Jedro

Namen pravnega reda je, da se v primeru spora o pravici ali pravnemu razmerju ta spor čim prej reši z odločbo državnega organa, ki naj odstrani vsak dvom o medsebojnih pravicah in obveznostih. Za učvrstitev tega namena je uveljavljen institut pravnomočnosti, ki v sistemu pravnih vrednot prevladuje nad zakonitostjo, saj je temelj pravne varnosti. Prizadevanje, vsebovano v pravnem redu, da naj se spor dokončno reši in se ta razrešitev ne postavlja več pod vprašaj, bi razvodenelo, če bi stranka, za katero se je postopek zaključil neuspešno, v naknadnem sporu zaradi plačila odškodnine z zatrjevanjem nepravilnega odločanja toženo stranko postavila v položaj, da naj se ekskulpira. Pravica do povračila škode po 26. členu Ustave RS je namreč sekundarno varstvo pred protipravnim ravnanjem državnih organov. Morebitni sanaciji nepravilnega odločanja sodišč je zato namenjen sistem pravnih sredstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 56.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2011 (tč. I izreka) in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 1.860,00 EUR (tč. II izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka zahteva povračilo škode na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije. Prvi odstavek tega člena določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Določba se v pomanjkanju drugačne normativne ureditve navezuje na splošno odškodninsko odgovornost po Obligacijskem zakoniku (OZ).(1) Za utemeljitev neposlovne odškodninske odgovornosti po OZ morajo biti podane vse štiri splošne predpostavke: protipravnost ravnanja (škodljivo dejstvo), škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. Ker morajo biti predpostavke odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativno, odsotnost katerekoli izmed njih povzroči zavrnitev zahtevka.

Tožeča stranka uveljavlja odškodnino v višini 56.000,00 EUR, kolikor je znašala tržna vrednost njenega stanovanja, do prodaje katerega je prišlo zaradi zatrjevane napake sodnika v izvršilnem postopku. Tožeča stranka je utemeljevala, da je bila lastnica dveh stanovanj v istem objektu, in sicer ID 0-1 (prej vpisanem v podvložku 1/1) in ID 0-7 (prej vpisanem v podvložku 1/6, k. o. X), pri čemer je drugo navedeno stanovanje prodala N. in D. A., ta dva pa sta stanovanje prodala naprej (ZK dovolila pa ne izstavila) in ga tudi zastavila. Zoper njiju je bil vložen predlog za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ker pa stanovanje še ni bilo v zemljiški knjigi vpisano v skladu z vzpostavljeno etažno lastnino, je izvršilno sodišče upnika pozvalo, naj svoj predlog za izvršbo dopolni s tistimi podatki o nepremičnini, s katerimi je ta vpisana v zemljiško knjigo. Na podlagi napačne upnikove označbe v dopolnitvi predloga (namesto s 1/6 je upnik označil nepremičnino s 1/1) je prišlo do zmotne vknjižbe lastninske pravice prej navedenih dveh fizičnih oseb na stanovanju tožeče stranke. Vknjižba je bila potrebna zaradi teka izvršilnega postopka. S prodajo v izvršilnem postopku pa je tožeča stranka na stanovanju izgubila lastninsko pravico. To dejansko stanje v bistvenem ni bilo sporno pred sodiščem prve stopnje, niti ni izpodbijano v pritožbi. V pritožbi pa tudi ni izpodbijana dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil sklep o pomotni vknjižbi lastninske pravice D. in N. A. na stanovanju tožeče stranke njej tudi vročen, a proti njemu ni vložila nikakršnih pravnih sredstev. Pritožbeno sodišče je na tako ugotovljeno in neizpodbijano dejansko stanje vezano.

