Jedro

Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo le na vsebino aneksa in navedbo tožene stranke v točki V tožbe, s katero je tožeča stranka utemeljevala zahtevek proti pogojno toženi stranki in navedla, da je toženec odstopil pravice in obveznosti iz vseh pogodb, sklenjenih s tožečo stranko, vendar do prenosa lastninske pravice še ni prišlo in aneks ne more biti podlaga za tak prenos, do drugih zatrjevanih dejstev in predlaganih in izvedenih dokazov pa se ni opredelilo, ker je očitno štelo, da daje določba 5. alineje točke I aneksa in omenjena navedba v tožbi dovolj podlage za odločitev. Po oceni pritožbenega sodišča samo to še ne daje zadostne podlage za zaključek, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo celovito dokazno oceno v smislu 8.čl. ZPP, kar bi omogočilo nedvoumen zaključek, kakšen je bil skupni namen pogodbenikov (kavza) in ali je šlo za prenos vseh pogodb ali za pristop k dolgu, saj je obravnavalo le posamezne dokaze in izpostavilo le določena dejstva, ki so v prid toženi stranki.

Izrek

Pritožbi proti sodbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba proti sklepu se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

O pritožbi proti sodbi: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: - zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti v last in posest zemljišče parc.št. skupaj z gospodarskimi poslopji, vpisano v vl. št. k.o. Z. in ji izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko tožeča stranka ponovno vknjižila kot lastnica, sicer bo tako listino nadomestila sodba; - toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki vrniti v last in posest v drugem odstavku izreka sodbe našteto funkcionalno opremo v stanju, kot jo je prejela; - tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka toženi stranki v znesku 1.444.805,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.09.2005 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sporazum, dogovorjen z aneksom k pogodbo o poslovnemu sodelovanju, ustreza institutu prenosa pogodbe in ne pristopa k dolgu in je toženec kot odstopnik s sklenitvijo pogodbe postal prost vseh pogodbenih obveznosti. V celotni dolžniški in upniški položaj je vstopila prevzemnica A. C., zato toženec ni pasivno legitimiran za kondikcijski zahtevek.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da razlaga aneksa, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, ni v skladu z njegovo dejansko vsebino. Z aneksom je bila prenesena samo pogodba o poslovnem sodelovanju, toženec pa je bil še naprej stranka kupoprodajne pogodbe in sporazuma ter je zato pasivno legitimiran. To dokazuje naslov aneksa, v katerem je zapisano, da gre za aneks k pogodbi o poslovnem sodelovanju in se uporablja ednina, kar pomeni, da je A.C. vstopila samo v eno pogodbeno razmerje. V 2.čl. aneksa je izrecno predpisano, da se spremeni pogodba o poslovnem sodelovanju tako, da se spremeni druga pogodbena stranka in se pogodba po spremembi glasi „Pogodba o poslovnem sodelovanju med P., d.d., in rejko A.C.“. Spremenila se je torej samo ena pogodba, to je pogodba o poslovnem sodelovanju, na druge pogodbe pa aneks ni vplival tako, da bi se spremenile pogodbene stranke. V 3.čl. aneksa je bilo določeno, da ostali členi pogodbe o dolgoročnem poslovnem sodelovanju ostanejo nespremenjeni. Ponovno je bila omenjena le pogodba o dolgoročnem poslovnem sodelovanju, kar kaže, da je aneks spremenil samo to. Ugotovitve v izpodbijani sodbi so v nasprotju z vsebino listine, iz katere izhajajo in jo razlagajo. V določbi 5. alineje 1.