Jedro

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo zahtevku za plačilo razlike v plači za redno in nadurno delo, kot podlago za to odločitev pa je pravilno upoštevalo dogovor med tožnikom in toženo stranko glede urne postavke 6,50 EUR na uro in 9,75 EUR na naduro (tj. urna postavka, povečana za 50 %), ki ga tožena stranka neuspešno zanika v pritožbi. Tožnik je glede obstoja tega dogovora že v tožbi podal zadostno trditveno podlago, njegova izpoved glede konkretnih okoliščin tega dogovora pa ne predstavlja nedovoljenega informativnega dokaza, za kar se zmotno zavzema pritožba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj tožniku za obdobje od 1. 5. 2014 do 21. 1. 2016 plača razliko v plači v znesku 9.354,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2018 do plačila (I.a točka izreka); zavrnilo je višji zahtevek za plačilo 892,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za odvod davkov in prispevkov od vtoževanih zneskov iz tega naslova (I.b točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku za obdobje od 1. 5. 2014 do 29. 2. 2016 plača stroške v zvezi z delom v znesku 5.558,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2018 dalje do plačila (II.a točka izreka); zavrnilo je višji zahtevek za plačilo 2.826,10 EUR iz tega naslova z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II.b točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov v zvezi z delom za obdobje od 1. 3. 2014 do 30. 4. 2014 (II.c točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku za obdobje od 1. 3. 2014 do 29. 2. 2016 plača nadomestilo plače za letni dopust v znesku 2.778,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2018 do plačila (III.a točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 3. 2014 do 29. 2. 2016 plačati nadomestilo plače za letni dopust v znesku 618,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter za obračun davkov in prispevkov od vtoževanega zneska iz tega naslova (III.b točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku za obdobje od 22. 1. 2016 do 29. 2. 2016 plača nadomestilo plače za čas bolniške odsotnosti v znesku 1.661,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2018 do plačila (IV.a točka izreka); zavrnilo je višji zahtevek za 243,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za odvod davkov iz prispevkov od vtoževanega zneska iz tega naslova (IV.b točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku plača regres za letni dopust za leta 2014, 2015 in 2016 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki izhajajo iz izreka sodbe (V.a točka izreka); zavrnilo je višji zahtevek za plačilo regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter zahtevke za odvod dohodnine od vtoževanih zneskov iz tega naslova (V.b točka izreka). Zaradi umika tožbe je ustavilo postopek za obračun bruto premalo obračunane in izplačane plače za redno in nadurno delo ter po plačilu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska plače za redno in nadurno delo v znesku 3.181,49 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2018 do plačila (VI. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v znesku 640,80 EUR, stroške postopka v znesku 3.008,92 EUR pa na račun sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (VII. in VIII. točka izreka).

S sklepom o popravi sodbe je sodišče prve stopnje popravilo besedilo prvega stavka v prvem odstavku pravnega pouka glede rokov za pritožbo zoper posamezne dele izpodbijane sodbe.

