Jedro

Utemeljeno je bil tožniku priznan strošek za takso, ki jo je moral plačati za vložen predlog za izvršbo. V kolikor tožnik takse ne bi plačal, bi sodišče postopek zaradi domneve umika ustavilo. Tudi če bi tožnik postopek začel s tožbo (in ne s predlogom za izvršbo), bi bil strošek za takso enak (plačana taksa je bila všteta v takso, ki bi jo sicer moral tožnik plačati za tožbo).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi o zahtevku tožnika odločilo s sodbo in sklepom z dne 12. 3. 2021. Postopek je za plačanih 35,04 EUR ustavilo, sicer pa tožencu naložilo, da tožniku v roku 8-ih dni plača še 10,95 EUR s pripadki. Odločilo je tudi, da stroške postopka nosi toženec. Odločitev je pritožbeno sodišče potrdilo s sodbo in sklepom I Cp 1158/2021 z dne 23. 8. 2021. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo le še o višini stroškov, ki jih mora toženec povrniti tožniku in je po njihovi odmeri tožencu naložilo, da tožniku plača 250,66 EUR s pripadki.

2. Zoper odločitev se pritožuje toženec. Vztraja, da sta predhodni odločbi sodišča sodišča prve in sodišča druge stopnje napačni in navaja razloge. Podredno nasprotuje višini priznanih stroškov. Meni, da tožniku sodišče ne bi smelo priznati 54 EUR za vložitev predloga za izvršbo, saj tožnik z izvršbo ni uspel. Neutemeljeno so po njegovem mnenju priznani tudi stroški za tožbo, saj ni prispevala k rešitvi zadeve, vsebovala je nedokazane in resnici nasprotne izjave ter nedovoljene novosti, ki imajo za cilj napihovanje stroškov in nedovoljeno vplivanje na sodišče. 3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je bilo uvodoma ugotovljeno, je v tej zadevi sodišče o glavni stvari že pravnomočno odločilo. Odločilo je tudi o tem, da stroške postopka nosi toženec. Predmet tokratnega pritožbenega preizkusa je le odločitev glede višine stroškov, ki jih mora toženec povrniti tožniku. Pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik (ponovno) nasprotuje odločitvi o tožbenem zahtevku ter odločitvi, da je on tisti, ki nosi stroške postopka, so zato neupoštevne. Pritožbeno sodišče jih posledično ni podrobneje povzemalo, prav tako pa se do njih vsebinsko ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Pri odločanju o tem, kateri stroški se povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so potrebni. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi (155. člen ZPP).

7. Glede na to, da je toženec del vtoževanega zneska plačal že po vložitvi izvršilnega predloga (oziroma tožbe1), plačilu preostanka pa je ves čas nasprotoval, je bila tožba potrebna, s tem pa potreben tudi strošek zanjo. Ob upoštevanju vrednosti spora ter Odvetniške tarife je strošek (ki jo predstavlja nagrada odvetniku) tudi po višini pravilno odmerjen.

8. Utemeljeno je tožniku priznan tudi strošek za takso, ki jo je moral plačati za vložen predlog za izvršbo, saj se je v obravnavani zadevi postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo. V kolikor tožnik takse ne bi plačal, bi sodišče postopek zaradi domneve umika ustavilo (glej peti odstavek 29b člena ZIZ). Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja, da je bila plačana taksa v nadaljevanju všteta v takso, ki bi jo sicer moral tožnik plačati za tožbo. Povedano drugače: tudi če bi tožnik postopek začel s tožbo (in ne s predlogom za izvršbo), bi bil strošek za takso enak.

9. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi druge točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

1 Ker se je v tej zadevi postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, se kot tožba obravnava vloženi predlog, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi (2. odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).