Jedro

Okoliščina, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na dejstva, ki jih je tožeča stranka navedla, ne more voditi k ugotovitvi, da je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 9.478,89 EUR (2.271.571,06 SIT) z zamudnimi obrestmi po zakonu od 5.8.2008 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, hkrati s tem pa je tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 132,74 EUR, v roku 15-ih dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne po prejemu sodbe do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je prvostopno sodišče lastništvo tovora zmotno ugotovilo. Tožeča stranka je bila sicer v času, ko je blago prispelo na namembni kraj na naslov M., res lastnica tovora. Ni pa se sodišče ukvarjalo z nadaljnjimi dejanji tožeče stranke, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni vsi elementi za prenos lastninske pravice na premičninah. Tožeča stranka ni zatrjevala, da je šlo za izročitev (premičnine) z izročitvijo listine, na podlagi katere lahko pridobitelj razpolaga z nepremičnino, pač pa z izločitvijo ali drugačno označitvijo stvari, ki pomeni njeno izročitev. Da je zavezovalni posel za prenos lastninske pravice na pridobitelja tožeča stranka sklenila, ni nobenega dvoma, temu pa tožena stranka tudi ne ugovarja. Z izdajo faktur in nalogov vozniku, da blago odpelje družbi B. d.o.o., pa je tožeča stranka izpolnila svoje obveznosti po pogodbah, hkrati pa to predstavlja tudi razpolagalno dejanje. Tožeča stranka je družbi B. d.o.o. poslala fakturo, tovor pa je bil izločen iz ostalega premoženja tožeče stranke zapakiran in naložen na tovornjaku, vozniku pa je bil dan nalog, da ga odpelje družbi B. d.o.o., kar predstavlja pridobitni način, torej izročitev. Pridobitni način je tako vseboval tudi na zunaj viden fizični znak, realno dejanje, to je, da je bilo blago naloženo na tovornjaku, ločeno od premoženja tožeče stranke. V poslovni praksi je tak način prenosa lastninske pravice običajen. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, predvsem glede obstoja poslovne prakse med tožnikom in družbo B. d.o.o. ter napačno uporabilo materialno pravo v zvezi s pogoji za prenos lastninske pravice. Prvostopno sodišče se je sicer postavilo na stališče, da takega „utečenega aranžmaja“, tožeča stranka ni uspela dokazati, vendar je hkrati zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje njenega direktorja M.S., ki bi po prepričanju tožeče stranke lahko verodostojno izpovedal o poslovni praksi z družbo B. d.o.o. V zvezi s tem je sodišče tudi napačno uporabilo 2. odst. 213. čl. ZPP, ki določa, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi se izvedejo. Zavrnitev dokaznega predloga pa je vplivala tudi na pravilnost in zakonitost sodbe, saj se slednje opira na nedokazanost poslovne prakse med tožečo stranko in družbo B. d.o.o. Iz tega vidika pa je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, niti take, na katere opozarja pritožba, niti tiste, ki jih mora upoštevati pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi je ta, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker je bila tožeča stranka v času nastanka škode na tovoru njegova lastnica, po polici o zavarovanju prevozniške odgovornosti pa so bile iz zavarovalnega kritja izključene škode na tovoru, ki je last zavarovanca, voznika ali sovoznika.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da se strinja z ugotovitvijo sodišča, da sama izstavitev fakture ne pomeni prenosa lastninske pravice. Navaja pa, da je do prenosa lastninske pravice na premičninah v obravnavanem primeru prišlo z izločitvijo ali drugačno označitvijo stvari, ki pomeni njeno izročitev.

Kar se tiče slednje trditve pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta predstavlja novo dejstvo, ki ga tožeča stranka zatrjuje šele v pritožbi in glede katerega ni pojasnila, zakaj ga ni navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje. V tožbi je namreč tožeča stranka trdila le, da je „po utečenem aranžmaju z dejanskim naročnikom blaga v Italiji in končnim lastnikom v Sloveniji, družbo B. d.o.o.... z novo fakturo, izdano na ime končnega lastnika, prenesla nanj lastništvo blaga na prevozu“ (2. odst. tč. II tožbe). Zgolj to je bila trditvena podlaga tožbe in zato okoliščina, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na dejstva, ki jih je tožeča stranka navedla, ne more voditi k ugotovitvi, da je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Trditve, da je tožeča stranka z izločitvijo ali drugačno označitvijo stvari, ki pomeni njeno izročitev, prenesla lastninsko pravico na družbo B. d.o.o. na premičnem premoženju ter obširno pritožbeno utemeljevanje tega dejstva, pa ni mogoče upoštevati, saj gre za pritožbene navedbe, ki glede na določilo 1. odst. 337. čl. ZPP predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. To pa seveda tudi pomeni, da ni mogoče sprejeti pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo v zvezi s pogoji za prenos lastninske pravice.

Pogoj za tožnikov uspeh pa je poleg tega, da navede dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek, tudi, da dokaže trditve o teh dejstvih. To pomeni, da je stranka dolžna tudi predlagati oziroma predložiti dokaze, s katerimi se ugotavlja resničnost zatrjevane trditvene podlage. Tožeča stranka je res med predlaganimi dokazi predlagala tudi zaslišanje direktorja S.M., vendar pa trditev, da bi ta lahko verodostojno izpovedal o poslovni praksi z družbo B. d.o.o. prav tako predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Iz dokaznega predloga tožene stranke namreč sploh ni razvidno katera dejstva naj bi se z zaslišanjem te osebe dokazovala, saj tako ta dokazni predlog, kot tudi predlog za zaslišanje voznika B.B., sploh ni bil substanciran. Presoja o izvedbi predlaganih dokazov je najprej omejena s trditvami. Če pa v dokaznem predlogu sploh ni navedeno na katere trditve naj bi se izvedba določenega dokaza nanašala, je posledično nemogoče zaključiti, da bi zavrnitev takega dokaznega predloga lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Glede na način, kako je bil ta dokaz predlagan, sodišče prve stopnje niti ni imelo možnost ocenjevati, ali je sploh predlagan za ugotovitev odločilnih dejstev. Vsekakor pa je z gotovostjo mogoče trditi, da iz dokaznega predloga ne izhaja, da bi bil ta dokazni predlog podan za dokazovanje „utečenega aranžmaja“ tožeče stranke z družbo B. d.o.o. Zato tudi ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 2. odst. 213. čl. ZPP ter posledično tudi zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).