Jedro

Mnenja in izvidi zdravnikov oziroma zdravniških komisij so le strokovna medicinska mnenja o zdravstveni sposobnosti zavarovancev za delo. V postopku odločanja o pravicah iz delovnega razmerja so le eden od možnih dokazov, ne pomenijo pa odločitve o pravicah delavca: ne o njegovih pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ne o njegovih pravicah iz delovnega razmerja. Odločitev o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja tudi ni predhodno vprašanje v delovnem sporu in tudi ne procesna predpostavka za ta spor. To kar je obema postopkoma skupno je le dejanska podlaga za odločitev: zdravstvena (ne)zmožnost za delo. Ta se v postopku za priznanje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja dokazuje s predpisanimi listinami, iste listine pa se upoštevajo kot dokaz tudi v delovnem sporu.

Izrek

Reviziji se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku zaradi neupravičene odsotnosti z dela prenehalo delovno razmerje. Zavrnilo je tudi reintegracijski in denarne zahtevke tožnika. Tožnik je bil odsoten z dela od 10. 9. 1997 dalje in se na delo ni vrnil. Sodišče je tako odločilo na podlagi mnenj zdravniških komisij I. in II. stopnje, ki sta ugotovili, da je bil tožnik od 10. 9. 1997 dalje zmožen za delo v okviru preostale zmožnosti za delo kot invalid III. kategorije. Enaka ugotovitev je izhajala tudi iz dokončne upravne odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in njegovo presojo, da so izkazani resni razlogi za prenehanje delovnega razmerja.

Pravnomočna odločitev v socialnem sporu zavezuje le stranke socialnega spora, ki niso iste kot v delovnem sporu, zaradi česar ni vezanosti na tako rešeno predhodno vprašanje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list št. 26/99 - ZPP). Navaja, da bi moralo sodišče rešiti predhodno vprašanje oziroma počakati na rešitev socialnega spora v smislu 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v zvezi s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP. S sodbo socialnega sodišča opr. št. Ps 1433/97 z dne 21. 12. 2001 je bilo zahtevku tožnika namreč ugodeno in je bila odločba Zavoda z dne 25. 11. 1997 spremenjena tako, da je bila tožniku priznana začasna nezmožnost za delo do 1. 4. 1998. V smislu 13. člena ZPP je sodišče pooblaščeno, da samo reši predhodno vprašanje ali pa postopek prekine. Na to je tožnik opozarjal ves čas postopka in tudi pojasnil, da mu bo onemogočena obnova.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija je samostojno izredno pravno sredstvo, pri katerem revident določa revizijskemu sodišču meje njegovega odločanja. Navedeno pomeni, da revizijsko sodišče upošteva le tiste razloge, ki so navedeni in obrazloženi v reviziji. Tožena stranka zgolj navede, da naj bi šlo za absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne pove pa, za katere od teh kršitev gre in tega tudi iz njenih navedb ni mogoče ugotoviti. Zato v tej smeri revizijsko sodišče ni ne moglo ne smelo preizkušati izpodbijane sodbe.

Revizijski razlog relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 370 člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP je mogoče uveljavljati le, če je kršitev storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje. Kolikor gre za kršitve v postopku pred prvostopnim sodiščem pa le, če ga je stranka neuspešno uveljavljala v pritožbi. Tožeča stranka je te kršitve v pritožbi uveljavljala, vendar revizijski razlog ni podan. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega postopka. Prekinitev postopka v takem primeru ni obvezna, ampak je odvisna od odločitve sodišča o tem, ali bo samo reševalo kakšno predhodno vprašanje. Če se sodišče za to odloči, do prekinitve postopka ne pride in v takem primeru ni mogoče govoriti o kršitvi 206. člena ZPP.

V spornem primeru ne gre za vprašanje priznanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja, temveč za ugotavljanje opravičenega razloga za odsotnost z dela in s tem povezanimi pravicami iz delovnega razmerja. Glede na določbo 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji _ Uradni list SFRJ-Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS-MP, št. 18/92 - Konvencija) mora za prenehanje delovnega razmerja obstajati resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Dokazno breme, da obstaja resen razlog, je na delodajalcu (točka a. drugega odstavka 9. člena Konvencije). Če se delavec pritoži, je sodišče pooblaščeno za presojo, ali tak razlog obstaja (točka b. drugega odstavka 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 8. člena Konvencije). Delavec torej lahko obstoj resnega razloga za prenehanje izpodbija tudi v sodnem postopku in če sodišče na podlagi izvedenega postopka (v katerem je dokazno breme prav tako na delodajalcu) ugotovi, da takega razloga ni, niso izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja. V obravnavnavem primeru ugotovitev sodišča, da je tožnik v spornem času neopravičeno izostal z dela najmanj pet delovnih dne zaporedoma (ker iz zdravstvenih razlogov ni bila nesposoben za delo), pomeni, da je obstajala zakonska podlaga za prenehanje delovnega razmerja iz 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR).

