Jedro

Če delavec zatrjuje, da mu je delodajalec odobril odsotnost zaradi koriščenja dopusta oziroma ur po razumevanju tožnika tako dolgo, dokler ne porabi ur oziroma dopusta, delodajalec pa navaja, da mu tega ni odobril, je delavcu treba omogočiti, da na zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pojasni razloge za svojo odsotnost z dela.

Dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, da je delavec od 25. 3. 2022 dalje neopravičeno izostal z dela, ne pomeni odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj toženec ni očital tožniku kršitve obveznosti obveščanja, temveč neupravičen izostanek z dela, kar je kvečjemu odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 229,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2022 in trajanje delovnega razmerja od 25. 3. 2022 do 22. 9. 2022, ko preneha z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tožencu je naložilo, da tožnika prijavi v zavarovanje, mu za navedeno obdobje izplača mesečne zneske nadomestil plač v višini 1.219,00 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu od nadomestila plače za pretekli mesec do plačila, in plača denarno povračilo v višini 4.876,00 EUR, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.046,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnik v telefonskem pogovoru 25. 3. 2022 samovoljno vztrajal, da na delo ne bo prišel, dokler se mu sodelavec A. A. ne opraviči, in da bo zato koristil dopust oziroma proste ure, s čimer se toženec ni strinjal. Tožnik na delo ni prišel, s čimer je nedvoumno pokazal, da ne želi nadaljevati delovnega razmerja. Očitno je, da bi tožnik na zagovoru zgolj ponavljal svoje zahteve, da se mu sodelavec opraviči. Toženec od zaposlenega ne bi mogel zahtevati ali celo izsiliti, da se opraviči tožniku. Glede na navedeno so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženca neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega tožnik ni vrnil odtujenih ključev delovnega stroja toženca, s čimer je izkazal, da na zagovor ne bo prišel. Če bi sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze, bi lahko preverilo izpoved tožnika, ali se da delovni stroj prižgati brez ključev ali s ključi drugega delovnega stroja. Tožnik je s svojim ravnanjem povzročil tožencu materialno škodo, ker je odnesel ključe delovnega stroja. Zaradi opustitve izvedbe dokazov je bila tožencu kršena pravica do dokazovanja. Zmotno in nepopolno so bila ugotovljena dejstva glede odtujitve ključev delovnega stroja, razloga zapustitve delovnega mesta in tožnikovega dela na črno. Tožnik je pridobival dohodek z delom na črno in se ni takoj zaposlil, saj se je zavedal, da lahko od toženca zahteva denarno povračilo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da okoliščine, ki jih je ugotovilo, niso takšne, da bi bilo zaradi njih od toženca neupravičeno pričakovati, da tožniku pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. V skladu z drugim odstavkom 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od njega neupravičeno pričakovati. Zakon niti primeroma ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, zato gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Ta se je že izrekla, da gre pri navedeni določbi za izjemo od pravila, ki jo je treba, tako kot vse izjeme, razlagati restriktivno.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi bilo od toženca neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, ker se je samovoljno odločil, da na delo ne bo prišel, dokler se mu sodelavec A. A. ne opraviči, česar toženec od sodelavca ne more zahtevati ali izsiliti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedene okoliščine niso takšne, da bi toženca v resnici odvezale obveznosti, da tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor. Stranki sta se v telefonskem pogovoru dne 25. 3. 2022 pogovarjali glede opravičljive odsotnosti tožnika v nadaljnjih dneh v smislu koriščenja prostih ur oziroma dopusta. V obravnavanem primeru, ko delavec zatrjuje, da mu je delodajalec odobril odsotnost zaradi koriščenja dopusta oziroma ur po razumevanju tožnika tako dolgo, dokler ne porabi ur oziroma dopusta, delodajalec pa navaja, da mu tega ni odobril, je delavcu treba omogočiti, da na zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pojasni razloge za svojo odsotnost z dela. To, da tožnik ni vrnil odtujenih ključev delovnega stroja, sama po sebi ne pomeni, da se ne bi odzval povabilu na zagovor, kot to neutemeljeno povezuje pritožba.

8. Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, ker je od 25. 3. 2022 dalje neopravičeno izostal z dela. Tako dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj toženec ni očital tožniku kršitve obveznosti obveščanja, temveč neupravičen izostanek z dela, kar je kvečjemu odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na navedeno stranki in sodišče prve stopnje neutemeljeno povezujeta neupravičeno odsotnost delavca in razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji (sklepa VSRS VIII Ips 172/2014 in VIII Ips 27/2015). Ne glede na to, bi moral tožnik imeti možnost, da na zagovoru pojasni razloge za izostanek z dela. Zgolj na podlagi izostanka ni mogoče šteti, da delavec nima interesa za delo, kot poudarja pritožba.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo preostale predlagane dokaze (zaslišanje prič), svojo odločitev je ustrezno utemeljilo v izpodbijani sodbi. Presojana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, ker toženec ni omogočil tožniku zagovora oziroma ker niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega to neupravičeno pričakovati. Tako druga dejstva v zvezi z razlogom za odpoved (da se delovni stroj ni mogel prižgati brez odvzetih ključev, da je tožencu zaradi odvzetih ključev po tožnikovem odhodu z delovnega mesta nastala materialna škoda in raziskovanje dejanskega razloga zapustitve delovnega mesta) niso bistvena za odločitev. Posledično sodišče prve stopnje ni kršilo tožencu pravice do dokazovanja.

10. Pri odločanju o denarnem povračilu ob sodni razvezi je sodišče pravilno upoštevalo kriterije za odmero, kot so določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1. Pravilno je ravnalo, ko pri določitvi višine denarnega povračila ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče glede tožnikovega opravljanja dela na črno, saj gre za prepozen dokazni predlog v smislu tretjega odstavka 286. člena ZPP.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec je dolžan tožniku po načelu uspeha plačati utemeljeno priglašene stroške. Pritožbeno sodišče mu je v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. - OT), priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in materialne stroške, skupaj 382 točk oziroma 229,20 EUR.