Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Iz vsebine dopisa, na katerega opozarja tožena stranka izhaja, da je sodišče pozvalo toženo stranko, da v roku treh dni predloži dokazilo o pravočasnem plačilu sodne takse za pritožbo. Slednje pomeni, da mora biti sodna taksa plačana pravočasno, kar se dokazuje z ustreznim dokazilom o plačilu.
V postopkih odločanja glede plačila sodne takse po ZST-1 se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače (tretji odstavek 1. člena ZST-1). Sodišče prve stopnje pravilno ni štelo, da gre za poziv k dopolnitvi nepopolne vloge - pritožbe, ker se v postopku s pritožbo ne uporablja 108. člen tega zakona o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (336. člen ZPP).
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške in je v roku 15 dni dolžna tožeči stranki povrniti 2.114,38 EUR stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.
1. Sodišče prve stopnje je pritožbo tožene stranke z dne 3. 3. 2023 zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 970/2021-51 z dne 24. 11. 2022 štelo za umaknjeno. Bistveni razlogi izpodbijanega sklepa so, da je bil toženi stranki za vloženo pritožbo z dne 3. 3. 2023, vročen plačilni nalog za plačilo sodne takse v znesku 6.525,00 EUR 9. 3. 2023, ki je iztekel 24. 3. 2023. Tožena stranka je sicer sodno takso za pritožbo v navedenem znesku plačala 12. 4. 2023, torej z 19-dnevno zamudo. Ker sodna taksa ni bila pravočasno plačana, niti niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbo tožene stranke štelo za umaknjeno.
2. Tožena stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje je predlagala, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.
3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in je sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi ter naloži toženi stranki plačilo njenih pritožbenih stroškov.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 105.a člena ZPP. Ta določa, da mora biti ob vložitvi pritožbe plačana sodna taksa, in sicer najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, v katerem sodišče stranko tudi opozori na posledice neplačila sodne takse iz tretjega odstavka tega člena. Na podlagi slednjega se šteje, da je vloga umaknjena, če v roku, ki ga je določilo sodišče, sodna taksa za vlogo ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks.
6. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo 105.a člen ZPP. Uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje ponovni poziv sodišča z dne 7. 4. 2023 toženi stranki, naj predloži dokazilo o plačilu sodne takse v roku 3 dni šteti kot zahtevo za dopolnitev nepopolne vloge. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Iz vsebine dopisa, na katerega opozarja tožena stranka izhaja, da je sodišče pozvalo toženo stranko, da v roku treh dni predloži dokazilo o pravočasnem plačilu sodne takse za pritožbo. Slednje pomeni, da mora biti sodna taksa plačana pravočasno, kar se dokazuje z ustreznim dokazilom o plačilu.
7. V postopkih odločanja glede plačila sodne takse po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače (tretji odstavek 1. člena ZST-1). Sodišče prve stopnje pravilno ni štelo, da gre za poziv k dopolnitvi nepopolne vloge - pritožbe, ker se v postopku s pritožbo ne uporablja 108. člen tega zakona o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (336. člen ZPP). Zato sploh ni odločilen pritožbeni očitek, da je sodišče izdalo izpodbijani sklep po plačilu, sicer prepozno plačane sodne takse. Tožena stranka v pritožbi niti ne uveljavlja, da ne bi bila seznanjena z vsemi pravnimi posledicami, ki sledijo, če sodna taksa ni pravočasno plačana. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodna praksa sodišča prve stopnje nesorazmerno restriktivna. Tožena stranka uveljavlja, da je iz primerljive sodne prakse Ustavnega sodišča in rednih sodišč mogoča ravno nasprotna odločitev kot jo je sodišče sprejelo v konkretnem primeru. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju razlogov, to ne drži. 8. Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018 (točka 17 obrazložitve) se ne prilega dejanskemu stanju v konkretni zadevi. V slednji je šlo za postopek, ki teče znotraj postopka plačila sodne takse, in sicer predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Tožeča stranka navedenega predloga ni vložila.
9. V odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-197/12-14 z dne 4. 10. 2012 je bila sodna taksa plačana pravočasno, stranka pa je le navedla napačno referenco. Tudi v tem primeru ni šlo za prepozno plačilo sodne takse. Enako je bilo tudi v zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 10/2010 z dne 8. 4. 2010. Sodna taksa je bila plačana pravočasno, dolžnik pa v izvršilni zadevi pri plačilu sodne takse ni pravilno navedel sklicne številke.
10. V zadevi Višjega sodišča v Ljubljani Cst 603/2016 z dne 4. 10. 2016, je stranka sodno takso plačala pravočasno, vendar pomotoma v 0,50 EUR prenizkem znesku. V navedenem primeru je sodišče razumno obrazložilo, da bi bila prestroga sankcija, zaradi katere bi taksnemu zavezancu bila odvzeta pravica do pritožbe in pravnega sredstva. Sodišče je tehtalo ustavno pravico do pravnega sredstva in zagotavljanja fiskalne discipline stranke in je v konkretnem primeru ugotovilo, da je bila upniku z umikom pritožbe kršena pomembnejša pravica od fiskalnega interesa države. Tudi sklicevanje tožene stranke na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 288/2013 z dne 21. 5. 2015 je materialnopravno zmotno. V navedenem primeru je šlo za izdajo sklepa o umiku tožbe in za povsem drugo procesno situacijo, kot pri nepravočasnem plačilu sodne takse za pritožbo.
11. Povsem neprimerno je sklicevanje na strokovni članek iz Pravosodnega biltena št. 1/2019, stran 161, ki se nanaša na družinske nepravdne zadeve ter na vprašanje, ali je tudi v nepravdnih postopkih treba smiselno uporabiti 105.a člen ZPP z vsemi pravnimi posledicami.
12. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1134/2021 z dne 31. 8. 2021 tožena stranka povzema izven celotne vsebine navedene odločbe. V tej izvršilni zadevi se je izvršilno sodišče ukvarjalo predvsem z vprašanjem dopustnosti vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje tudi tedaj, če je dolžnik sodno takso prepozno plačal. Tožena stranka ni vložila predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi prepoznega plačila sodne takse za pritožbo. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati s tem vprašanjem.
13. Iz navedenih odločb torej izhaja, da ni bila dejanska in pravna podlaga odločitve primerljiva s konkretno zadevo. Zato tudi navedene sodne prakse ni bilo mogoče uporabiti. Očitek, da je prišlo do neenake obravnave strank pred sodiščem in kršitve 22. člena Ustave RS, ni utemeljen.
14. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (350. člen, 366. člen ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
15. O pritožbi zoper sklep je odločila sodnica posameznica (prvi odstavek 366.a člena ZPP).
16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in 155. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo so bili potrebni. Zato ji je sodišče druge stopnje priznalo za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/2 Odvetniške tarife (OT) 2.850 točk (od vrednosti spornega predmeta 1.200.000,00 EUR, 5.700 odvetniških točk), 2% do 1.000 točk (20 točk) in 1% od 1.850 točk (18,5 točk) po 11. členu OT in 22% davek na dodano vrednost (DDV) 635,47 točk, skupaj 3.523,97 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) ji pripada 2.114,38 EUR.