Jedro

Ker je tožnica uveljavljala denarne zahtevke in ni šlo za spor o prenehanju delovnega razmerja, uporaba 2. odst. 22. člena ZDSS ne pride v poštev. Z denarnim zahtevkom pa je tožnica v celoti propadla, zato ne pride v poštev niti 1. odst. 22. člena ZDSS in je potrebno pri odmeri stroškov postopka uporabiti določbe ZPP, kot jih je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stimulativni del osebnega dohodka v višini 71.638,00 SIT in 81.318,00 SIT v roku 15 dni in od teh zneskov zakonite zamudne obresti od 23.10.1993 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zadnje glavne obravnave dalje. Sklenilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 178.704,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinja, saj je iz individualne pogodbe med tožnico in toženo stranko, ki se nahaja v spisu, razvidno, da so sta se stranki dogovorili o izplačevanju dobička oz. stimulativnega dela osebnega dohodka. V spisu je tudi celotna dokumentacija, na kakšen način in kdaj se stimulativni del osebnega dohodka izplačuje. Meni, da ji vtoževani stimulativni del osebnega dohodka pripada, saj je prispevala k dobičku in gospodarjenju tožene stranke. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj 22. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih določa, da mora delodajalec trpeti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec ni v celoti uspel s svojim zahtevkom pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Glede na navedeno določbo bi sodišče moralo odločiti, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnici pripada vtoževani stimulativni del osebnega dohodka na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko. V navedeni pogodbi je bilo namreč v 10. tč. določeno, da je stimulativni del osebnega dohodka odvisen od doseženega dobička izkazanega v zaključnem računu zadruge. V primeru 37. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS, št. 31/90) pripada direktorici najmanj en njen mesečni osebni dohodek dosežen v zadnjem obračunskem obdobju. Ob višje izkazanem profitu se udeležba poslovodnega delavca ustrezno poveča na osnovi meril: primerjava dobička zadruge in povprečnega dobička panoge, gibanje dobička v primerjavi z minulim poslovnim letom in dobiček na zaposlenega. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da zadružni svet tožene stranke ni ugotovil dobička in odločal o njegovi delitvi, kot je to določeno v 37. členu SKPG. Sodišče je še ugotovilo, da do take ugotovitve tudi ni moglo priti, saj iz odločbe z dne 20.9.1993 izhaja, da se je zadolženost tožene stranke, v času, ko je bila tožeča stranka direktorica, povečala, realizacija, ekonomičnost in donosnost pa so padle. V tem času so delavci prejemali osebne dohodke pod določili splošne kolektivne pogodbe. Ob takem dejanskem stanju je zahtevek tožnice zavrnilo. Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo prisoditi vtoževani stimulativni del osebnega dohodka na podlagi določb individualne pogodbe o zaposlitvi so torej protispisne. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da dobiček pri toženi stranki ni bil izkazan in zaradi navedenega tožnica tudi ni upravičena do stimulativnega dela osebnega dohodka.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98), ki določa, da sodišče lahko odloči, da delodajalec trpi vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec ni v celoti uspel s svojim zahtevkom pa zaradi tega niso nastali posebni stroški.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica uveljavljala denarne zahtevke in ni šlo za spor o prenehanju delovnega razmerja. Zato 2. odst. 22. člena ZDSS, ki določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, ne pride v poštev. Z denarnim zahtevkom pa je tožnica v celoti propadla (torej ne gre za primer, da ni v celoti uspela s svojim zahtevkom), zato ne pride v poštev niti 1. odst. 22. člena ZDSS in je potrebno uporabiti določbe ZPP, kot jih je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje. Po določbi 1. odst. 154. člena ZPP mora namreč stranka, ki v pravdi ne uspe nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki upoštevalo določbe 155. člena ZPP in priznalo le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.