Jedro

Za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja po 35. členu Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki so določeni v tem členu in že samo neizpolnitev enega od njih je razlog za zavrnitev vloge.

Obstoječe odlagališče po zgornji določbi je zgolj tisto, za katerega so bila izdana vsa potrebna dovoljenja, med katere spada tudi gradbeno dovoljenje, v obsegu, kot izhaja iz njega.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se vloga tožnika za podaljšanje veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov ... zavrne.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je toženka preučila vsa prejeta dokazila in navedbe tožnika ter ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 35. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 98/07, 53/09,v nadaljevanju Uredba), saj nima več razpoložljivih zmogljivosti za odlaganje obdelanih odpadkov, ne zagotavlja obdelave mešanih komunalnih odpadkov, ni predložil finančnega jamstva v skladu s prilogo 9 Uredbe in ne podpisane pogodbe o uvrstitvi v enega od regijskih centrov iz 1. točke priloge 10 Uredbe za vse občine, za katere izvaja obvezno javno služba odlaganja ostankov po predelavi ali odstranjevanju.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in v obrazložitvi navedel, da tožnik ne nasprotuje ugotovitvi o legi odlagališča na območju z močno razpokano kamninsko podlago, z dobro vodno prepustnostjo in nedoločljivimi tokovi podzemne vode. Glede na 35. člen Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 98/07) po katerem upravljalec obstoječega odlagališča, za katerega je napovedano obratovanje po 16. juliju 2009, ne more pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča v skladu s 70. členom uredbe, če se odlagališče nahaja na območju z močno razpokano kamninsko podlago, z dobro vodno prepustnostjo in z nedoločljivimi tokovi podzemne vode, je prvostopenjski organ pravilno presodil, da ni izpolnjen pogoj iz 35. člena navedene Uredbe o spremembi in dopolnitvi Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 98/07).

Tožnik v tožbi navaja, da je toženka zmotno ugotovila dejansko stanje, saj je zaradi očitnih tiskovnih napak upravljalca v predloženih dokumentih napravila napačen sklep o dejstvih. Sestavljavec letnega poročila je namreč zmotno navedel podatek, da je bila na dan 1. 1. 2009 preostala zmogljivost odlagališča še 6.208 ton. Ta podatek se nanaša na 31. 12. 2009. Poleg tega so bili ti podatki izračunani na osnovi predpostavke, da bo odlagališče ... obratovalo do 15. 7. 2009, ko naj bi poteklo okoljevarstveno dovoljenje. Ko se je po sprejemu Uredbe, ki je stopila v veljavo 10. 7. 2009, pokazala možnost za podaljšanje obratovanja, je tožnik razširil odlagališče tudi na tisti del parcele, ki že ima okoljevarstveno dovoljenje. V letnem poročilu za leto 2009 še ni navedenih prostih kapacitet odlagališča, pridobljenih z razširitvijo, v letnem poročilu za leto 2010 pa je že upoštevan podatek o novi zmogljivosti, ki znaša 223.800 ton, od katerih je prostih še 106.364 ton. Prvostopenjski organ se do letnega poročila za leto 2010 ni opredelil. Ni res, da tožnik ne razpolaga s potrebnimi soglasji oziroma dovoljenji za razširitev odlagališča ... Okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča z dne 31. 12. 2004 in odločba o podaljšanju veljavnosti le-tega z dne 30. 10. 2007 se nanašata tudi na parc. št. 378/1 k.o. ... Odlagališče ... tako izpolnjuje pogoje iz 1. in 2. alinee 35. člena Uredbe. Toženka tudi zmotno ugotavlja, da ni priloženo finančno jamstvo v skladu s prilogo 9 Uredbe. Tožnik je dopolnitvi vloge priložil izjavo župana Občine ... z dne 13. 10. 2010, v kateri izjavlja, da Občina ... zagotavlja vsa sredstva kot finančno jamstvo za zaprtje odlagališča in izvajanje ukrepov po njem preko svojega proračuna. Odločitev drugostopenjskega upravnega organa pa temelji na uporabi napačnega materialnega predpisa.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da je po 1. odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predmet obravnave v upravnem sporu presoja zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim se posega v pravni položaj tožnika, to pa je v obravnavanem primeru odločba prvostopenjskega organa, ki je postala dokončna, ko je drugostopenjski organ zavrnil tožnikovo pritožbo zoper njo.

