pa tudi odločitev o stroških postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Stranka z interesom tožbi nasprotuje in navaja, da je zahtevek za povrnitev akcesorni zahtevek in v celoti deli usodo glavne stvari. Če bi sodišče tožbi tožnika v zadevi zoper glavno stvar, ki se vodi pod I U 629/2020 ugodilo, prvostopenjsko odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v novo odločanje, bi s tem po samem zakonu prenehala veljati tudi odločba organa druge stopnje (X Ips 2/2014, I Up 222/2017). Opozarja, da tožnik sploh ne pojasni, zakaj naj bi bila izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, ampak se le pavšalno sklicuje na to, da je zoper prvostopenjsko odločbo sprožil upravni spor. S takim pavšalnim navajanjem ni zadostil zahtevam 30. člena ZUS-1, zato je treba tožbo zavrniti. Iz previdnosti povzema še trditve iz odgovora na tožbo v zadevi I U 629/2020, iz katerih izhaja, da je tožba tožnika v zadevi I U 629/ 2020 neutemeljena, glede na to pa je neutemeljena tudi tožba zoper odločitev o stroških pritožbenega postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče ugotavlja, da tožnik ugovarja, da stroškov ni dolžan povrniti zato, ker bi moral s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo uspeti, v tem primeru pa bi mu morala stroške povrniti stranka z interesom.

8. Stranka z interesom s tem v zvezi pravilno opozarja, da je zahtevek za povrnitev stroškov postopka akcesorni zahtevek, ki v celoti deli usodo glavne stvari. Če bi tožnik s tožbo uspel, bi s tem po samem zakonu prenehala veljati tudi odločba organa druge stopnje o stroških postopka (X Ips 2/2014).

9. O glavni stvari je bilo odločeno v zadevi I U 629/2020 in sicer je sodišče dne 18. 11. 2019 tožnikovo tožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo, kar pomeni, da se je postopek pravnomočno končal v njegovo škodo.

10. Prvi odstavek 113. člena ZUP določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Prvi odstavek 114. člena pa določa, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Če je v takem primeru katera od strank deloma zmagala s svojim zahtevkom, trpi del stroškov v sorazmerju s tistim delom svojega zahtevka, s katerim ni zmagala. Če v postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Če pa je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel, razen osebnih stroškov.

11. Glede na navedeno je toženka utemeljeno odločila, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov za pritožbo in da je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo in materialne stroške stranki z interesom. Ker tožnik ni ugovarjal višini odmerjenih stroškov, ki jih je dolžan povrniti stranki z interesom, sodišče zakonitosti tega dela odločbe ni presojalo. Prvi odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč določa, da sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da tožbenega predloga v upravnem sporu ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi vsebinske navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje dejanskim in pravnim stališčem izpodbijanega upravnega akta in ki naj jih sodišče presodi.1

12. Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

13. Ker stranka z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo ni prispevala k odločitvi sodišča, pa je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 njen zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrnilo.

1 Glej I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016, X Ips 298/2016 z dne 20. 9. 2017 in I Up 16/2017 z dne 15. 2. 2017