Jedro

V primeru tožnika je dokazni postopek pokazal, da je tako glede na naravo kot intenzivnost dela odmor lahko koristil, zato ni bila podana zatrjevana protipravnost ravnanja toženke, posledično je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščeni odmor utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa št. ... z dne 28. 8. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 27. 11. 2019 ter obračun mesečnih bruto zneskov v skupni višini 535,04 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 1.018,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je moral biti v času odmora ves čas prisoten na mejnem prehodu ter opazovati in nadzirati okolico in takoj opraviti kontrolo, ko je kdo želel prečkati mejo, zato odmora ni imel, če ni imel menjave. Iz sodne prakse Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU), in sicer sodbe C-107/19 izhaja, da število intervencij ni pomembno, če mora biti delavec fizično navzoč na delovnem mestu, na razpolago delodajalcu in se vrniti na delo v nekaj minutah. Dodaten omejevalni učinek je tudi nepredvidljivost morebitnih prekinitev. Ko se SEU sklicuje na delovni čas, to glede na slovensko zakonodajo pomeni efektivni delovni čas. Odmor se šteje v delovni čas, ne pa tudi v efektivni delovni čas. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Dor 74/2022, kjer se je enačil pojem odmora s počitkom po Direktivi 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva), ter na stališče, zavzeto v odločbi Pdp 200/2022. Delavec mora imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo) enači s počitkom in ne z delovnim časom. Iz stališč SEU in Razlagalnega sporočila izhaja, da sta to pojma prava skupnosti, ki ju je v vseh članicah potrebno tolmačiti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive, da se zagotovi njena enotna uporaba. Odstopanja od ureditve počitka in delovnega časa niso dopustna, oba pojma se med seboj izključujeta. Čeprav se odmor po ZDR-1 všteva v delovni čas in je plačan, delodajalec ne more delavcu narekovati drugačnega načina koriščenja odmora, ki delavcu ne omogoča regeneracije. Stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, je v nasprotju z določbami in namenom Direktive ter stališči SEU. Sodišča morajo upoštevati primarnost prava EU in v primeru dvoma postaviti predhodno vprašanje SEU. Zaključki sodišča, da tožniku ni bila kršena pravica do odmora, so nepravilni. Tožnik je bil po zakonu dolžan ves čas opazovati in nadzirati okolico, kar so potrdile tudi priče. Brez stalnega opazovanja ne more opravljati nadzora. Sodišče je odločitev, da mu je bil odmor omogočen, oprlo le na število mejnih kontrol, ni pa upoštevalo, da je moral ves čas opazovati in nadzirati okolico, biti na razpolago in takoj reagirati. Sodišče napačno ugotavlja, da so bili na mejnem prehodu A. do 22.00 ure praviloma trije. A. niso večinoma uporabljali obmejni prebivalci, kar pomeni, da temeljna kontrola ni trajala le nekaj sekund, ampak praviloma minuto, opravljene pa so bile tudi temeljite kontrole. V eni uri je povprečno porabil 78,07 minute za izvedbo mejnih kontrol. Ostali mejni prehodi so imeli manj prehodov, vendar je bilo potrebno ves čas opazovati in nadzorovati okolico, kar je onemogočalo odmor. Opozarja še na navodilo B. B. iz 2010 o izvajanju menjav in novi ureditvi od konca leta 2018, kar vse potrjuje, da odmor brez menjave ni mogoč. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, in priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker ji sodišče ni priznalo stroškov četrte pripravljalne vloge. Navaja, da ne drži, da je četrto pripravljalno vlogo poslala po pošti 5. 4. 2022, prav tako tretje pripravljalne vloge ni vložila 5. 4. 2022, ampak 1. 4. 2022. V četrti pripravljalni vlogi je navajala dejstva in dokaze, ki jih pred tem ni mogla. Pred tem niti ni bilo jasno, ali tožnik vtožuje poslovno odškodninsko terjatev zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi ali kakšno drugo obliko odškodnine ali nadomestilo. Na podlagi sodbe (pravilno sklepa) VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022 so se oblikovala stališča o relevantnih pravnih vprašanjih glede intenzitete dela. Tovrstnih dejstev toženka ni mogla sporočiti prej, z dejstvi in dokazi tudi ni razpolagala pred 5. 4. 2022. Statistične podatke glede prehodov vozil, ni mogla vložiti v spis prej. Tudi, če bi lahko dejstva navajala v okviru prvega naroka, bi to pomenilo nepotrebno podaljšanje postopka, poleg tega pa je še vedno morala predložiti dokaze. V nasprotju z garancijo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS je stališče sodišča, da bi štelo za ustrezno, če bi toženka dejstva in dokaze podala na zapisnik, ker pa je to naredila dva dni pred narokom, ji stroškov ni priznalo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