Sodišče je zato v tem sporu presojalo zgolj zakonitost odločbe prvostopenjskega organa, ne glede na to, da so tožbeni ugovori, da je drugostopenjski organ pri odločitvi uporabil napačno materialno pravo, utemeljeni.

V obravnavanem primeru je toženka zavrnila vlogo tožnika za podaljšanje veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov ..., ker ni izkazala izpolnjevanja pogojev iz 2., 3., 6. in 7. alinee 35. člena Uredbe.

V zadevi ni sporno, da se obstoječe odlagališče ... nahaja na območju z močno razpokano kamninsko podlago, dobro vodno prepustnostjo in nedoločljivimi tokovi podzemne vode, saj tega tožnik ne prereka.

Po 3. alinei 35. člena Uredbe lahko upravljalec obstoječega odlagališča, ki se nahaja na takšnem območju, pridobi okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča za odlaganje obdelanih komunalnih odpadkov po 16. juniju 2009, če je zagotovljena obdelava mešanih komunalnih odpadkov tako, da količina biološko razgradljivih sestavin v komunalnih odpadkih ne presega vrednosti, ki se za obstoječe odlagališče za posamezno leto določijo v skladu z merili iz priloge 4 te uredbe.

Po 7. alinei 35. člena Uredbe lahko upravljalec obstoječega odlagališča, ki se nahaja na takšnem območju, pridobi okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča za odlaganje obdelanih komunalnih odpadkov po 16. juniju 2009, če za občine, za katere izvaja obvezno javno službo odlaganja ostankov po predelavi ali odstranjevanju, predloži podpisane pogodbe o uvrstitvi v enega od regijskih centrov iz 1. točke priloge 10 te uredbe.

Toženka je zavrnila tožnikovo vlogo med drugim tudi iz razlogov, ker tožnik ne zagotavlja obdelave mešanih komunalnih odpadkov skladno z zahtevo Uredbe (3. alinea 35. člena Uredbe) in ker za občine, za katere izvaja obvezno javno službo odlaganja ostankov po predelavi ali odstranjevanju, ni predložil podpisanih pogodb o uvrstitvi v enega od regijskih centrov iz 1. točke priloge 10 te uredbe (7. alinea 35. člena Uredbe). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka tožnika na to opozorila, ta pa ji je na to odgovoril, da so na odlagališču v letu 2010 sprejeli tretjino mešanih komunalnih odpadkov, dopisu z dne 13. 12. 2010 pa priložil odgovor Občine ..., da slednji ne razpolaga s podpisanimi pogodbami vseh občin, ki odlagajo odpadke na predmetno odlagališče, o uvrstitvi v enega od regijskih centrov iz točke 1 priloge 10 Uredbe.

Za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja po 35. členu Uredbe morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki so določeni v tem členu in že samo neizpolnitev enega od njih je razlog za zavrnitev vloge. Ker tožnik v tožbi ne prereka ugotovitve toženke, da ne izpolnjuje pogojev iz 3. in 7. alinee 35. člena Uredbe, je odločitev toženke pravilna že iz tega razloga.

Sodišču se zato v presojo zakonitosti ostalih razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločba, ni bilo potrebno spuščati in se opredeljevati do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na njih.

Ne glede na navedeno pa sodišče še dodaja, je smisel 35. člena Uredbe, da upravljalcu obstoječega odlagališča, ki se nahaja na območju z močno razpokano kamninsko podlago, z dobro vodno prepustnostjo in z nedoločljivimi tokovi podzemne vode kljub temu, da je prejšnja ureditev to prepovedovala, izjemoma dopusti pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča tudi po 16. juliju 2009, vendar pod pogoji, ki so taksativno našteti. Iz pogojev je razvidno, da je smisel te določbe v tem, da se zagotovi nadaljnje delovanje odlagališč, če izpolnjujejo za to določene pogoje in če imajo še razpoložljivo zmogljivost za odlaganje obdelanih odpadkov. Obstoječe odlagališče pa je zgolj tisto, za katerega so bila izdana vsa potrebna dovoljenja, med katere spada tudi gradbeno dovoljenje, v obsegu, kot izhaja iz njega. S širjenjem obstoječega odlagališča nenevarnih odpadkov (iz izpodbijane odločbe izhaja, da je občina zahtevala izdajo gradbenega dovoljenja za razširitev odlagališča nevarnih odpadkov) bi se obšlo namen, ki izhaja iz 35. člena Uredbe.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja 2. Odstavka 59. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih tožnik uveljavlja (4. odstavek 25. člena ZUS-1).