2. Zoper ugodilni del in zoper odločitev o stroških postopka v VII. in VIII. točki izreka sodbe in sklepa se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede dogovorjene urne postavke. Tožnik in sodelavci so si dogovor izmislili. A.A. in B.B. sta svoji izpovedi v tem in v postopku I Pd 1116/2018 večkrat spremenila, njuni izpovedi pa nasprotujeta navedbam in izpovedi tožnika. A.A. je v tem postopku izpovedal, da je bil dogovor o višini urne postavke sprejet v restavraciji C. v starem mestu, ki se v resnici nahaja v D., v postopku I Pd 1116/2018 pa je izpovedal, da se je o urni postavki dogovoril ob podpisu pogodbe z E.E.. Izpoved B.B. v tem postopku nasprotuje njegovi izpovedi v postopku Pd 1116/2018, da se je za plačo vsak delavec dogovarjal posebej in da ne ve, če je A.A. s toženo stranko sklenil kakšen dogovor. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, da sta pisni izjavi A.A. in B.B. v bistvenih delih identični, kar dokazuje njuno neverodostojnost. Tožnikova izpoved glede spornega dogovora predstavlja nedovoljen informativni dokaz. Do izplačil tožniku v drugačni višini od pogodbeno dogovorjene je prišlo zaradi upoštevanja avstrijskih predpisov glede minimalne plače. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal nadurno delo. Direktor in prokuristka sta izpovedala, da ju o nadurah ni nihče obvestil, z družbo F. pa je bila dogovorjena, da napoteni delavci delo opravljajo v trajanju 40 ur na teden. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pravilno upošteval navodila E.E., ki pri toženi stranki ni bil nikoli zaposlen. Tožnik je evidence delovnega časa pripravil sam in ne odražajo dejansko opravljenega dela. Sodišča prve stopnje je ugotovitve glede nadurnega dela v obdobju od 1. 5. 2014 do 14. 9. 2014 zmotno utemeljilo na izpovedih A.A. in B.B., saj v tem obdobju nista bila tožnikova sodelavca. Opozarja, da je delavec po sodni praksi za nadure nad zakonskim maksimumom upravičen do plačila po urni postavki za redne ure. Sodišče prve stopnje je pri izračunu prikrajšanja iz naslova nadomestila za bolniško odsotnost zmotno upoštevalo višjo urno postavko. Ni šlo za poškodbo pri delu, kot tudi ne drži, da jo je bil E.E. dolžan obvestiti o poškodbi tožnika. Tožnik bi ji moral predložiti bolniški list, na podlagi katerega bi lahko tožena stranka zahtevala refundacijo nadomestila v breme zdravstvenega zavarovanja. V pogodbi o zaposlitvi se je s tožnikom dogovorila za povračilo stroškov v zvezi z delom pod pogoji, ki jih določa kolektivna pogodba, avstrijski kolektivni pogodbi pa povračila teh stroškov ne določata. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s tožnikom sklenila dogovor o višini stroškov za prehrano in prevoz na delo. Pisni izjavi prič A.A. in B.B. ne potrjujeta dogovora o povračilu stroškov za prevoz na delo v mesečnem znesku 100,00 EUR, iz njunih izpovedi pa izhaja, da se o tem s toženo stranko nista dogovarjala. Ne drži, da je E.E. zadolžila za usklajevanje dela z napotenimi delavci v Avstriji, predvsem pa ta ni bil zadolžen za organiziranje prevoza na delo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, da je bil avto po vedenju direktorja in prokuristke tožene stranke tožniku in drugim delavcem na voljo ves čas in ne zgolj za prevoz na delo. Tožniku je poravnala vse terjatve iz naslova regresa za letni dopust. O tem, s katerimi akontacijami je bil poračunan regres, je izpovedala prokuristka tožene stranke. Vztraja pri ugovoru zastaranja vtoževanih terjatev, saj petletni zastaralni rok iz ZDR-1 ne more veljati za pravice delavcev po tujih predpisih. Sodišče prve stopnje bi moralo skladno z določbo 158. člena ZPP tožniku naložiti povrnitev sorazmernega dela njenih stroškov, nastalih pred umikom tožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Tožnik je bil v vtoževanem obdobju zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas od 1. 5. 2014 do 1. 5. 2015 in od 2. 9. 2015 do 31. 7. 2016. Delo je opravljal v Avstriji, kamor ga je napotila tožena stranka, najprej pri družbi G. GMBH (H.), od 15. 9. 2014 dalje pa pri družbi F. (F.). Delovno razmerje pri toženi stranki mu je prenehalo 29. 2. 2016. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki je pravilno odločilo o tožbenem zahtevku iz naslova plačila za redno in nadurno delo, stroškov za prevoz in prehrano med delom, nadomestila za čas izrabe letnega dopusta, regresa za letni dopust in nadomestila za čas bolniške odsotnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo zahtevku za plačilo razlike v plači za redno in nadurno delo, kot podlago za to odločitev pa je pravilno upoštevalo dogovor med tožnikom in toženo stranko glede urne postavke 6,50 EUR na uro in 9,75 EUR na naduro (tj. urna postavka, povečana za 50 %), ki ga tožena stranka neuspešno zanika v pritožbi. Tožnik je glede obstoja tega dogovora že v tožbi podal zadostno trditveno podlago, njegova izpoved glede konkretnih okoliščin tega dogovora pa ne predstavlja nedovoljenega informativnega dokaza, za kar se zmotno zavzema pritožba.

7. Tožena stranka v pritožbi s sklicevanjem na izpovedi direktorja in prokuristke neutemeljeno uveljavlja, da se je s tožnikom glede višine plačila za delo dogovorila le to, kar izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje nasprotno izhaja že iz dinamike izplačil tožniku, ki jo je tožena stranka navedla v drugi pripravljalni vlogi, obstoj dogovora o višji urni postavki od pogodbeno dogovorjene pa potrjujejo izpovedi tožnika ter prič A.A. in B.B.. Pritožba neutemeljeno zatrjuje nasprotja med izpovedma prič A.A. in B.B. v tem in v postopku Pd 1116/20181, saj so v bistvenih delih skladna, odstopanje, ki se nanaša na lokacijo sestankov, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno pripisalo časovni oddaljenosti dogodkov.