_K pritožbi tožeče stranke_

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku tožnika za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega odmora v obdobju od avgusta 2014 do novembra 2018 na Postaji mejne policije C., kjer je opravljal dela in naloge mejne kontrole tudi na mejnih prehodih A., D., E., F. in G. Pri tem je izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), ki ureja delovni čas, in 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 s spremembami), ki v petem odstavku policistu omogoča, da v primeru, če mu delodajalec ne določi časa koriščenja odmora, sam izbere čas odmora med delom, vendar ne na začetku ali koncu delovnega časa. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno presodilo, da je bila narava in intenzivnost tožnikovega dela (mejne kontrole in ostale tožnikove naloge) ter frekvenca delovne obremenitve takšna, da je omogočala koriščenje odmora med delovnim časom. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je oblikovana v skladu z določbo 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je dosledno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, pri čemer ni spregledalo pravno pomembnih navedb in dokazov ter ustrezno obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo svoje dokazne zaključke in zakaj določenim dokazom ni sledilo.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča RS zavzeto v odločbah VIII Ips 54/201 in VIII Ips 35/2021. Pritožba nasprotuje stališču zavzetem v sklepu VIII Ips 54/2021 in očita, da Vrhovno sodišče RS ni postavilo predhodnega vprašanja SEU, kar ni predmet tega spora. Pritožba zmotno zatrjuje, da je Vrhovno sodišče RS odmor umestilo v delovni čas oziroma "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom. Kot je Vrhovno sodišče RS dodatno pojasnilo v sklepu VIII DoR 74/2022, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora. V sklepu VIII Ips 54/2021 je poudarjen namen odmora (regeneracija) ter okoliščina, da ni nujno, da se mora odmor koristiti v enem kosu, ampak lahko tudi v več delih, ki pa ne smejo biti prekratki. Delodajalec mora poskrbeti, da je delavcu omogočen odmor med delovnim časom, pri čemer je način zagotavljanja odmora odvisen od narave in intenzivnosti dela.

8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevi SEU C-107/19 in C-344/19, saj nista uporabljivi v konkretnem primeru. V zadevi C-107/19 je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo, v zadevi C-344/19 pa za vprašanje, ali se pripravljenost oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas. V primeru tožnika je moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je tožnik glede na naravo in intenzivnost dela imel možnost koristiti odmor, in se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali se je čas odmora štel v delovni čas (to določa že prvi odstavek 142. člena ZDR-1), ugotovilo pa je tudi, da tožnik ni opravljal delo v odzivnosti, ki bi mu preprečila koriščenje odmora.

9. Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu. Ključno je, kakšna je narava in intenzivnost dela, ali ima delavec tekom delovnega časa tudi, če je na mejnem prehodu sam oziroma nima zamenjave, dejansko možnost koristiti odmor. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da izdano navodilo komandirja policijske postaje iz leta 2010 o tem, da vodja izmene z organiziranjem dela v posamezni izmeni zagotavlja počitek med delovnim časom, potrjuje, da bi tožnik lahko odmor koristil le, če bi mu vodja izmene zagotovil zamenjavo. Enako velja glede pritožbenih navedb, da je toženka v letu 2018 uvedla sistem zagotavljanja menjav za čas odmora. Ali je tožnik lahko koristil odmor, je stvar materialnopravne presoje sodišča v posameznem primeru in ni odvisno od navodil glede izvajanja menjav.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da so bili mejni prehodi, z izjemo A., manjši. Uporabljali so jih predvsem obmejni prebivalci, zato se podatki o prehodu potnikov večinoma nanašajo na iste osebe, ki so jih policisti že poznali in so lahko opravili mejno kontrolo le enkrat v dnevu, takšna kontrola pa je bila tudi hitrejša. Mejna kontrola potnikov je trajala kratek čas, od par sekund do največ par minut, temeljite kontrole pa so bile izvedene izjemoma. Ugotovilo je, da potniki niso ves čas prehajali meje niti na A., kjer je bilo največ prometa, še toliko manj pa na ostalih prehodih. Prehodi so bili bolj obremenjeni ob določenih urah, zjutraj in popoldne zaradi delovnih migrantov, bila pa so tudi daljša obdobja, ko ni bilo vozil, ponoči pa je bil promet nižji kot čez dan. Ker prehodov ni bilo toliko, da bi bili policisti konstantno obremenjeni s kontrolo, ampak so bila tudi daljša obdobja brez prehajanja, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko koristil pripadajoči odmor med delovnim časom.