čl. aneksa je izrecno določeno, da A.C. vstopa v pogodbo o dolgoročnem poslovnem sodelovanju, torej spet samo vstopa v pogodbo o poslovnem sodelovanju, ne pa tudi v kupoprodajno pogodbo in sporazum. Slednja sta v 5. alineji 1.čl. aneksa sicer omenjena, vendar samo glede prevzema pravic in obveznosti iz pogodbe o dolgoročnem poslovnem sodelovanju, ki je pomenila način oziroma možnost, da toženec lahko izpolnjuje obveznosti iz kupoprodajne pogodbe in sporazuma. Z njenim prevzemom je k izpolnjevanju obveznosti pristopila tudi A.C. Poslovno sodelovanje je bilo dogovorjeno kot okvir za plačevanje kupnine iz kupoprodajne pogodbe in sporazuma. Toženec bi moral 16% od vsakokratnega izplačila bruto dohodka, pridobljenega z rejo piščancev, nakazati tožeči stranki. Prenos celotne pogodbe o poslovnem sodelovanju na A.C. je tako iz vidika kupoprodajne pogodbe pomenil prenos premoženjske celote, namenjene izpolnjevanju toženčeve obveznosti. To pa je bil po zakonu pristop k dolgu (1.odst. 452.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR). Po sklenitvi aneksa je tako poleg toženca za plačilo kupnine odgovarjala tudi A.C., zato sta v 5. alineji 1.čl. aneksa omenjena tudi kupoprodajna pogodba in sporazum. S tem se kupoprodajna pogodba in sporazum nista spremenila, kupec je bil še naprej toženec. Zato je zavezanec iz naslova vračila zaradi razdrtja kupoprodajne pogodbe lahko samo toženec, ki je v zemljiški knjigi vpisan je kot lastnik sporne nepremičnine. A.C. na podlagi aneksa ne more doseči vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo, saj aneks ni overjen, v njem ni izjave o prenosu lastninske pravice nanjo in tudi ne zemljiškoknjižnega dovolila. Lastninska pravica na nepremičnini z aneksom ni bila prenesena na A.C. Na dejstvo, da je bil toženec po sklenitvi aneksa še naprej v kupoprodajnem razmerju s tožečo stranko, kažejo tudi drugi dokazi, ki jih prvo sodišče ni upoštevalo (dopisa tožeče stranke z dne 28.06.2000 in 18.06.2000, dopis KZ P.P. z dne 29.06.2000). Kot dolžnik je bil in je v poslovnih knjigah tožeče stranke ves čas naveden toženec in če bi z aneksom prišlo do spremembe kupoprodajne pogodbe in sporazuma, bi tožeča stranka dolžnika v svojih poslovnih knjigah spremenila. Dopis z dne 06.09.2001 je tožeča stranka naslovila na toženca. Gre še za eno potrditev, da je za dolžnika za plačilo kupnine za nepremičnine in funkcionalno opremo ves čas veljal toženec, ki tega ni zanikal. Vse to je tožeča stranka zatrjevala v vlogah in na naroku, vendar sodišče prve stopnje teh dokazov ni obravnavalo. S tem je storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 8.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Ker so ugotovitve sodišča o vstopu A. C. v vse pogodbe med pravdnima strankama v nasprotju z navedenimi dokazi, gre tudi za kršitev določb pravdnega postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Toženčevo pasivno legitimacijo potrjujejo še drugi dokazi. Priča T.