8. Pritožba neutemeljeno vztraja, da sta pisni izjavi prič A.A. in B.B. v relevantnih delih identični, kar kaže na njuno neverodostojnost. Sodišče prve stopnje je ravno zaradi tega ugovora tožene stranke priči zaslišalo, vsebinsko skladnost njunih pisnih izjav pa pripisalo dejstvu, da je do spornega dogovora glede plačila za delo in stroškov v zvezi z delom v resnici prišlo. Izpoved priče A.A. v postopku I Pd 1116/2018, da se je o višini svoje urne postavke dogovoril ob podpisu pogodbe o zaposlitvi z E.E. v avgustu 2013, ni v nasprotju z njegovo izpovedjo v obravnavanem postopku, da se je s toženo stranko o višini plačila za delo pogovarjal (tudi) na sestanku v restavraciji C. v novembru 2013. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje so se delavci s toženo stranko o tem pogovarjali večkrat, kar tudi pojasni, zakaj je A.A. v postopku I Pd 1106/2018 naštel druge prisotne osebe kot v obravnavani zadevi. Pritožba napačno navaja, da je do izplačil v drugačni višini od pogodbeno dogovorjene prišlo zgolj zaradi višje minimalne plače v Avstriji v bruto znesku 1.197,15 EUR. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje podatki iz plačilnih list za tožnika tega ne potrjujejo.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pri družbah G. in F. opravljal delo v zatrjevanem obsegu, saj tožena stranka nasprotnega ni dokazala. Ker tožena stranka ni predložila evidence delovnega časa za tožnika, ki jo je bila dolžna voditi po 18. členu Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDVS; Ur. l. RS, št. 40/06), je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot pravilno tožnikovo evidenco opravljenih ur, glede katere je ta izpovedal, da jo je pisal sproti, vsakodnevno. Pritožba neutemeljeno poudarja, da direktor in prokuristka tožene stranke te evidence nista videla, da nadurnega dela delavcem nista odredila in da jima o tem, da delavci opravljajo nadure, ni nihče poročal, saj to ne dokazuje, da nadurno delo ni bilo opravljeno. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil za organiziranje in razporejanje dela delavcem v Avstriji zadolžen E.E., iz izpovedi direktorja in prokuristke tožene stranke pa izhaja, da jima je bila vloga tega delavca znana. Tožena stranka se s prenosom pravice in dolžnosti dajanja navodil in odrejanja dela delavcem na tretjo osebo ne more razbremeniti obveznosti plačila za delo, ki je bilo po navodilu te osebe v resnici opravljeno, pri čemer tudi ni odločilno pritožbeno sklicevanje tožene stranke na dejstvo, da je imela s F. sklenjen dogovor o 40‑urnem delovniku.

10. Pritožba neutemeljeno poudarja, da sta bila A.A. in B.B. tožnikova sodelavca le v obdobju od 1. 5. 2014 do 14. 9. 2014, ko je bil zaposlen pri F., in da se zato pisni izjavi in izpovedi teh prič glede nadurnega dela lahko nanašajo le na to obdobje. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so bili tožnik, A.A. in B.B. v medsebojnih stikih (obiski) tudi v času, ko je tožnik delo opravljal pri družbi G., sicer pa je sodišče prve stopnje tudi za to obdobje ob odsotnosti drugačnih podatkov tožene stranke o številu opravljenih ur utemeljeno sledilo evidenci in izpovedi tožnika. Pritožba zmotno navaja, da tožniku po sodni praksi za ure, ki presegajo zakonski maksimum nadurnega dela iz tretjega odstavka 144. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) pripada le plačilo za redne ure, torej brez dodatka. Takšno stališče je bilo sicer zavzeto v zadevi pritožbenega sodišča Pdp 68/2011, a je bilo spremenjeno z judikatom Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 111/2012. 11. Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi pravilnih ugotovitev, da se je 22. 1. 2016 poškodoval na delu, da zaradi posledic poškodbe do prenehanja delovnega razmerja 29. 2. 2016 ni več prišel na delo in da mu tožena stranka ni obračunala nadomestila za čas bolniške odsotnosti, utemeljeno prisodilo to nadomestilo v višini 100 % osnove, pri čemer je pravilno izhajalo iz dogovorjene višje urne postavke. Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval na delu, saj to poleg izpovedi tožnika potrjujeta tudi pisni izjavi prič A.A. in B.B., ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot verodostojni. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je tožniku za obdobje bolniške odsotnosti izplačala plačo, kot če bi delal. Vsa izplačila tožene stranke tožniku so bila upoštevana že pri odločitvi o zahtevku za plačilo razlike v plači iz naslova opravljenega rednega in nadurnega dela, zato je tožnik upravičen (tudi) do nadomestila za čas bolniške odsotnosti v prisojeni višini. Ni bistveno zatrjevanje tožene stranke, da je tožnik o poškodbi in o nastopu bolniškega staleža ni obvestil. Z njegovo poškodbo pri delu je bil vsaj seznanjen E.E., ki je bil zadolžen za usklajevanje dela napotenih delavcev v Avstriji in je bil prokuristko po njeni izpovedi dolžan obvestiti o bolniških odsotnostih delavcev, če tega ni storil, pa to po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne more iti v škodo tožnika. Ker tožena stranka tožniku nadomestila za bolniško odsotnost sploh ni izplačala, se v pritožbi ne more sklicevati na to, da bi bolniški list, ki ji ga tožnik ni predložil, predstavljal podlago za refundacijo tega nadomestila po določbah Pravilnika o obračunu bruto nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in o načinu vlaganja zahtevkov delodajalcev za povračilo izplačanih nadomestil (Ur. l. RS, št. 130/04 in nasl.).