11. Tožnik neutemeljeno vztraja pri svojih navedbah o obremenjenosti glede na povprečno število prestopov potnikov na uro na A. in številom temeljitih in temeljnih mejnih kontrol. V povprečju je bilo na tem mejnem prehodu v eni uri 46,83 potnikov pri vstopu in 45,72 potnikov pri izstopu, kar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje še ne pomeni velike frekvence, saj prehajanje meje ni bilo ves čas enako, poleg tega se je mejna kontrola pri večkratnih prehodih obmejnih prebivalcev opravila le enkrat. Izpostaviti velja, da tožnik izračun pripravlja na podatkih za mesec februar 2014, ki sploh ni predmet tožbe. Poleg tega povprečno število prehodov ne pomeni, da je bilo vsak dan v posameznem mesecu enako število prehodov vsako uro. Da takšen pristop ni ustrezen, je razvidno iz tožnikovega izračuna, na podlagi katerega trdi, da je glede na povprečno število potnikov imel v eni uri 78,07 minute dela z mejnimi kontrolami. Iz statističnih podatkov, upoštevajoč ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo tudi veliko prehodov obmejnih prebivalcev, to je zaslišan potrdil tudi tožnik, ki so večkrat dnevno prehajali mejo, kontrola pa je bila opravljena le enkrat in je potekala hitreje, ne izhaja, da bi moral tožnik ves čas izvajati mejno kontrolo. Na podlagi izpovedi prič B. B., H. H. in I. I. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila frekvenca različna, tudi z vmesnimi prekinitvami, ko ni bilo prehodov po 15 minut. 12. Pritožba neutemeljeno oporeka ugotoviti sodišča prve stopnje, da so bili na A. čez dan praviloma trije policisti. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožnik v okviru svojih navedb zatrjeval, da je na MP A. v času dnevne izmene imel možnost koristiti odmor, le ponoči te možnosti ni imel, ker sta bila v izmeni le dva policista, teh svojih navedb pa s kasnejšimi vlogami ni spreminjal. Glede na navedeno je nepomembno kaj je zaslišan glede tega izpovedal tožnik ali priča J. J., pri čemer slednji v predmetni zadevi niti ni izpovedal, da je dan pred zaslišanjem delal le z dvema policistoma, preostale dni v preteklem tednu pa le z enim. Glede na tožnikove trditve, da je podnevi na A. lahko koristil odmor, so nepomembne tudi pritožbene navedbe, da bi morala toženka z razporedi dela dokazati, da so v dnevni izmeni delali trije policisti. Poleg tega ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi se dejstva lahko dokazovala samo z določenimi dokazi, ampak so vsa dokazna sredstva med seboj prirejena in enakovredna, sodišče pa je na podlagi izpovedi prič pravilno ugotovilo, da so bili podnevi v izmeni praviloma trije.

13. Pritožba izpostavlja, da ni pomembno samo število mejnih prehodov, saj je imel tožnik tudi druge naloge, in sicer je moral opazovati, nadzirati in varovati okolico mejnega prehoda, zaradi česar ni mogel prenehati z delom in si organizirati koriščenja odmora z namenom regeneracije. Sodišče prve stopnje je navedene naloge upoštevalo, vendar je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnik kljub temu imel dovolj časa za odmor. Ugotovilo je, da je le redko prišlo do izrednih situacij (nelegalni prehodi meje, drugi prekrški in kazniva dejanja), prav tako se od tožnika ni zahtevalo, da nenehno spremlja celotno okolico. To niti ni bilo mogoče. Ugotovilo je, da tožnik iz hišice ni mogel imeti popolnega nadzora nad območjem mejnega prehoda, prav tako nadzora ni mogel vršiti v času mejne kontrole. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni življenjska in prepričljiva izpoved J. J. ter K. K., da tožnik uradno ni mogel iti niti na stranišče ali v čajno kuhinjo, ker je s tem zapustil delovno mesto in kršil delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ko je bil tožnik v hišici, ko je šel na stranišče, bil za računalnikom, bral depeše (pri čemer je tožnik sam zatrjeval, da je moral redno spremljati depeše), ni mogel nadzorovati okolice. Glede na navedeno so neprepričljive izpovedi ter navedbe, da je tožnik kršil delovne obveznosti, če ni ves čas spremljal celotne okolice mejnega prehoda. Sodišče prve stopnje je glede tega po oceni pritožbenega sodišča zato pravilno upoštevalo izpoved B. B. in H. H., da se ni terjalo neprestano opazovanje okolice, ampak je nadzor izvajal v okviru možnega. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sklicevanje, da je bilo tožniku onemogočeno koriščenje odmora na podlagi nalog iz 2. člena Zakona o nadzoru državne meje (Ur. l. RS, št. 35/2010 s spremembami) in 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Ur. l. RS, št. 15/2013 s spremembami), ki zahtevata nenehno nadzorovanje celotnega območja mejnega prehoda in takojšnje reagiranje zaradi zavarovanja življenja in zdravja ljudi in preprečevanje ilegalnih prehodov na območju mejnega prehoda, neutemeljeno.

