Jedro

Pravni predpisi ne določajo podrobnejših pogojev in kriterijev premeščanja obsojencev v zavode s strožjim režimom, kar pomeni, da gre pri odločitvi o premestitvi za prosti preudarek uradne osebe, ki o tem odloča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se tožnika kot obsojenca premesti iz svobodnejšega režima bolj odprtega oddelka Slovenska vas (polodprt oddelek) v zaprt režim drugega oddelka (zaprt oddelek) Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (Zavod), stroški postopka niso nastali, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik obstojen s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 419/2004 z dne 14. 6. 2004 na enotno kazen 17 let in 8 mesecev zapora zaradi storitve kaznivega dejanja poskusa umora po členu 127/II KZ v zvezi s členom 22 KZ in goljufije po členu 217/I KZ. Tekom prestajanja kazni je bil večkrat premeščen iz zaprtega polodprt oddelek in obratno. Nazadnje je bil premeščen iz zaprtega v polodprti oddelek dne 1. 6. 2010 z odločbo št. 721-708/2010/2 1212007 z dne 27. 5. 2010. Premestitev je temeljila na oceni, da obsojenec ne bo zlorabil svobodnejšega režima. Ocena je bila podana na podlagi aktivnega prizadevanja v procesu izvajanja osebnega načrta, upoštevanja določil hišnega reda, prizadevanja na delovnem mestu, udeležbe v skupinskih oblikah dela, disciplinske neproblematike ter koriščenja zunajzavodskih ugodnosti z namenom opravljanja izpitov na Visoki šoli za pomorstvo v Portorožu, pri čemer (takrat) ni bilo zaznanih kršitev. S sedaj izpodbijano odločbo pa je bil ponovno premeščen v zaprt oddelek predvsem iz razloga, ker je Zavod (na podlagi pooblastil iz 31., 32 in 36. člene ZIKS) pridobil podatek, da Okrožno sodišče v Mariboru intenzivno obravnava kazensko zadevo, v zvezi s katero je tožnik dne 28. 6. 2010 prejel s strani Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru obtožbo pod št. III Kt 1/3356/06-32 NB za kaznivo dejanje napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 226. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. Kazniva dejanja, za katera je osumljen, naj bi bila storjena v času prestajanja kazni leta 2006. Iz obtožbe izhaja sum, da je tožnik naklepoma napeljal F.B. k požigu tožnikovih stanovanjskih objektov, pri čemer je F.B. v požaru umrl, tožnik pa je poskušal uveljavljati izplačilo zavarovalne vsote pri zavarovalnici zaradi vloma in požara na njegovih stanovanjskih hišah. Poleg tega se je tožnik v šolskem letu 2008 – 2009 vpisal na fakulteto za pomorstvo v Portorožu, kjer je imel status rednega študenta s posebnimi potrebami (oprostitev predavanj in vaj). Prosti izhodi, ki si jih je pridobil že v zaprtem delu zavoda, so bili vezani izključno na opravljanje študijskih obveznosti. Iz koriščenja zunaj-zavodskih ugodnosti se je takrat vračal pravočasno in urejen. V zadnjem obdobju od januarja 2011 dalje pa je povsem opustil študijske obveznosti, saj v tem času ni niti enkrat odšel na fakulteto. V času prestajanja kazni je bilo tožnikovo premoženje prodano zaradi poplačila dolgov in odškodnin. Med prestajanjem kazni se je razvezal z ženo, kot izhaja iz dokumentacije pa se je razšel tudi z novo partnerko (razgovor s pedagoginjo). Zunaj-zavodske ugodnosti, ki jih je prej (upravičeno) koristil za opravljanja študijskih obveznosti, je sedaj koristil v Mariboru s sestro, ki je v aktualnem (navedenem) kazenskem postopku soobtožena. V zadnjem času je sodišče intenziviralo obravnave v zvezi z navedeno kazensko zadevo. Strah pred novo kaznijo pogosto povzroči stresno situacijo, zaradi katere postanejo obsojenčeva ravnanja nepredvidljiva. Zavod je po odredbi sodišča dolžan zagotoviti obsojenčevo prisotnost na sodišču. Ob upoštevanju dejstva, da je obsojenec splošni povratnik, da je iz kazenske evidenca razvidno, da je bil od leta 1991 že večkrat kazensko obravnavan zaradi raznovrstnih kaznivih dejanj in se nedvomno zaveda možnosti novega izreka kazni zapora kot možno posledico kazenskega postopka, obstaja realna možnost (ocena), da bi lahko obsojenec milejši režim prestajanja kazni zlorabil za pobeg. Obsojenci se v polodprtem oddelku nahajajo brez stalnega nadzora pravosodnih policistov, oddelek je tudi brez fizične ograje, ki bi obsojencem preprečevala, da zapustijo oddelek. Vse ostale okoliščine (obsojenec nima urejene stalne nastanitve, premoženja, dela, partnerskega odnosa) še dodatno povečujejo možnost pobega s prestajanja kazni, saj ga v ničemer ne vežejo na kraj ali državo. Na podlagi povedanega je nadaljnje bivanje obsojenca v svobodnejšem režimu neutemeljeno, zato se ga z dnem 31. 5. 2011 premesti v zaprti del zavoda na podlagi določb 80. člena ZIKS. Odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe, temelji na določbah 236. člena ZUP (po katerih se lahko izvrši odločba, zoper katero pritožbeni rok še teče in odločba, zoper katero je bila vložena pritožba, če zakon tako določa ali če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati) v povezavi z določbami 144. člena ZUP (po katerih so podani nujni ukrepi za zaščito javnega interesa v primeru, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti). Ker gre v obravnavani zadevi za nujen ukrep v javnem interesu, saj bi bila z morebitnim pobegom obsojenca ogrožena javna varnost, se odločba izvrši pred njeno pravnomočnostjo in pritožba ne zadrži njene izvršitve.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da se obsojenca, ki prestaja kazen zapora v zavodu ali njegovem oddelku s strožjim režimom, med prestajanje kazni zapora lahko premesti v zavod ali oddelek s svobodnejšim režimom, če se oceni, da takega režima ne bo zlorabil (prvi odstavek 80. člena ZIKS). V konkretni upravni so razlogi prvostopnega organa povsem utemeljeni oz. niso več podani razlogi, ki bi utemeljevali pritožnikovo prestajanje zaporne kazni v milejšem režimu. Pritožbeni organ zato v celosti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in ne navaja ponovno razlogov za odločitev (drugi odstavek 254. člena ZUP). Pritožbeni ugovor, po katerem gre v zadevi za šikaniranje je neutemeljen, saj okoliščine, na katere je prvostopni organ oprl svojo odločitev, izhajajo iz podatkov v osebnem spisu pritožnika oz. so jih strokovni sodelavci zavoda pridobili v razgovorih z njim. Pritožnikov predlog za premestitev v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor, odprti oddelek Rogoza, ne more biti predmet tega pritožbenega postopka, lahko pa, v skladu z določbo prvega odstavka 81. člena ZIKS, vloži ustrezno prošnjo, o kateri bo odločil generalni direktor.