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta tožnik in tožena stranka tudi glede povračil stroškov v zvezi z delom sklenila dogovor drugačen od tistega, ki izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Pri ugotavljanju višine tožnikovega prikrajšanja iz tega naslova je pravilno upoštevalo vse tožniku že izplačane zneske, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da sta se stranki glede stroškov za prehrano med delom dogovorili za povračilo zneska 10,00 EUR dnevno. Prokuristka tožene stranke je sicer res izpovedala, da je bil tožniku strošek za prehrano med delom izplačan skladno z določili pogodbe o zaposlitvi (ki se sklicuje na kolektivno pogodbo), vendar je po izpovedi računovodkinje H.H. strošek za prehrano v znesku 6,12 EUR veljal le za delo v Sloveniji (ki ga tožnik ni opravljal), sicer pa je imel tožnik prehrano plačano v Avstriji. Ker tožena stranka ni podala določnih navedb o tem, kakšni zneski, s strani koga in kdaj so bili tožniku plačani za prehrano med delom v Avstriji, čeprav je bila skladno s 16. členom ZEPDVS o tem dolžna voditi evidenco, je sodišče prve stopnje o zahtevku za povračilo stroškov za prehrano med delom pravilno odločilo na podlagi dogovora, ki ga potrjujejo skladne izpovedi tožnika ter prič A.A. in B.B..

13. Pritožba neutemeljeno nasprotuje odločitvi o utemeljenosti zahtevka za povračilo stroškov za prevoz na delo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je E.E. z vednostjo tožene stranke njenim delavcem v zameno za plačilo nudil prevoz na delo, saj to potrjuje tudi izpoved direktorja tožene stranke. Upoštevaje izpoved tožnika, da mu je direktor na sestanku v C. rekel, naj se glede prevoza sami znajdejo, kolikor jih bo to stalo, pa jim bo povrnjeno, in izpoved direktorja tožene stranke, da je E.E. od delavcev iz tega naslova dejansko zahteval 100,00 EUR, kot so skladno izpovedali tožnik, A.A. in B.B., je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo povračilo stroškov za prevoz na delo v zatrjevani višini 100,00 EUR mesečno, ne glede na to, ali je bilo vozilo delavcem na voljo (tudi) za prevoze, nepovezane z delom.

14. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je z izplačanimi akontacijami poravnala vse svoje obveznosti do tožnika iz naslova regresa za letni dopust za leta 2014, 2015 in 2016. Ker pri nobenem od nakazil v namenu ni bilo navedeno, da se poplačuje (del) regresa za letni dopust za posamezno koledarsko leto, vsa izvršena izplačila pa so bila upoštevana že pri odločitvi za plačilo razlike v plači in stroškov v zvezi z delom, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo regres za letni dopust za navedena leta v pripadajoči višini. Razlogi v 54. do 57. točki obrazložitve sodbe v zvezi s tem so jasni in ustrezno obrazloženi, pritožba pa jim nasprotuje le pavšalno.

15. Tožena stranka v pritožbi s sklicevanjem na določbe avstrijskih kolektivnih pogodb neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja vtoževanih terjatev. Delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko na podlagi prvega odstavka 3. člena ZDR-1 urejajo določbe tega zakona, zato je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja pravilno upoštevalo določbo 202. člena ZDR-1 o 5-letnem zastaralnem roku, in ne določbe o krajših zastaralnih rokih iz tujih kolektivnih pogodb, ki so za tožnika tudi manj ugodne.

16. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, ki ji pritožba nasprotuje predvsem v posledici nasprotovanja odločitvi o glavni stvari. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka upoštevalo, da je tožnik 27. 11. 2018 delno umaknil tožbo (glej 67. točka obrazložitve sodbe), zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno.

17. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Gre za individualni delovni spor tožnika A.A. zoper isto toženo stranko kot v obravnavani zadevi.