Po tretjem odstavku 61. člena ZDR je delavec upravičen do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače na podlagi potrdila o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni in v drugih primerih v skladu s posebnimi predpisi. To pomeni, da delavcu ni mogoče očitati neopravičene odsotnosti z dela, če delodajalcu predloži potrdilo, da zaradi bolezni oziroma zdravljenja, za delo začasno ni bil zmožen. Čas predložitve potrdila na odločitev o opravičenosti odsotnosti z dela ne vpliva. Če delavec pridobi tako potrdilo šele po pravnomočnosti odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti, je to lahko tudi razlog za obnovo postopka po določbah ZPP.

Ugotavljanje bolezni, potrebnega zdravljenja in v tej zvezi tudi ugotavljanje vpliva zdravstvenega stanja na delovno zmožnost posameznika, je strokovno medicinsko vprašanje. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in nasl. - ZZVZZ) v 80. členu določa, da je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo in drugih razlogov za začasno zadržanost od dela. Ta pristojnost - še bolj pa pristojnost zdravniških komisij po 81. členu ZZVZZ kot izvedenskih organov - je določena v postopku in za postopek uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Zdravnik ugotavlja pacientovo zmožnost ali nezmožnost za delo kot strokovnjak medicinske stroke. Na podlagi njegovih dejanskih ugotovitev lahko pristojni organ Zavoda za zdravstveno zavarovanje odloči o pravicah zavarovanca iz zdravstvenga zavarovanja - na primer o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni, ki je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ne glede na to, kdo jo zagotavlja (9. in 13.člen ZZVZZ). Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, izdana na podlagi ZZVZZ, v 231. členu določajo, da zdravnik, ki je pristojen za ugotavljanje začasne zadržanosti od dela, o tem izstavi posebno listino, s katero ugotovi (na podlagi svoje ocene ali na podlagi mnenj zdravniških komisij) upravičenost zadržanosti in čas, ko pacient ni sposoben opravljati svojega dela (136. in 250. člen Pravil).

Iste dejanske ugotovitve zdravnika pa so podlaga tudi za odločanje delodajalca o pravicah delavca iz delovnega razmerja - v tem primeru je to pravica do odsotnosti z dela. ZDR v že navedenem tretjem odstavku 61. člena določa, da gre ta pravica delavcu na podlagi "potrdila o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni in v drugih primerih v skladu s posebnimi predpisi". Potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela ali "bolniški list" je torej dokument, ki je podlaga tudi za priznanje pravic iz delovnega razmerja. To potrdilo ima dokazno moč javne listine (224. člen ZPP). Dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje, dovoljeno pa je dokazovanje, da so dejstva v potrdilu neresnično ugotovljena, ali da je listina nepravilno sestavljena. V obravnavanem primeru sodišče kaj takega ni ugotovilo.

Mnenja in izvidi zdravnikov oziroma zdravniških komisij so le strokovna medicinska mnenja o zdravstveni sposobnosti zavarovancev za delo. V postopku odločanja o pravicah iz delovnega razmerja so le eden od možnih dokazov, ne pomenijo pa odločitve o pravicah delavca: ne o njegovih pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ne o njegovih pravicah iz delovnega razmerja. Odločitev o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja tudi ni predhodno vprašanje v delovnem sporu in tudi ne procesna predpostavka za ta spor. To kar je obema postopkoma skupno je le dejanska podlaga za odločitev: zdravstvena (ne)zmožnost za delo. Ta se v postopku za priznaje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja dokazuje s predpisanimi listinami, iste listine pa se upoštevajo kot dokaz tudi v delovnem sporu.

Za predhodno vprašanje gre, kadar je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje (prvi odstavek 13. člena ZPP). Pravica iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, o kateri odločajo pristojni organi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z odločbami v upravnem postopku in v sodnem sporu socialno sodišče, je pravica do nadomestila plače za čas nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov. Odločitev v delovnem sporu o (ne)upravičeni odsotnosti z dela ni odvisna od predhodne odločitve o tej pravici. Ali je bil in koliko časa je bil zavarovanec začasno nezmožen za delo je le dejanska podlaga te odločitve. Isto dejansko stanje je tudi dejanska podlaga za odločanje o upravičeni odsotnosti z dela, kot pravici iz delovnega razmerja.

Izpodbijana sodba je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna in zakonita. Na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkusilo sodišče druge stopnje, je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Kasnejša pravnomočna sodba, izdana v socialnem sporu, da je bil tožnik v obdobju, ki se mu očita kot neupravičena odsotnost z dela, dejansko iz zdravstvenih razlogov nesposoben za delo (torej drugače kot to izhaja iz dosedanjih izvedenskih mnenj in upravne odločbe Zavoda), je lahko razlog za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP. Nesposobnost za delo kot dejanska ugotovitev je novo dejstvo, ki se dokazuje tudi s pravnomočno sodbo.

Ker zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana in ker je tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).