Š. je govoril o kooperantu R.C. in o tem, da tožeča stranka R.C. ni omogočila vzpostavitve proizvodnje. Priča A.C. je povedala, da je bil glavni razlog za sklenitev aneksa, da je toženec po tedanji zakonodaji lahko uveljavljal vse bonitete brezposelne osebe, zato je ona namesto njega vstopila v pogodbo o poslovnem sodelovanju, in da naj bi bilo z aneksom določeno tudi, da bo prevzela tudi vse obveznosti iz kupne pogodbe ter bo postala lastnica nepremičnin, vendar je to kasneje padlo v vodo. Podobno je povedal toženec na naroku, da je s tem, ko je poslovno sodeloval, prejemal določen prihodek, tega po Zakonu o zaposlovanju ne bi smel, zato so se z vodstvom tožeče stranke dogovorili, da sklenejo aneks k pogodbi o poslovnem sodelovanju in se prenese to poslovanje in obveznosti, ki so naštete v alinejah, na njegovo ženo A.C., ki je prevzela celotno vodenje farme in tudi finančne obveznosti. Samo poslovanje se s sklenitvijo aneksa ni spremenilo in je bilo z aneksom dogovorjeno, da se prenesejo tudi nepremičnine, vendar so se stvari spremenile in niso šteli za potrebno urejati še formalnosti glede prenosa nepremičnine. Iz izpovedi A.C. in toženca izhaja, da sta z aneksom hotela doseči, da toženec ne bi imel več dohodkov od dejavnosti, zato je bilo treba spremeniti pogodbo o poslovnem sodelovanju tako, da je vanjo vstopila A. C. in formalno prevzela vodenje farme in naj bi šele za pozneje predvidevali, da bo prenesena tudi nepremičnina, do prenosa pa ni nikoli prišlo. S tem sta toženec in A.C. neposredno priznala, da je bila z aneksom prenesena samo pogodba o poslovnem sodelovanju in da do spremembe kupoprodajne pogodbe in prenosa nepremičnine ni prišlo. Ugotovitve sodišča so v nasprotju z izvedenimi dokazi, poleg tega se sklicuje samo na aneks, vseh drugih bistvenih dokazov pa ni upoštevalo. Pasivna legitimacija toženca izhaja tudi iz njegovih navedb, saj je jasno povedal in dokazal, da je na A.C. prenesel le pogodbo o poslovnem sodelovanju, sam pa še naprej ostal stranka kupoprodajne pogodbe. Načelo kontradiktornosti je bilo kršeno tudi s tem, ko je sodišče upoštevalo samo trditve tožeče stranke, ki naj bi ji bile domnevno v škodo, ne pa tudi navedb toženca, ki so potrjevale izvajanje tožeče stranke. Kot dokaz tožeča stranka prilaga k pritožbi dopis odvetnika I.Č. z dne 28.09.2002, saj ni mogla vedeti, da bo odločilno vprašanje pasivne legitimacije, zato v pritožbi utemeljeno predlaga nov dokaz. Ni res, da ni zatrjevala, da ima toženec sporno funkcionalno opremo v posesti. Oprema se namreč nahaja na nepremičnini, kar pomeni, da je v toženčevi posesti in toženec teh trditev ni zanikal. Med pravdnima strankama je bila sklenjena kupoprodajna pogodba, ki je razdrta na podlagi zakona, kar pomeni obveznost vračila tistega, kar je bilo že izpolnjeno. Podlaga je v 132.čl. ZOR in gre za običajen obligacijsko-pravni zahtevek. V 2.odst. 99.čl. ZOR je določeno, da je treba pri razlagi pogodb iskati skupen namen pogodbenikov. Kot izhaja iz navedenega, v tem konkretnem primeru ne more biti dvoma, tako toženec kot A.C. sta povedala, da je bil namen aneksa formalni prenos poslovne dejavnosti, da toženec iz nje ne bi imel več dohodkov, in potrdila, da do spremembe kupoprodajne pogodbe in sporazuma ter prenosa nepremičnine ni prišlo, za tožečo stranko pa je toženec ostal dolžnik iz kupoprodajne pogodbe in sporazuma. Vse stranke so torej aneks sklenile in ga razumele samo kot prenos pogodbe o poslovnem sodelovanju. Kupec iz razdrte kupoprodajne pogodbe je bil še naprej toženec, zato je tudi zavezanec za vračilo prejetega. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker toženec naj ne bi bil pasivno legitimiran, zato ostalega dejanskega stanja ni ugotavljalo in je izpodbijana sodba tako glede tega brez razlogov.

