Jedro

Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na nedopustnost izvršbe na nepremičnine so bistvene okoliščine: dobra vera in poštenost tožene stranke glede zaupanja v spise v zemljiški knjigi ter skrbnost tožeče stranke glede vpisa njene pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izvršba Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. In 99/00088 upnika P. G., Š. ..., Š. v R. d., zoper dolžnika I. F. L., C. na g. ..., C., zaradi izterjave 879.057,00 SIT s pripadki, s cenitvijo in prodajo parcelnih številk ... vinograd in ... stavbišče, vpisanih v vl. št. ... k.o I., nedopustna ter da je tožena stranka dolžna tožečima stranka povrniti pravdne stroške, povečane za 20 % DDV, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila (1. točka izreka). Tožečima strankama pa je naložilo, da sta dolžni toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 141.140,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.2004 do plačila (2. točka izreka).

Sodbo prvostopnega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopka (1. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) izpodbijata tožeči stranki. V pritožbi sta navedli, da je stališče sodišča prve stopnje, da je toženec pridobil pravico poplačila svoje terjatve iz sporne nepremičnine pred vsemi, kar velja tudi v primeru spremembe lastništva, napačno,saj takšna pravica toženca ni absolutna, ampak ima enake pravne učinke kot zastavna pravica. Nasprotno pa ima takšen absolutni učinek dne 18.1.1999 v korist tožnikov vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve, ki je bila v zemljiško knjigo vpisana pred vložitvijo predloga za izvršbo s strani toženca. V času veljavnosti Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS št. 33/95 in 50/02 - v nadaljevanju ZZK/95) je v pravdnem postopku izdana začasna odredba prepovedi odtujitve in obremenitve veljala zoper vse, torej absolutno tudi zoper tretje osebe, zaradi česar predlog za izvršbo ne more imeti močnejšega pravnega učinka kot pravnomočna začasna odredba. Poleg tega sta tožnika s pravnomočno sodbo opr. št. P 16/99 z dne 17.5.2002, ki je dne 19.6.2002 postala pravnomočna, dosegla, da jima je I. F. L. dolžan izstaviti za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo sposobno listino, ki jo v nasprotnem primeru nadomešča sodba. Takšno sodbo je bilo sodišče dolžno po uradni dolžnosti vknjižiti v zemljiško knjigo takoj po njeni pravnomočnosti (68. člen ZZK/95), torej pred iztekom veljavnosti vknjižene prepovedi. Tako sta tožnika pridobila pravnomočno sodbo o ugotovitvi lastninske pravice na nepremičnini, ki ima glede na vknjižbo prepovedi, vrstni red pred tožencem in je tako njun zahtevek za nedopustnost izvršbe na tej nepremičnini utemeljen. Zaradi vsega navedenega sta predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in v njej pritrdila zaključkom sodišča prve stopnje kot pravilnim ter predlagala zavrnitev pritožbe tožečih strank.

Pritožba je utemeljena.

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika še vedno nista vknjižena v zemljiški knjigi kot lastnika nepremičnine parc. št. ... in ... k.o. I. je v nasprotju s stanjem v zemljiški knjigi, iz katerega izhaja, da je zemljiškoknjižno sodišče s sklepom z dne 29.12.2003 (torej pred izdajo izpodbijane sodbe) ugodilo zemljiškoknjižnemu predlogu tožnikov in pri navedeni nepremičnini parc. št. ... in ... k.o. I. na podlagi zamudne sodbe Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. P 16/99 z dne 27.5.2002 vknjižilo lastninsko pravico v korist tožnikov (vsakega do ˝) z učinkom od dne 12.3.2003 (datum vložitve predloga) in ti parceli odpisalo od vl. št. 42 ter vpisalo v novo vl. št. 986. Poleg tega pa takšno dejstvo vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo kot pogoj pridobitve lastninske pravice na nepremičnini za odločitev o utemeljenosti tožbe na nedopustnost izvršbe (izločitvena tožba) niti ni bistveno. Po drugi strani pa se prvostopno sodišče s pravnorelevantnimi dejstvi, ki so odločilna za presojo utemeljenosti konkretnega tožbenega zahtevka na nedopustnost izvršbe na zgoraj navedeni nepremičnini, ni ukvarjalo.

Namen izločitvene tožbe je, da se omogoči osebam, ki niso stranke izvršilnega postopka, učinkovito obrambo njihovega premoženja pred posegi v izvršilnih postopkih, ki so v razmerju do njih tuji. Tožnika sta v konkretnem primeru tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi sedaj v pritožbi, zatrjevala, da je toženec vložil predlog za izvršbo s prodajo nepremičnine, kljub v zemljiški knjigi vknjiženi prepovedi odtujitve in obremenitve v njuno korist (na podlagi izdane začasne odredbe v pravdni zadevi Okrajnega sodišča Šmarja pri Jelšah opr. št. P 16/99), kar smiselno pomeni, da sta tožencu očitala, da pri vložitvi izvršilnega predloga ni ravnal v dobri veri. Ravno (ne)dobrovernost tožene stranke pa je bistvena okoliščina za pravno presojo tega spora na podlagi izločitvene tožbe. V tej pravdi namreč obstoji navzkrižje interesov pravdnih strank in sicer na eni strani interes tožnikov, da z izločitveno tožbo preprečita izvršbo na nepremičnini, ki sta jo kupila in razpolagata s pravnomočno sodbo za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis njune lastninske pravice oziroma sta celo v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnika (vsak do ˝) na tej nepremičnini, na kateri ima toženec zastavno pravico na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi. Na drugi strani pa nasprotni interes toženca, ki pa je v tem, da v izvršilnem postopku doseže poplačilo svoje terjatve s prodajo te nepremičnine.

Presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka na nedopustnost izvršbe pomeni tehtanje takšnih nasprotujočih si interesov. Tožnika lahko s tožbo uspeta, če dokažeta, da sta si prizadevala za vknjižbo njune lastninske pravice v zemljiško knjigo, nasprotno pa toženec ni ravnal pošteno in ni bila na njegovi strani podana dobra vera glede zaupanja v podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiško knjigo. V skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo (5. člena ZZK/95) namreč le tisti, ki v pravnem prometu ravna pošteno in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiško knjigo, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Tožnika sta se v tem postopku sklicevala na v njuno korist vknjiženo prepoved razpolaganja, ki bi lahko pomenila, da toženec ob vložitvi predloga ni bil dobroveren, kar bi utemeljevalo konkretni tožbeni zahtevek, o tem pa sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov.

Zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč sodišča prve stopnje je ostalo dejansko stanje glede odločilnih okoliščin (dobra vera in poštenost toženca glede zaupanja v vpise v zemljiški knjigi oziroma skrbnost tožnikov glede vpisa njune pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo) nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi kot utemeljeni ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP), v katerem bo sodišče prve stopnje moralo dokazni postopek dopolniti v nakazani smeri glede ugotovitve dobrovernosti toženca ob pridobitvi zastavne pravice in pravice poplačila na nepremičnini parc. št. ... in ... k.o I. ter na drugi strani glede skrbnosti ravnanja tožnikov v zvezi z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu III. odstavka 165. člena ZPP.