Jedro

Toženka lahko kadarkoli sodišču prve stopnje predlaga, da razveljavi potrdilo o pravnomočnosti sodbe in sklepa, ne more pa se zoper ugotovitev pravnomočnosti pritožiti, kljub temu da izpodbijani sklep vsebuje takšen pravni pouk. Z napačnim pravnim poukom namreč stranki ni mogoče dati pravnega sredstva, ki ga zakon ne predpisuje.

Stroški, ki nastanejo z obravnavanjem predloga za vrnitev v prejšnje stanje, po 1. odstavku 156. člena ZPP vedno bremenijo stranko, ki je predlagala vrnitev v prejšnje stanje. Gre namreč za stroške, ki jih je stranka povzročila po naključju, ki se je njej primerilo.

Izrek

I. Pritožba zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže. II. Pritožba zoper 1. in 4. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženkin predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Obenem je po uradni dolžnosti razveljavilo potrdili o pravnomočnosti svoje sodbe z dne 8.10.2008 in sklepa z dne 4.9.2009, s katerim je zavrglo toženkino pritožbo zoper sodbo. Ugotovilo je še, da sta navedena sodba in sklep postala pravnomočna 9.12.2009. Nazadnje je toženki naložilo, da mora tožnicama povrniti 121,18 EUR pravdnih stroškov.

Toženka se je pravočasno pritožila. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Poudarja, da je hkrati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje vložila tudi lastnoročno podpisano pritožbo zoper sodbo, čeprav je bila tako podpisana že prvotna pritožba. Toženka je s tem svojo pritožbo ustrezno dopolnila, zato sodba in sklep o njenem zavrženju nista postala pravnomočna 9.12.2009. Sicer pa je sodišče po nepotrebnem in v nasprotju z zakonom razpisalo narok, čeprav so bila dejstva, na katera se je opiral toženkin predlog za vrnitev v prejšnje stanje, splošno znana. Toženke nato na naroku sploh ni zaslišalo, kljub temu pa ji je naložilo povračilo nastalih stroškov. Toženka zato predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep (v 3. in 4. točki) razveljavi ter odloči o njeni pritožbi zoper sodbo.

Tožnici na pritožbo nista odgovorili.

**O delnem zavrženju pritožbe:** Toženka nima pravnega interesa za pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti sodbe z dne 8.10.2008 in sklepa z dne 4.9.2009. Tudi če bi se izkazalo, da je pritožba v tem delu utemeljena, toženka od pritožbe ne bi imela nobene konkretne in neposredne pravne koristi. Zaradi pravnih učinkov izpodbijane odločitve toženkin procesnopravni položaj ni nič slabši, prej nasprotno. Razveljavitev potrdila o pravnomočnosti namreč implicira ugotovitev, da sodna odločba še ni pravnomočna in jo je torej še mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi, to pa je brez dvoma v korist stranki, ki ji sodna odločba nalaga kakšno obveznost ali jemlje kakšno pravico. Po 4. odstavku 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) torej toženkina pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa ni dovoljena, zato jo je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 351. člena ZPP zavrglo.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta postala njegova sodba z dne 8.10.2008 in sklep z dne 4.9.2009, ki sta bila izdana v tej zadevi, pravnomočna 9.12.2009, je po svoji vsebini potrdilo o pravnomočnosti. Takšno potrdilo lahko, če je neutemeljeno, enako kot velja za potrdilo o izvršljivosti, v skladu s 3. odstavkom 4. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 3/07-UPB4, 93/07 in 28/09) razveljavi na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom sodišče oziroma organ, ki ga je izdal. Pravnomočnost je namreč pogoj za izvršljivost, zato so pravna sredstva zoper neutemeljeno potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti enaka. Toženka torej lahko kadarkoli sodišču prve stopnje predlaga, naj razveljavi potrdilo o pravnomočnosti sodbe z dne 8.10.2008 in sklepa z dne 4.9.2009, ne more pa se zoper ugotovitev pravnomočnosti pritožiti, kljub takšnemu pravnemu pouku, ki ga vsebuje izpodbijani sklep. Z napačnim pravnim poukom namreč stranki ni mogoče dati pravnega sredstva, ki ga zakon ne predpisuje. Tudi toženkina pritožba zoper 3. točko izreka sklepa torej ni dovoljena, zato jo je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 351. člena ZPP zavrglo, saj njeno vsebinsko obravnavanje ni dopustno.

**O zavrnitvi pritožbe:** Toženka svoje pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi predlagane vrnitve v prejšnje stanje ni obrazložila. Sodišče druge stopnje jo je zato preizkusilo le glede tistih procesnih in materialnih kršitev, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, vendar teh v postopku na prvi stopnji ni bilo. Napačna vročitev je lahko pritožbeni razlog, če je bila stranki zato odvzeta pravica do obravnavanja pred sodiščem, ne more pa biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje, kot je toženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. V skladu s 116. členom ZPP je mogoče zahtevati vrnitev v prejšnje stanje zaradi opravičljive zamude pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, ne pa zaradi napak, ki jih je zagrešilo sodišče. Pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa torej ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo.

Enako velja za odločitev o stroških postopka, ki jo vsebuje 4. točka izreka izpodbijanega sklepa. Stroški, ki nastanejo z obravnavanjem predloga za vrnitev v prejšnje stanje, po 1. odstavku 156. člena ZPP vedno bremenijo stranko, ki je predlagala vrnitev v prejšnje stanje. Gre namreč za stroške, ki jih je stranka povzročila po naključju, ki se je njej primerilo. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnici nista upravičeni do povračila svojih stroškov, ker narok ni bil potreben. Sodišče prve stopnje bi v obravnavanem primeru glede na določilo 2. odstavka 120. člena ZPP o toženkinem predlogu morebiti res lahko odločilo tudi brez naroka, vendar to ne pomeni, da se toženka zato lahko izogne svojemu stroškovnemu bremenu. Tožnici sta se namreč vabilu sodišča morali odzvati. Sicer pa sodišče na predlog za vrnitev v prejšnje stanje praviloma razpiše narok in le izjemoma lahko odloči brez naroka. Toženki je poleg tega z razpisom naroka omogočilo, da je ustno odpravila pisno pomoto v predlogu (v zvezi z datumom seznanitve stranke s spornimi sklepi sodišča). Narok je bil torej v obravnavanem primeru vendarle smotrn. Zmotno pa je toženkino pritožbeno stališče, da bi jo sodišče na naroku moralo zaslišati. Odločitev o tem, katere dokaze bo izvedlo, je namreč v skladu z načelom proste dokazne presoje iz 8. člena ZPP prepuščena sodišču. Znesek pravdnih stroškov, ki jih toženka dolguje tožnicama po izpodbijanem sklepu, je sodišče prve stopnje odmerilo ob upoštevanju odvetniške tarife, sicer pa toženka v pritožbi pravilnosti odmere niti ne oporeka. Sodišče druge stopnje je zato njeno pritožbo tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

Odločitev o delni zavrnitvi pritožbe velja tudi za toženkine pritožbene stroške. Ker je toženka s pritožbo propadla, do njihovega povračila ni upravičena, ampak jih mora v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 155. člena istega zakona kriti sama.