Na pritožbo je odgovoril toženec in navajal, da je bistvo pritožbenih izvajanj tožeče stranke nestrinjanje z odločitvijo prvostopnega sodišča o pomanjkanju pasivne legitimacije. Tožeča stranka pogodbenih dokumentov ne obravnava kot celote in jih razlaga izolirano vsakega zase in iz njih trga le določene vsebine ter v povezavi z njimi tako tolmači tudi posamezne izjave, ne pa celotnega gradiva, ki sta ga pravdni stranki predložili sodišču. V konkretnem primeru tožeča stranka aneks z dne 01.01.1999 razume kot pristop k dolgu, toženec pa razume navedeni aneks kot odstop pogodbe, to je kot prenos vseh dotlej sklenjenih pravnih razmerij s tožnico iz sebe na svojo ženo A.C. V 5. alineji točke 1 aneksa z dne 01.01.1999 so pogodbene stranke (tožeča, tožena in podrejeno tožena stranka A.C.) dogovorile in zapisale, da A.C. vstopa v pogodbo o dolgoročnem poslovnem sodelovanju, prevzema vse obveznosti in pravice, ki izhajajo iz te pogodbe, iz kupoprodajne pogodbe in sporazuma k tej pogodbi o načinu odplačevanja. Predmet in vsebina dogovora udeležencev v navedenem aneksu je bil prenos vseh pravic in obveznosti iz obstoječih pogodbenih razmerij, sklenjenih s tožnico, iz toženca na podrejeno toženo stranko A.C. Tožeča stranka med postopkom na prvi stopnji ni trdila, da navedeni aneks ne vsebuje prave volje strank. Prav tako ni navajala, da bi pogodbeniki dogovorili kaj več ali drugače, kot izhaja iz samega zapisa aneksa. Tekom postopka je celo postavila podrejeni zahtevek na izpolnitev kupoprodajne pogodbe in s tem, ko je zahtevala njeno izpolnitev, smiselno priznala veljavnost samega aneksa. Zato velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo in je določila treba uporabljati tako, kot se glasijo. V formulaciji določb aneksa ni zaslediti nikakršnega dogovora o pristopu k dolgu, ki ga zatrjuje tožnica. S sklenitvijo aneksa in prenosom vseh pravic in obveznosti na podrejeno toženo stranko A.C. so dotedanje obveznosti toženca do tožnice ugasnile s soglasno izraženo voljo vseh udeležencev in podpisnikov tega aneksa. Tožničine pritožbene navedbe glede pasivne legitimacije tožene stranke znatno presegajo njene trditve, postavljene v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in dokaze postavi tožnica celo še v pritožbi in predstavljajo zato pritožbene novote. Tožena stranka je ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije uveljavila že v odgovoru na tožbo v letu 2001, kar pomeni, da za tožnico ni mogel predstavljati nobenega presenečenja.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala od toženca R.C. vrnitev nepremičnin in izstavitev zemljiškoknjižne listine ter vrnitev funkcionalne opreme in če bo zahtevek proti tožencu pravnomočno zavrnjen, je uveljavljala enak zahtevek proti toženčevi ženi A.C. (eventualno sosporništvo, 1.odst. 192.čl. ZPP). Z vlogo z dne 04.03.2005 je tožeča stranka spremenila tožbo tako, da je postavila podrejeni tožbeni zahtevek v skladu s 3.odst. 182 čl. ZPP z obrazložitvijo, da če bo sodišče eventualno ugotovilo, da ni bilo razdrtja kupoprodajne pogodbe in bo zato primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, od toženca in podrejeno tožene A.C., ki se je zavezala za plačilo obveznosti poleg toženca, zahteva solidarno plačilo preostanka kupnine v znesku 14.826.544,38 SIT. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe štelo kot novo tožbo in jo je vpisalo posebej ter jo nato združilo s predmetno zadevo, torej je na ta način dovolilo spremembo, saj je tožeča stranka uveljavljala drugo dejansko in pravno podlago, kar je sprememba istovetnosti zahtevka in torej sprememba tožbe. Po združitvi zadev ne gre več za samostojno pogojno tožbo, ki je ZPP ne pozna. V tem primeru gre za eventualno sosporništvo in naknadno eventualno kumulacijo in bo sodišče zahtevke obravnavalo po takem vrstnem redu, kot je to označila tožeča stranka v tožbi, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločalo samo o primarnem tožbenem zahtevku proti tožencu R.C. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane kršitve 8.