Namen pravnega reda je, da se v primeru spora o pravici ali pravnemu razmerju ta spor čim prej reši z odločbo državnega organa, ki naj odstrani vsak dvom o medsebojnih pravicah in obveznostih.(2) Za učvrstitev tega namena je uveljavljen institut pravnomočnosti, ki v sistemu pravnih vrednot prevladuje nad zakonitostjo, saj je temelj pravne varnosti.(3) Prizadevanje, vsebovano v pravnem redu, da naj se spor dokončno reši in se ta razrešitev ne postavlja več pod vprašaj, bi razvodenelo, če bi stranka, za katero se je postopek zaključil neuspešno, v naknadnem sporu zaradi plačila odškodnine z zatrjevanjem nepravilnega odločanja toženo stranko postavila v položaj, da naj se ekskulpira.(4) Pravica do povračila škode po 26. členu Ustave RS je namreč sekundarno varstvo pred protipravnim ravnanjem državnih organov.(5) Morebitni sanaciji nepravilnega odločanja sodišč je zato namenjen sistem pravnih sredstev.(6) Tožeča stranka v pritožbi ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je sklep o vknjižbi lastninske pravice na njenem stanovanju v korist novih imetnikov prejela,(7) pa kljub temu, da je bila nasprotna udeleženka (oseba, proti kateri se predlaga vpis oziroma v breme katere se vpis opravi po uradni dolžnosti - prim. 132. člen Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1), torej stranka postopka, in v pravnem pouku seznanjena z možnostjo vložitve ugovora, le-tega ni vložila. Nebistveno je pritožbeno izvajanje, da tožeča stranka s postopkom izvršbe „ni imela nobene zveze“. Vpis na temelju tretjega odstavka 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa, da če je lastninska pravica na nepremičnini, nad katero se vodi izvršilni postopek, v zemljiški knjigi vpisana na nekoga drugega, mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice, se na podlagi četrtega odstavka 168. člena ZIZ res izvede po uradni dolžnosti. Vendar pa je imela tožeča stranka v (koneksnem) zemljiškoknjižnem postopku status udeleženke. V tej zemljiškoknjižni zadevi, v kateri je prišlo do izbrisa njene lastninske pravice na stanovanju in posledično vpisa lastninske pravice na D. in N. A., pa kljub temu, da je imela status udeleženke in je tožeča stranka gospodarska družba z organiziranimi stroškovnimi službami (gl. tč. 4 izpodbijane sodbe), ki jo pri vodenju poslov veže standard profesionalne skrbnosti (263. člen Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1),(8) za obrambo svojih lastninskih upravičenj ni storila ničesar. Smisel in namen sistema pravnih sredstev (in ustavne pravice do pravnega sredstva) je ravno v varstvu posameznika pred sodnimi napakami. Če je sodniška napaka odpravljiva in bi se stranka s tem škodi lahko izognila, odškodninske obveznosti ni, saj ravnanje oškodovanca, ki je opustil vlaganje pravnih sredstev, vrednostno pretehta nad ravnanjem sodišča.(9) Novejša sodna praksa(10) in teorija(11) zato pripisujeta opustitvi vložitve pravnih sredstev učinek pretrganja pravno relevantne vzročne zveze med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem sodišča. Z naziranji te prakse in teorije se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do navedb, da je „podrobno pojasnila okoliščine, zaradi katerih nepravilnosti ni zaznala,“ s čimer smiselno očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeni razlogi morajo biti določni,(12) da je sploh mogoče ugotoviti predmet pritožbene graje, kar pa obravnavani niso. Kolikor so s tem pritožbenim očitkom mišljena stališča tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje (npr. l. št. 42-43), da je nastanek škode mogoče pripisati zgolj ravnanju sodišča, pa je bilo zgoraj že pojasnjeno, zakaj je takšno naziranje materialnopravno zmotno.

Tožeča stranka pa ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, da naj bi bila tožena stranka (zanjo sodišče) z dopisom N. A. (dolžnika v izvršilnem postopku) obveščena z dne 16. 2. 2009, da ni lastnik stanovanja, ki je predmet izvršilnega postopka. Neodvisno od tega, ali je navedeni dopis (priloga A20) v smislu preprečevanja škode, torej, da se izvršba vodi na stanovanju, glede katerega je nekaj manj kot dve leti pred tem prišlo do zmotnega vpisa lastninske pravice (do vpisa je prišlo na podlagi sklepa Dn 1382/2007 z dne 16. 3. 2007), sploh mogoče šteti za dovolj določen, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka opustila vsakršne aktivnosti za preprečitev nastanka pravnomočnosti vpisa na podlagi sklepa z dne 16. 3. 2007. Zato se (ob implicitnem priznavanju svoje pasivnosti) tudi ne more uspešno sklicevati na to, da je na napako opozarjala druga udeleženka zemljiškoknjižnega postopka (fizična oseba) skoraj dve leti po tem, ko je bila napaka že storjena. Za utemeljitev pretrganja vzročne zveze je vrednostno odločilen dejavnik opustitev vlaganja pravnih sredstev tožeče stranke in ne ravnanja laičnih tretjih oseb.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru ni podana vzročna zveza kot ena izmed uvodoma navedenih štirih predpostavk, ki morajo biti kumulativno izpolnjene za uspešno uveljavljanje odškodninske odgovornosti. Zato se ne bo opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki napadajo zaključke sodišča prve stopnje o tem, da ni podana niti protipravnost ravnanja sodišča v konkretnem primeru.(13) Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so po njegovi oceni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. D. Jadek Pensa, Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pravica do povračila škode po 26. členu ustave, Podjetje in delo 6/1999, str. 1290 in nasl. Op. št. (2): L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 311. Op. št. (3): Ustavno sodišče RS v Up-457/09 in U-I-63/03-7. Op. št. (4): Prim. VS RS III Ips 142/2005. Op. št. (5): Prim. VS RS III Ips 105/2007. Op. št. (6): VS RS III Ips 142/2005. Op. št. (7): Dne 20. marca 2007, kot je razvidno tudi iz vročilnice, s katerim je bil tožeči stranki (oziroma njeni pravni prednici) vročen sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu Dn 1382/2007 z dne 16. 3. 2007 (priloga B2 v sodnem spisu).

Op. št. (8): N. Plavšak, ZFPPIPP z uvodnimi pojasnili, GV Založba, Ljubljana 2008, komentar k 28. členu ZFPPIPP o vsebinski izenačenosti standarda profesionalne skrbnosti iz 28. člena ZFPPIPP in skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1. Op. št. (9): J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, IPP PF, str. 206. Op. št. (10): Gl. npr. VSL II Cp 1830/2013 in VSL I Cpg 1638/2014. Op. št. (11): J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, IPP PF, str. 206. Op. št. (12): Prim. VSL sodba V Cpg 58/2015, tč. 24-25. Op. št. (13): V literaturi se zagovarja stališče, da mora stranka (oškodovanec) v samem postopku do pravnomočnosti oziroma postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi uveljavljati protipravnost (ravnanje v očitnem nasprotju z zakoni ali podzakonskimi predpisi, npr. neuporaba povsem jasne določbe zakona ali namerna razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso), sicer se nanjo ne more sklicevati v odškodninskem postopku proti državi. Gl. D. Možina, Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis 2013, IPP PF, str. 149.