Jedro

Sodišče je pravilno izpostavilo, da je že invalidska komisija ugotovila, da tožnik dela, ki ga je predhodno opravljal, zaradi svojih zdravstvenih težav ne zmore več opravljati. V izogib nadaljnjemu slabšanju zdravstvenega stanja, so mu bile priznane stvarne omejitve in časovna razbremenitev. Le-te bi mu kljub opravljanju dela ohranjale zdravstveno stanje ter preprečevale njegovo poslabšanje. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik glede na preostalo delovno zmožnost skladno z izvedenskim mnenjem v spornem obdobju takšno delo zmogel. Zaradi navedenega ne more biti ključno zatrjevanje tožnika, da še naprej opravlja delo, ki mu je povzročilo poslabšanje zdravstvenega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženke št. 250000-18070-30210/2015/154 z dne 4. 12. 2020 in št. 250000-18070-30210/2020/161 z dne 7. 1. 2021, da se ugotovi, da je bil tožnik v času od 10. 12. 2020 dalje začasno nezmožen za delo zaradi bolezni za polni delovni čas. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, tožencu pa naloži vračilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Sodišče je zmotno sledilo sodnemu izvedencu, da je tožnik od 10. 12. 2020 dalje sposoben opravljati delo, upoštevajoč omejitve po odločbi ZPIZ z dne 28. 11. 2018, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Sodišče je bistveno kršilo določila postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Tožnik kljub mnenju izvedenca, da naj bi bil tožnik sposoben opravljati delo z omejitvami, od 10. 12. 2020 dalje in v obdobju pred tem, ni bil sposoben za nobeno delo. Tako dne 9. 12. 2020 kot od 10. 12. 2020 dalje, je imel hude bolečine v levem ramenu, komolcu, ledveni hrbtenici ter spodnjih udih, ki jih je lajšal z analgetikom. Vse zdravstvene težave in bolečine pri premikanju so tožnika ovirale opravljati delo, ki naj bi ga glede na svojo preostalo delovno zmožnost zmogel. Zdravljenje pri tožniku ni bilo končano 10. 12. 2020, ker tožnik zaradi COVID ukrepov v letu 2020 ni opravil fizioterapije. Terapije je dokončal šele v letu 2021. Nadaljnje preiskave, ki jih izvedenec ni navajal, so bile pri tožniku predvidene zaradi bolečin, kar je predstavljalo utemeljen razlog za podaljšanje bolniškega staleža. Izvedenec je podal svoje mnenje v letošnjem letu, ko je tožnika pregledal. Zdravstveno stanje tožnika je bilo v spornem obdobju bistveno drugačno, česar izvedenec ni upošteval. Osebni zdravnik tožnika je zanj predlagal podaljšanje bolniškega staleža. Tekom večletnega bolniškega staleža so se tožniku razvile tudi psihične težave, kar je dodatni razlog za priznanje polnega bolniškega staleža. Sodišče je te zdravstvene težave popolnoma zanemarilo, zaradi česar je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženka opozarja, da je pri tožniku podana diagnoza M54.5 bolečina v križu, o čemer je bilo presojano v predsodnem postopku. Tožnik je imel predvidene terapije in nadaljevanje zdravljenja, vendar to še ne pomeni, da bi moral imeti avtomatično priznano začasno zadržanost od dela. Sodni izvedenec je svoje mnenje podal na podlagi pregleda celotne zdravstvene dokumentacije in pregleda tožnika, pri čemer je upošteval preostalo delovno zmožnost s stvarnimi razbremenitvami in v krajšem delovnem času.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravno pravilnimi razlogi.

7. Predmet presoje sta drugostopna odločba toženke št. 250000-18070-30210/2015/154 z dne 4. 12. 2020, ki je potrdila prvostopno odločitev imenovanega zdravnika, da je tožnik od 6. 12. 2020 do 9. 12. 2020 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 10. 12. 2020 dalje pa je zmožen za delo.

8. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe je razvidno, da je bil tožnik kot delovni invalid na podlagi ugotovitev izvedenca od 10. 12. 2020 zmožen opravljati ustrezno delo po odločbi ZPIZ z dne 28. 11. 2018.1

9. Pritožbeno sodišče ne more potrditi zatrjevane procesne kršitve zaradi neizvedbe vseh predlaganih dokazov. Sodišče je v dokaznem sklepu sodbe argumentirano obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov tožnika.2 Tožnik je v dokaznem postopku lahko učinkovito varoval svoje interese in je pritožbeni očitek v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

10. Neutemeljen mora ostati tudi pritožbeni očitek, vkolikor tožnik zaradi neizvedbe predlaganih dokazov uveljavlja pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi nezadostne raziskanosti zdravstvenega stanja tožnika v spornem obdobju.3 Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sprejeto na podlagi izvedovanja sodnega izvedenca ortopeda, da je bil tožnik kot delovni invalid v spornem obdobju zmožen opravljati svoje delo skladno z odločbo ZPIZ.

