Jedro

Ker je tožniku za predmetno zadevo sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu pred socialnim sodiščem, tožba v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 v obravnavani zadevi ni dopustna. Zato tudi s pravnim svetovanjem v predmetni zadevi ne bo dosežen cilj, ki ga zasleduje institut brezplačne pravne pomoči, to je uresničevanje pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Glede na to je organ za brezplačno pravno pomoč tožnikovo prošnjo pravilno zavrnil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja v zvezi s tožbo po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zoper odločbo Centra za socialno delo Ljubljana št. 1232-2838/2020-31984/2 z dne 28. 4. 2020. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja po 1. alinei prvega odstavka 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1 zoper prej navedeno odločbo, s katero je bilo odločeno o tožnikovi vlogi za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da je zoper to odločbo na podlagi 38. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) dovoljena pritožba, o kateri odloča ministrstvo pristojno za socialne zadeve, zoper dokončno odločbo pa ima prosilec na razpolago tudi sodno varstvo pred pristojnim socialnim sodiščem v socialnem sporu. Glede na to organ za brezplačno pravno pomoč zaključuje, da tožnik zoper odločbo centra za socialno delo tožbe pred Upravnim sodiščem RS niti po določbi 4. člena ZUS-1 niti po določbi 2. člena ZUS-1 ne more vložiti, saj ima v predmetni zadevi na razpolago tožbo v socialnem sporu pred pristojnim socialnim sodiščem, zato pogoji za vložitev tožbe pred Upravnim sodiščem RS niso izpolnjeni.

2. Glede na namen, ki mu pravno svetovanje sledi, in ki izhaja iz tretjega odstavka 26. člena ZBPP, je v predmetni zadevi glede na organ, ki je sporno odločbo izdal, to je Center za socialno delo Ljubljana, ter pravico, o kateri je bilo z njegovo odločbo odločeno (izredna denarna socialna pomoč), očitno, da je zaprošeno pravno svetovanje glede tožbe po 4. členu ZUS-1 brezpredmetno, saj to ni eno od možnih pravnih sredstev, ki bi jih imel prosilec v konkretni zadevi na razpolago. Ker je prosilec pojasnila, v zvezi s katerimi zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči, prejel že zgoraj in sicer z izpostavitvijo in razlago relevantnih določb v zvezi s tožbo po 4. členu ZUS-1, k čemu je organ za brezplačno pravno pomoč zavezan že v okviru pojasnilne dolžnosti, ki izhaja iz Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), organ za brezplačno pravno pomoč zaključuje, da prosilec do zaprošene brezplačne pravne pomoči ni upravičen, zato je njegovo prošnjo na podlagi drugega odstavka 37. člena ZBPP, kot neutemeljeno zavrnil. Zaprošena brezplačna pravna pomoč, to je dodatna proučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov s strani zaprošenega odvetnika, namreč prosilcu ne bi nudila dodatne seznanitve z vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev in postopkov za njihovo zavarovanje.

3. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu po vseh točkah iz prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Ne strinja se s stališčem iz izpodbijane odločbe, da tožba po 4. členu ZUS-1 ni pravno sredstvo, ki bi ga imel na razpolago v predmetni zadevi. Meni, da je tožba po 4. členu ZUS-1 edino pravno sredstvo, s katerim mu je zagotovljeno sodno varstvo, in bi v upravnem sporu sodišče odločilo o zakonitosti prej navedene odločbe CSD. Meni, da drugega sodnega varstva v zvezi s to odločbo ni. Razen tega je tožena stranka prekoračila svoja pooblastila, ko trdi, da želena brezplačna pravna pomoč tožniku ne bi nudila dodatne seznanitve z vprašanji in okoliščinami, saj ni pristojna za podajanje pravnih mnenj na podlagi 1. alinee prvega odstavka 26. člena ZBPP. Meni, da mu je bila s tem kršena pravica do sodnega varstva in predlaga, da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V predmetni zadevi je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje v zvezi z vložitvijo tožbe po 4. členu ZUS-1 zoper odločbo Centra za socialno delo Ljubljana št. 1231-2838/2020-31984/2 z dne 28. 4. 2020, s katero je bilo negativno odločeno o tožnikovi vlogi za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. Oblike in vrste pravic iz javnih sredstev ter postopek njihovega uveljavljanja ureja ZUPJS (1. člen tega zakona). Ta tudi določa, da o pritožbi zoper odločbo centra za socialno delo odloča ministrstvo, pristojno za socialne zadeve (prvi odstavek 38. člena ZUPJS), v sporih zoper odločbe ministrstva pa odloča pristojno socialno sodišče (tretji odstavek 38. člena ZUPJS).