Tožnik v tožbi navaja, da sporna zadeva izvira že iz leta 2009, ko so mu bile iz istega razloga kot sedaj, že enkrat odvzete zunajzavodske ugodnosti, ki pa so mu bila kasneje vrnjene in je bil premeščen v polodprt oddelek. Zaradi odvzema zunajzavodskih ugodnosti je sedaj izgubil šolsko leto in je primoran sam vračati štipendijo. Kljub temu je na svoje stroške uspešno zaključil prvi letnik Visoke pomorske šole – smer navtika in se vpisal v drugi letnik. Ker ni kršil hišnega reda in ne zunaj-zavodskih ugodnosti, ni naredil nobene kršitve po 2. točki 80. člena ZIKS. Navedbe o opustitvi šolanja so neutemeljene, saj ima možnost opravljanja izpitov tekom celega študijskega leta dela izpite potem, ko jih njegovi sošolci že opravijo, saj od njih prejme literaturo in zapiske, da se na izpite lahko pripravi. Tudi v navedenem študijskem letu je to imel predvideno v četrtem semestru, vendar so ga le dan prej vrnili v zaprti del zavoda in MU odvzeli zunaj-zavodske ugodnosti, tako da ni več mogel začeti z opravljanjem izpitov. S partnerko se ni razšel, mu trdno stoji ob strani in ima tako pri njej kot pri svoji sestri zagotovljeno možnost bivanja. Dejstvo, da nima premoženja, na odločitev ne bi smelo vplivati. Z izpodbijano odločbo oz. ukrepom se mu onemogoča, da bi si sam zagotovil boljše in pošteno življenje. Tekom prestajanja kazni je uspešno končal nekaj šol, kot so strojna (pridobil je poklic strugar) gostinska (pridobil je poklic kuhar-natakar), končal je maturo in si pridobil poklic gostinsko turistični tehnik). Redno plačuje preživnino za hčerko in škodo oškodovancem, že 10 let hodi redno na delo in je prestal 73,86 % kazni. Kazen glede očitanega kaznivega dejanja še ni pravnomočna, v Zavodu pa se ga neupravičeno šikanira. Predlaga, da sodišče samo odloči, da se mu vrnejo odvzete zunajzavodske ugodnosti in da se ga takoj premesti v drug zavod za prestajanje kazni zapora (Maribor oz. Rogoza).