11. Rdeča nit pritožnikovega razlogovanja je, da ga pri opravljanju ustreznega dela ovirajo bolečine. Sodišče je pravilno izpostavilo, da je že invalidska komisija ugotovila, da tožnik dela, ki ga je predhodno opravljal, zaradi svojih zdravstvenih težav ne zmore več opravljati. V izogib nadaljnjemu slabšanju zdravstvenega stanja, so mu bile priznane stvarne omejitve in časovna razbremenitev. Le-te bi mu kljub opravljanju dela ohranjale zdravstveno stanje ter preprečevale njegovo poslabšanje.4 Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik glede na preostalo delovno zmožnost skladno z izvedenskim mnenjem v spornem obdobju takšno delo zmogel.5 Zaradi navedenega ne more biti ključno zatrjevanje tožnika, da še naprej opravlja delo, ki mu je povzročilo poslabšanje zdravstvenega stanja.6

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno razlogovanje, da pri tožniku zdravljenje zaradi ukrepov COVID-19 v letu 2020 ni bilo zaključeno, ker ni mogel opraviti vseh predvidenih fizioterapij. Napotitev zavarovanca na fizioterapijo ne pogojuje brezpogojne upravičenosti do bolniškega staleža, saj je pri tem vprašanju bistveno zdravstveno stanje zavarovanca. Sodišče je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da fizioterapija ne bi imela pomembnega vpliva na tožnikovo delovno zmožnost, saj je bil že pred izvedbo fizioterapije zmožen opravljati ustrezno delo po odločbi ZPIZ, kar je podrobno obrazložilo v 15. točki obrazložitve.7

13. Sodišče je argumentirano opozorilo, da so bile pri tožniku zdravstvene težave, ki trajno vplivajo na njegovo zmožnost opravljanja dela, upoštevane že v invalidskem postopku. Na ta način je bila ugotovljena tožnikova preostala delovna zmožnost, v obsegu katere lahko tožnik kot delovni invalid opravlja ustrezno delo. Ugotovitve sodnega izvedenca o tožnikovi (ne)zmožnosti upoštevajo tožnikovo zmožnost opravljati „ustrezno delo“ v relevantnem obdobju zaradi „začasnih“ zdravstvenih težav, ki so predmet postopka ugotavljanja začasne nezmožnosti.8 Nenazadnje se je sodišče opredelilo tudi do tožnikovih psihičnih težav, ki v tem sporu niso mogle imeti pomembnejšega vpliva na ugotavljanje začasne nezmožnosti.9

14. Na podlagi obrazloženega je potrebno pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ob takšnem pritožbenem izidu je na temelju 165. člena v zvezi z 154. členom ZPP potrebno odločiti, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka.

1 Tožnik je bil z odločbo 28. 11. 2018 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do dela na drugem delu z omejitvami – lažje fizično delo, pri katerem ročno premešča bremena do 5 kg, delo ki se opravlja izmenično stoje izmenično sede in s hojo po ravnem, delo pri katerem občasno prekoračuje ergonomske kote gibov v vratni in ledveni hrbtenici, delo, ki se opravlja z zgornjima okončinama le do 90 stopinj odročitve (predročitve) v ramenih, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno 20 ur tedensko od 21. 5. 2018 dalje. 2 Zaslišanje osebnega zdravnika in imenovanje lečečih specialistov psihiatra, nevrologa in ortopeda. Pravilno je pojasnilo, da glavnino tožnikovih težav predstavljajo zdravstvene težave z lokomotornim sistemom, zaradi česar je najbolj ustrezno imenovanje izvedenca ortopeda, ne pa nevrologa. Utemeljeno je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje predsednika zdravstvene komisije, še posebej podrobno je obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga za imenovanje izvedenca psihiatra v 13. točki obrazložitve. 3 Sodni izvedenec je ugotavljal tožnikovo zmožnost opravljanja dela v obdobju, ki je predmet tega postopka, kar je razvidno iz obrazložitve izvedenskega mnenja, ko je povzemal izvide in ostalo medicinsko dokumentacijo. 4 Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti ustrezno delo skladno z dokončno odločbo izdano v invalidskem postopku. Vendar je to le načelna obveznost, saj se lahko zgodi, da delodajalec delavcu ne more zagotoviti z dokončno odločbo priznanih pravic iz naslova invalidnosti. Invalidi so varovana kategorija, ki ne morejo izgubiti dela samo zaradi ugotovljene invalidnosti. 5 Začasno nezmožnost za delo je potrebno ugotavljati upoštevajoč priznane razbremenitve s strani ZPIZ. 6 Če delodajalec ustreznega dela nima, mora delavca razporediti na čakanje na delo, dokler mu ne zagotovi ustreznega dela oziroma mu ob zakonskih pogojih odpove pogodbo o zaposlitvi. V tem primeru ima delavec pravico do ustreznih nadomestil v času brezposelnosti iz naslova invalidnosti. 7 Začetne degenerativne spremembe na tetivah rotatorne manšete bistveno ne vplivajo na gibljivost ramenskih sklepov, temveč na hitrejšo utrudljivost in pojavljanje bolečine pri delu nad nivojem ključnic. Opravljena fizioterapija bi pa le povečala gibljivost. 8 Trajne zdravstvene težave, ki trajno vplivajo na tožnikovo zmožnost opravljanja dela so bile ugotavljane v invalidskem postopku. 9 Ker se tožnikove psihične težave navezujejo na socialno problematiko, je za razrešitev vprašanja tožnikove začasne nezmožnosti bistvena opredelitev ovrednotenja tožnikovih osnovnih zdravstvenih težav, ki jih je ugotovil izvedenec ortopedske stroke.