7. Člen 4 ZUS-1 v prvem odstavku določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. S tem je torej zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu o zakonitosti tistih posamičnih aktov, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To je oblika sodnega varstva v primerih, kjer zakonodajalec ni predvidel sodnega varstva v drugih postopkih pred rednimi ali specializiranimi sodišči1. Gre za t.im. subsidiarni upravni spor, ta pa, kot je tožniku pravilno pojasnil že organ za brezplačno pravno pomoč, ni mogoč (ker tudi ni potreben), kadar je tožniku zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu pred socialnim sodiščem.

8. Res je tožnik, kot navaja, prosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje, ki se po petem odstavku 26. člena ZBPP dodeli brez ugotavljanja objektivnih pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena. Pravno svetovanje je oblika brezplačne pravne pomoči iz prve alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, za kar šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev ter postopkov za njihovo zavarovanje.

9. Sodišče tako pritrjuje tožniku, da se, ko gre za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje, ne ugotavlja izpolnjevanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, torej okoliščin in dejstev o zadevi, ki kažejo na verjetnost prosilčevega izgleda za uspeh oziroma pomembnost zadeve za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj, vendar pa je ne glede na to organ dolžan tudi po uradni dolžnosti presojati primernost oblike in vsebine brezplačne pravne pomoči, kot izhaja iz drugega odstavka 26. člena ZBPP in drugega odstavka 28. člena ZBPP. V skladu s prvonavedenim organ za brezplačno pravno pomoč, če prosilec v prošnji ne navede oblike pravne pomoči, odloči o tem po proučitvi zadeve in po lastnem preudarku, v skladu z drugonavedenim pa lahko določi drugačen obseg posameznih oblik brezplačne pravne pomoči, če oceni, da bo tudi na ta način dosežen pričakovani rezultat. Tožnik je sicer kot obliko želene brezplačne pravne pomoči v svoji prošnji določil pravno svetovanje v zvezi s tožbo po 4. členu ZUS-1 zoper odločbo centra za socialno delo, s katero je bila zavrnjena njegova vloga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči, vendar pa po presoji sodišča navedene določbe organu za brezplačno pravno pomoč nalagajo, da pri odločanju o prošnji za brezplačno pravno pomoč presodi primernost zaprošene brezplačne pravne pomoči glede na pričakovani rezultat, to je uresničevanje pravice od sodnega varstva.

10. Ker je tožniku za predmetno zadevo sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu pred socialnim sodiščem, po zgoraj obrazloženem tožba v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 v obravnavani zadevi ni dopustna, zato sodišče zaključuje, da tudi s pravnim svetovanjem v predmetni zadevi ne bo dosežen cilj, ki ga zasleduje institut brezplačne pravne pomoči, to je uresničevanje pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Glede na to je organ za brezplačno pravno pomoč tožnikovo prošnjo pravilno zavrnil. 11. O trditvi tožeče stranke, da je z izpodbijano odločitvijo tožena stranka prekoračila svoja pooblastila, ko trdi, da želena brezplačna pravna pomoč tožniku ne bi nudila dodatne seznanitve z vprašanji in okoliščinami, saj ni pristojna za podajanje pravnih mnenj na podlagi 1. alinee prvega odstavka 26. člena ZBPP, sodišče pojasnjuje, da je organ za brezplačno pravno pomoč dolžan o prošnji za dodelitev le-te odločiti glede na z ZBPP določeno materialnopravno podlago, sodišče pa v upravnem sporu presoja, ali je odločitev sprejeta v skladu z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč je v 11. točki obrazložitve svoje odločbe zapisal, kot navaja tožnik, glede tega pa sodišče ob nespornih dejanskih ugotovitvah, odločitvi organa za brezplačno pravno pomoč pritrjuje z argumentacijo, da v predmetni tožnikovi zadevi z zaprošeno brezplačno pravno pomočjo, namen za katerega je mogoče le-to dodeliti - uresničevanje pravice do sodnega varstva, ne bi bil dosežen.

12. Glede na to, da je za predmetno zadevo tožniku zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu, tudi njegovi trditvi, da mu je bila kršena pravica do sodnega varstva, ni mogoče pritrditi.

13. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava in za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 39. in nasl..