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da bi moral tožnik v konkretnem primeru izpodbijati prvostopno odločbo. Odločanje o vrnitvi zunaj-zavodskih ugodnosti in o premestitvi obsojenca v drug zavod za prestajanje kazni zapora ne sodi v pristojnost odločanja upravnega sodišča. Na podlagi navedenega predlaga, da sodišče tožbo zavrže. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnik kot laična stranka izpodbija odločitev o premestitvi iz svobodnejšega režima polodprtega oddelka v zaprti režim drugega oddelka Zavoda, kar jasno in nedvomno izhaja iz tožbenih zahtev in ugovorov. Nedvomno torej izpodbija odločitev prvostopnega organa, ki je bila z odločbo drugostopnega le potrjena kot zakonita. Glede na to, da nameščanje zapornikov v oddelke s strožjim ali blažjim režimom poseganja v posameznikove svoboščine (zaprti ali odprti oddelek zavoda) in s tem z močnejšim ali blažjim poseganjem v ustavno pravico posameznika do osebne svobode (19. čl. Ustave RS) določa zakon in na njem temelječi predpisi in da je v obravnavani zadevi o tožnikovi premestitvi v oddelek s strožjim režimom na prvi stopnji odločal državni organ v upravnem postopku (direktor zavoda), tudi na drugi stopnji je državni organ (v obeh primerih gre za upravna organa) pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, gre po presoji sodišča za upravno stvar in posledično tudi za upravni spor po določbah 1. in 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zato je neutemeljeno stališče (predlog) tožene stranke v odgovoru na tožbo, v smislu katerega da bi moralo sodišče tožbo zavreči, ker tožnik ne izpodbija prvostopne odločbe in ker izpodbijana odločba ni upravni akt v smislu določb 2. člena ZUS-1. Sam odvzem izvenzavodskih ugodnosti in premestitev drug zavod pa itak ni predmet tega spora, saj o tem z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno.