14. Ni utemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da tožnik ni imel pravice do odmora, ker je bil ves čas na razpolago delodajalcu in je moral odreagirati takoj. Upoštevajoč ugotovljeno naravo dela tožnika oziroma njegovo obremenitev z nalogami ni odločilnega pomena, da se je lahko zgodilo, da je ravno v času odmora oziroma malice na mejni prehod prišel potnik.1 Glede na navedeno pritožba s sklicevanjem na Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES ter na odločitvi SEU v zadevah C-107/19 in C-344/19 neutemeljeno uveljavlja, da je bil tožnik ves čas na razpolago toženki na način, ki mu je onemogočal koriščenje odmora. Če bi bil odmor zaradi prihoda potnika ali nekega izrednega dogodka, do katerih je prihajalo izjemno redko, prekinjen, bi ga tožnik lahko koristil kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje ni bila takšna, da odmora ne bi mogel koristiti. Tega mu glede na že pojasnjeno ni preprečevala niti naloga opazovanja. Upoštevajoč vse navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi bil tožniku odmor zagotovljen le v primeru zamenjave.

15. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 200/2022, ki temelji na drugačnem dejanskem stanju, saj delo tožnice v tej zadevi (opravljanje videonadzora objekta na tajni lokaciji) ni bilo primerljivo z delom tožnika pri opravljanju mejne kontrole na mejnih prehodih. Tudi sicer pa tožnik zahteva plačilo odškodnine za dneve, ko mu naj ne bi bil omogočen odmor, kar pomeni, da se mora v vsakem posameznem primeru ugotoviti kakšna je bila narava in intenzivnost dela delavca in se ne more sklicevati na okoliščine drugega primera. V primeru tožnika je dokazni postopek pokazal, da je tako glede na naravo kot intenzivnost dela odmor lahko koristil, zato ni bila podana zatrjevana protipravnost ravnanja toženke, posledično je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščeni odmor utemeljeno zavrnilo.

_K pritožbi tožene stranke_

16. Toženka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o nepriznanju stroškov za četrto pripravljalno vlogo z dne 4. 5. 2022. Sodišče prve stopnje toženki stroškov za četrto pripravljalno vlogo, ki jo je vložila na naroku dne 4. 7. 2022, ni priznalo, ker je le nekaj dni pred tem v spis vložila drugo in tretjo pripravljalno vlogo, zato bi te navedbe lahko podala že v teh dveh vlogah ali na naroku dne 7. 4. 2022. Čeprav je toženka tretjo pripravljalno vlogo poslala po pošti dne 1. 4. 2022, prvostopenjsko sodišče s tem, ko je štelo, da je bila vložena v spis šele z dnem prejema, ni napačno presodilo, da ji ne pripadajo stroški za četrto pripravljalno vlogo. Toženka je že v drugi pripravljalni vlogi z dne 29. 3. 2022 citirala sklep VIII Ips 54/2021, zato ni bilo razloga, da je zaradi stališč, zavzetih v tem sklepu, dne 7. 4. 2022 vložila novo pripravljalno vlogo. Prav tako je toženka že v vlogi z dne 1. 4. 2022 predložila statistične podatke glede prehodov potnikov. Iz četrte pripravljalne vloge toženke je razvidno, da ne navaja statističnih podatkov glede na število prehodov vozil, čeprav je vlogi priložila statistične podatke za prehode vozil, ampak je podala pravno naziranje glede intenzivnosti in narave dela. V tej vlogi se tudi ni opredeljevala do narave tožnikovega zahtevka. Vse te navedbe bi lahko podala že v predhodnih vlogah oziroma na naroku, statistiko prehoda vozil, če z njo ni razpolagala pred 5. 4. 2022, pa bi lahko vložila v spis na naroku za glavno obravnavo. Skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju, kateri stroški so potrebni za pravdo, odloči po skrbni presoji vseh okoliščin. Upoštevajoč zgoraj pojasnjene okoliščine, je prvostopenjsko sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da stroški četrte pripravljalne vloge niso bili potrebni. Tudi stranke si morajo prizadevati, da se postopek opravi ne samo brez zavlačevanja, ampak tudi s čim manjšimi stroški. Poleg tega ZPP predvideva, da lahko pravdni stranki med pripravami na glavno obravnavo brez poziva sodišča pošljeta le dve pripravljalni vlogi (četrti odstavek 269. člena ZPP). Glede na vse navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o posegu v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

17. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in toženke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik in toženka s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. 22. točko odločbe VIII Ips 54/2021.