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, ker v izpodbijani sodbi ni obravnavalo vseh izvedenih dokazov in 14. točke citiranega določila, ker so ugotovitve sodišča o vstopu A.C. v vse pogodbe v nasprotju z dokazi. Iz dokaznega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku pogledalo vse predložene listine, tudi tiste, ki jih izrecno omenja tožeča stranka v pritožbi, zaslišalo priče in stranki, v obrazložitvi sodb pa se res ni opredelilo do prav vseh izvedenih dokazov. Pri tem ne gre za kršitev 8. točke 2.odst. 339.čl. ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožeči stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je ves čas sodelovala v kontradiktornem postopku. Tudi ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339.čl. ZPP, saj ne gre za nasprotje med listino in razlogi sodbe, če je sodišče prve stopnje podalo drugačno razlago listine, kot jo ponuja tožeča stranka. Dopis, ki ga je tožeča stranka priložila pritožbi, pa pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto (čl. 337 ZPP). Toženec je pasivno legitimacijo ugovarjal v odgovoru na tožbo in mora tožeča stranka dokazati njegovo pasivno legitimacijo, zato odločitev sodišča zanjo ni mogla prestavljati presenečenja. S trditvami v pritožbi ni izkazala, da tega dokaza iz opravičenih razlogov ni mogla predložiti prej. Pač pa je po oceni pritožbenega sodišča utemeljen preostali del pritožbe, v katerem tožeča stranka opozarja, da dokazna ocena ni celovita, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve: - tožeča stranka in toženec sta 24.03.1998 sklenila kupoprodajno pogodbo (priloga A4) za nepremičnino in funkcionalno opremo v obstoječih objektih za sporazumno dogovorjeno kupnino v višini 13.742.612,00 SIT; - z dodatnim sporazumom (priloga A5) je bil dogovorjen način plačila kupnine: kot kupnina se upošteva odpravnina v višini 716.000,00 SIT, plačilo zneska 1.784.000,00 SIT, preostali del pa se po enoletnem moratoriju plačuje obročno po 16% od vsakokratnega izplačanega bruto dohodka, pridobljenega od reje perutnine; - dne 03.06.1998 sta tožeča stranka in toženec sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju, po kateri bi toženec za tožečo stranko redil perutnino (priloga A 6); - dne 01.01.1999 so tožeča stranka, toženec in njegova žena A.C. sklenili aneks k pogodbi o poslovnem sodelovanju (priloga A 8), ki v 5. alineji točke I določa, da A.C. vstopa v pogodbo o dolgoročnem poslovnem sodelovanju in prevzema vse obveznosti in pravice, ki izhajajo iz te pogodbe, iz kupoprodajne pogodbe in sporazuma k tej pogodbi o načinu odplačevanja, - kot lastnik sporne nepremičnine je v zemljiški knjigi vpisan toženec. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je šlo pri aneksu za institut prenosa pogodbe, kot je trdil toženec, ko stranka v dvostranski pogodbi lahko odstopi/prenese pogodbo nekomu tretjemu, ki postane s tem imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe, če v to privoli druga stranka (145. čl. v času nastanka pravnega razmerja veljavnega ZOR, 122.čl. sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ) ali le za pristop k dolgu, kot je trdila tožeča stranka, ko s pogodbo med upnikom in tretjem, s katerim se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, stopi tretji v zavezo poleg dolžnika (451. čl. ZOR, 432.čl. sedaj veljavnega OZ). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je 5. alineja točke I aneksa tako jasno pogodbeno določilo, iz katerega izhaja, da je šlo za prenos pravic in obveznosti iz vseh treh pogodb, da ne vidi razloga, da bi zapisani dogovor razlagalo v smislu, da je A.C. vstopila zgolj v pogodbo o dolgoročnem poslovnem sodelovanju, ki je predstavljala način izpolnjevanja obveznosti plačila kupnine po kupoprodajni pogodbi. Toženec je trdil, da je šlo za prenos vseh treh pogodb, zato je sedaj prost vseh pravic in obveznosti in ni pasivno legitimiran v razmerju do tožeče stranke. Tožeča stranka pa je nasprotno trdila, da je šlo le za pristop k dolgu, A.C. je vstopila namesto tožence le v pogodbo o poslovnem sodelovanju, na kupoprodajno pogodbo pa vpliva vstop le toliko, kolikor se je v okviru te pogodbe odplačeval preostanek kupnine, in je A.C. zavezana kot solidarna dolžnica poleg toženca. Ker pa je očitno določilo iz 5. alineje točke I aneksa med strankama sporno, tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi bilo treba pri njegovi razlagi iskati skupen namen pogodbenikov. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo le na vsebino aneksa in navedbo tožene stranke v točki V tožbe, s katero je tožeča stranka utemeljeval zahtevek proti pogojno toženi stranki A.C., in navedla, da je toženec odstopil A.C. pravice in obveznosti iz vseh pogodb, sklenjenih s tožečo stranko, vendar do prenosa lastninske pravice še ni prišlo in aneks ne more biti podlaga za tak prenos, do drugih zatrjevanih dejstev in predlaganih in izvedenih dokazov pa se ni opredelilo, ker je očitno štelo, da daje določba 5. alineje točke I aneksa in omenjena navedba v tožbi dovolj podlage za odločitev. Po oceni pritožbenega sodišče samo to še ne daje zadostne podlage za zaključek, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo celovito dokazno ocene v smislu 8.čl. ZPP, kar bi omogočilo nedvoumen zaključek, kakšen je bil skupni namen pogodbenikov (kavza) in ali je šlo za prenos vseh pogodb ali za pristop k dolgu, saj je obravnavalo le posamezne dokaze in izpostavilo le določena dejstva, ki so v prid toženi stranki. 8.čl. ZPP daje metodične napotke za dokazno oceno. Sodnik mora presoditi vsak dokaz posebej, po oceni vsakega posameznega dokaza pride na vrsto primerjava posameznih dokazov med seboj, pri čemer se vsi tisti dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost neke trditve o dejstvu združijo v celoto, sledi pa še končna ocena, ki upošteva tudi uspeh celotnega postopka. Tožeča stranka v pritožbi opozarja na določilo aneksa, ki določa, da A.C. vstopi v pogodbo o poslovnem sodelovanju in prevzema vse pravice in obveznosti iz vseh treh pogodb, točka II pa določa, da se v naslovu pogodbe o poslovnem sodelovanju spremeni druga pogodbena stranka, kar ni določeno za kupoprodajno pogodbo, da je v svojih knjigah še vedno vodila toženca kot dolžnika, na izpovedbi toženca in njegove žene A.C., da je bil namen sklenitve aneksa, da toženec ne bi imel več dohodkov iz naslova poslovnega sodelovanja s tožečo stranko, da ni prišlo do spremembe lastništva v zemljiški knjigi, in na dopise, ki jih je tudi po sklenitvi aneksa naslavljala na toženca, ter še izpovedbe prič in strank, ki naj bi dokazovalo njene trditve, vsega tega pa sodišče prve stopnje ni zajelo v dokazno oceno. Vprašanje, ali je šlo za prenos pogodb ali za pristop k dolgu, je treba nujno presojati v skladu z interpretacijo pravila iz 2.odst. 99.čl. ZOR, po katerem se pri razlagi spornih določil pogodbe ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, pač pa je treba iskati skupni namen pogodbenikov tako, kot to glede na okoliščine ustreza klavzuli pogodbe, kar bo mogoče le na podlagi celovite dokazne ocene izvedenih dokazov in presoje zatrjevanih okoliščin v smislu ugotavljanja vsebine v aneksu izražene volje strank. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodološkega napotila, ki ga daje 8.čl. ZPP, zaradi česar je pritožbi ugodilo in je na podlagi 354.čl. v povezavi s 1.odst. 339.čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju poleg vseh za odločitev relevantnih dokazov (listine, zaslišanje prič in strank) oceniti tudi okoliščine, na katere je opozorila tožeča stranka, nato pa ponovno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka in oceniti, ali je tožeča stranka tako izkazala zatrjevana dejstva, da je sodišče prepričano v njihov obstoj, in ponovno odločiti o zahtevku.

Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3.odst. 165. čl. ZPP).

K pritožbi proti sklepu: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odmerilo sodno takso za pritožbo v višini 16.167,76 točk in tožeči stranki naložilo, da je dolžna plačati v roku 15 dni manjkajoči del sodne takse za pritožbo v višini 1.701,85 točk, kar znaša 32.335,00 SIT in sodno takso za opomin v višini 500 točk, kar znaša 9.500,00 SIT.

Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki. V pritožbi navaja, da je sodišče takso odredilo v točkah. Tak način odmere sodne takse ni v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST). V 1.odst. tarifne št. 1 ZST je določeno, da se sodna taksa odmeri v točkah samo pri vrednosti zahtevka do 100.000 točk, to je 1.900.000,00 SIT, od tega zneska naprej pa v 1% od tolarske vrednosti. V konkretnem primeru je bila vrednost spornega predmeta določena na 13.742.612,00 SIT. Zato se sodna taksa določa v odstotku od vrednosti spornega predmeta in ne v točkah. To pomeni, da je bila tožeča stranka v skladu s 1.odst. tarifne št. 3 ZST v zvezi s 1.odst. tarifne št. 1 ZST dolžna plačati za pritožbo sodno takso v višini 2% (2 x 1% vrednosti spornega predmeta, to je 274.852,24 SIT). Ne glede na navedeno sodne takse za pritožbo ni možno odmeriti po stanju ob vložitvi tožbe, ampak po stanju v trenutku nastanka taksne obveznosti, to pa je z dnem vložitve pritožbe (1.tč. 2.odst. 4.čl. ZST). Tudi v tem primeru je sodna taksa za pritožbo znašala 274.852,24 SIT. Znesek 274.852,24 SIT je tožeča stranka plačala na račun sodnih taks naslovnega sodišča pred vložitvijo pritožbe in potrdilo o tem priložila pritožbi. S tem je izpolnila svojo obveznost iz naslova plačila sodne takse za pritožbo. Zato izpodbijani sklep o odmeri sodne takse ni utemeljen in tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, odmeri sodno takso za pritožbo v višini 274.852,24 SIT in ugotovi, da je bila pravočasno plačana ter da tožeča stranka iz naslova plačila sodnih taks v tem postopku nima nobenih neporavnanih obveznosti oziroma podrejeno, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je izpodbijana odločitev pravilna. Upoštevaje vrednost spornega predmeta 13.742.612,00 SIT je sodna taksa za tožbo znašala 1%, to je 137.426,00 SIT oziroma 8.038,89 točk, kar je vrednost zahtevka v točkah na dan vložitve tožbe, za pritožbo pa se plača dvojna taksa iz 1. odst. tarifne št. 1, s tem, da najvišja taksa ne sme presegati 40.000 točk. Taksa za pritožbo znaša v obravnavanem primeru dvakrat po 8.038,89 točk, to je 16.167,76 točk. Taksno tarifo je treba razlagati v povezavi s splošnim delom ZST, ki pa ga pritožbeno sodišče razlaga drugače kot pritožba. V 7.čl. ZST je določeno, da se taksne obveznosti določajo v točkah ali v sorazmerju z vrednostjo zahtevka oziroma predmeta, izraženem v odstotkih, vrednost zahtevka oziroma predmeta in razponi vrednosti pa so v tem zakonu vedno določeni s številom točk, tudi pri vrednosti zahtevka nad 100.000 točk, ko je taksa sicer določena v višini 1% vrednosti in je maksimirana na 20.000 točk, kar pomeni, da je opredeljena v točkah. Tudi 3.odst. 18.čl. ZST določa, da je za plačilo sodne takse odločilna v točkah določena vrednost zahtevka ob vložitvi vloge. Prvostopenjsko sodišče je zato zaradi odmere takse pravilno pretvorilo vrednost spornega predmeta v število točk po vrednosti točke ob vložitvi tožbe, v nadaljevanju pa kot osnovo za izračun takse vzelo vrednost točke na dan nastanka taksne obveznosti (4.odst. 7.čl. ZST). Ker po 1.odst. 25.čl. ZST prvotna vrednost, določena s številom točk, ostane podlaga za plačilo takse, je prvostopenjsko sodišče pravilno izhajalo iz izračuna, da je v obravnavani zadevi za odmero takse za pritožbo odločilna v točkah določena vrednost predmeta, ki je ob takratni vrednosti točke znašala 8.038,89 točk. Tako je tožeča stranka dolžna za pritožbo v skladu z določbo 1.odst. tarifne št. 3 ZST plačati dvojno takso iz 1.odst. tarifne št. 1 ZST, to je 16.167,76 točk, ki glede na vrednost točke 19,00 SIT v času nastanka taksne obveznosti znaša 307.187,44 SIT. Tožeča stranka je na račun sodne takse za pritožbo že plačala znesek 274.852,24 SIT, kar upoštevaje vrednost točke na dan plačila znaša 14.465,91 točk, in je dolžna doplačati še manjkajoči del takse v višini 1.701,85 točk, kar znaša 32.225,00 SIT in še 500 točk opominske takse (9.500,00 SIT), ker takse ni plačala takrat, ko je nastala taksna obveznost, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne kršitve, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365.čl. ZPP).