V zvezi z obravnavano problematiko je v drugem odstavku 80. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) določeno, da se obsojenca premesti v zavod ali njegov oddelek s strožjim režimom, če zlorabi svobodnejši režim ali če premestitev narekujejo drugi utemeljeni razlogi. Po določbah 81. člena o premestitvi v okviru istega zavoda odloča direktor zavoda potem, ko pridobi mnenje vodje oddelka. Ker zakon (niti kakšen drugi predpis) ne določa podrobnejših pogojev in kriterijev takšnega premeščanja in torej odgovorna oseba pri odločitvi ni vezana na vnaprej določene podrobnejše kriterije, gre pri takšni odločitvi za prosti preudarek uradne osebe, ki o tem odloča (direktorja zavoda). To pomeni, da torej odgovorna oseba odloči po svoji vesti ob upoštevanju namena in ciljev takšne zakonske ureditve zaporniškega režima, mora pa svojo odločitev ustrezno utemeljiti tako, da je iz obrazložitve razvidno, da je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z namenom, za katerega je bil osebi dan.

V obravnavanem primeru prvostopni organ svojo odločitev utemeljuje predvsem na dejstvu oz. prejeti informaciji, da je bila tožniku vročena obtožba Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru za kaznivo dejanje napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 226. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ in sicer za kazniva dejanja, ki bi naj bila storjena leta 2006, ko ježe prestajal zaporno kazen. Tožnik naj bi (glede na obtožbo) naklepoma napeljal osebo F.B. k požigu njegovih (tožnikovih) stanovanjskih objektov, tožnik pa naj bi potem poskušal zaradi vloma in požara uveljavljati izplačilo zavarovalne vsote pri zavarovalnici. Oseba F.B je v podtaknjenem požaru umrla. V navedeni kazenski zadevi je sedaj kazensko sodišče intenziviralo obravnavanje, strah pred novo kaznijo pa pogosto povzroči stresno situacijo, zaradi katere postanejo obsojenčeva ravnanja nepredvidljiva. Zavod je dolžan po odredbi sodišča zagotoviti obtoženčevo prisotnost na sodišču. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnik splošni povratnik, da je bil od leta 1991 že večkrat kazensko obravnavan zaradi raznovrstnih kaznivih dejanj in da se nedvomno zaveda možnosti novega izreka zaporne kazni, je podana ocena, da bi lahko milejši režim prestajanja kazni zlorabil za beg, saj se obsojenci v polodprtem oddelku zavoda nahajajo brez stalnega nadzora pravosodnih policistov, oddelek je tudi brez fizične ograje.

Poleg navedenega razloga takšno odločitev podpirajo tudi druge okoliščine, in sicer: da je tožnik očitno (vsaj začasno) opustil študij na Fakulteti za pomorstvo v Portorožu, saj v obdobju od januarja 2011 dalje ni niti enkrat odšel na fakulteto, da se je med prestajanjem kazni razvezal z ženo in po informacijah tudi s partnerko in da je zunajzavodske ugodnosti, ki jih je pred opustitvijo opravljanja izpitov in konzultacij pri profesorjih v ta namen koristil v Portorožu, kasneje koristil v Mariboru s sestro, ki je v navedenem kazenskem postopku soobtožena. V zvezi s tem je neutemeljen in celo protisloven tožbeni ugovor, da študijskih obveznosti ni opustil. Poleg že navedenega je to razvidno tudi iz okoliščine, ki jo sam navaja - da mora sedaj vračati prejeto štipendijo. Če bi redno opravljal študijske obveznosti, to verjetno ne bi bilo potrebno.

Navedeni razlogi za premestitev tožnika so tudi po presoji sodišča ustrezno utemeljeni na že citirani določbi drugega odstavka 80. člena ZIKS-1 in zadosti tehtni, da ustrezno utemeljujejo in pojasnijo prosti preudarek prvostopnega organa. Sodišče ocenjuje, da je, upoštevaje vse navedeno, prvostopni organ pri svoji odločitvi ravnal v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo pooblastilo, da odloča po prostem preudarku, dano.

Tožbeni ugovori, s katerimi tožnik zavrača očitke v zvezi o opustitvijo študija in neurejenim življenjem izven zavoda, so glede na povedano, neutemeljeni.

V ostalem se sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge obeh upravnih organov, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.