Jedro

Sodna praksa je enotna, da mora tudi predlagatelj, ki predlaga vpis lastninske pravice, pridobljene na podlagi 14. člena ZSKZ, predlog utemeljiti z listino, ki ustreza pogojem iz ZZK-1. To izhaja tudi iz vsebine Navodil o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad oziroma na občine (Uradni list RS št. 32/93). To pa pomeni, da mora biti listinsko izkazano tudi, da ima tisti, ki je izdal zemljiškoknjižno dovolilo, razpolagalno upravičenje. V konkretni zadevi predlagateljici to ni uspelo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. V tej zadevi je predlagateljica Republika Slovenija pri uvodoma navedenih nepremičninah predlagala vpis lastninske pravice v svojo korist in sicer na podlagi Pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 10. 2. 2020, sklenjene med predlagateljico in Občino A. Nepremičnini sta v zemljiški knjigi vpisani kot splošno ljudsko premoženje – zemljiški sklad.

2. S sklepom z dne 7. 4. 2020 je zemljiškoknjižna sodniška pomočnica odločila, da se vpis ne dovoli. Ugovor predlagateljice zoper to odločitev je zemljiškoknjižna sodnica zavrnila in sklep potrdila. Ugotovila je, da je v zemljiškoknjižni listini - pogodbi navedeno, da sta nepremičnini, na kateri se nanaša vpis, postali last predlagateljice na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ), pri čemer je z njima na dan uveljavitve ZSKZ upravljala Občina A. Slednjega pa predlagateljica ni listinsko izkazala in posledično tudi ne razpolagalne sposobnosti Občine A. Tega po ugotovitvah sodišča ne izkazujeta niti v uradnem listu objavljena Sporazum o razdelitvi premoženja Občine P. in Dodatek k navedenemu sporazumu (Uradni list RS št. 38/2003 z dne 25. 4. 2003 in št. 107/2013 z dne 20. 12. 2013), saj ustrezen popis nepremičnin (po posameznih občinah), ki so bile predmet delitvene bilance in naj bi bil glede na točko II sporazuma njegov sestavni del, ni javno objavljen in ga tudi predlagateljica sodišču ni predložila.

3. Predlagateljica v pritožbi zoper sklep zemljiškoknjižne sodnice sodišču prve stopnje očita napačno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da sta stranki v pogodbi, na podlagi katere je predlagala vpis, v 2. členu pogodbe ugotovili, da sta nepremičnini postali last predlagateljice na podlagi ZSKZ in s pogodbo uredili prenos na predlagateljico. Gre za prenos na podlagi zakona in se s pogodbo zgolj ureja zemljiškoknjižno stanje. Ne drži navedba, da predlagateljica ni izkazala, da nepremičnini predstavljata premoženje Občine A. in da ni izkazana razpolagalna sposobnost slednje. Gre za kmetijski zemljišči in ležita na območju Občine A. ter spadata med premoženje, o katerem ta občina po razdelitvi premoženja Občine P. tudi odloča. Da katastrska občina S. sodi v Občino A., izhaja iz javnih evidenc. Iz podatkov o parcelah na portalu E-prostor izhaja, da je Občina A. vpisana kot začasni upravljavec nepremičnin. Sporazum o razdelitvi premoženja Občine P. v šesti točki določa, da se zemljišča, ki so opredeljena kot zemljišča družbene lastnine z imetnikom uporabe prejšnje Občine P., zemljišča družbene lastnine brez navedenega imetnika pravice uporabe in vsa zemljišča, ki so vknjižena kot javno dobro, delijo po kriteriju lege nepremičnine. Zato predlagateljica vztraja pri svojem predlogu za vknjižbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da predlagateljica ni izkazala razpolagalne pravice Občine A. 6. Vpis je predlagala na podlagi Pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 10. 2. 2020, v kateri z Občino A. ugotavljata, da sta nepremičnini, na kateri se nanaša vpis in ki sta bili v upravljanju Občine A., dne 11. 3. 1993 na podlagi 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov postali last predlagateljice. Občina je glede na to podala zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice v korist predlagateljice.

7. V tej zvezi glede na zemljiškoknjižno stanje in kontekst ugovornih navedb predlagateljice ni mogoče mimo dejstva, da je Občina A. lahko premoženje pridobila šele po njeni ustanovitvi. Kot izhaja iz Zakona o ustanovitvi občin in določitvi njihovih območij (ZUODNO, Uradni list RS 60/94 s spremembami in dopolnitvami), je bila namreč ustanovljena šele leta 1998 z novelo ZUODNO-B, z delitvijo Občine P..1 Predlagateljica je v tej zvezi v ugovoru navajala, da relevantni nepremičnini po razdelitvi premoženja Občine P. spadata med premoženje Občine A., na območju katere tudi ležita in se posplošeno sklicevala na v uradnem listu objavljena Sporazum o razdelitvi premoženja Občine P. (v nadaljevanju Sporazum) in Dodatek k navedenemu sporazumu. Sodišče prve stopnje je ta sporazum vzelo v obzir. Pritožba ne prereka njegove ugotovitve, da je javno objavljen le sam sporazum z dodatkom, ne pa tudi ustrezen popis nepremičnin (po posameznih občinah), ki so bile predmet delitvene bilance, pri čemer naj bi bil popis glede na točko II Sporazuma njegov sestavni del. Nesporna je tudi ugotovitev, da ustreznega popisa nepremičnin, ki so po delitvi Občine P. pripadle Občini A., v postopku ni predložila niti predlagateljica. Vse navedeno podpira zaključek in odločitev sodišča prve stopnje.

8. Pritožba zoper argumente sodišča prve stopnje nima tehtnih protiargumentov. S poskusom dopolnjevanja ugovornih navedb z novotami glede vsebine javnih evidenc in izpostavljanjem dela Sporazuma odločitve ni izpodbila. Zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu v zemljiško knjigo niti ni dolžno samo iskati zatrjevanih podatkov v obstoječih javnih evidencah v smeri odprave pomanjkljivosti v listinah, ki so podlaga za vpis. Točka VI Sporazuma res določa, da se zemljišča, ki so opredeljena kot zemljišča družbene lastnine z imetnikom uporabe prejšnje Občine P., zemljišča družbene lastnine brez navedenega imetnika pravice uporabe (kot takšno ga šteje sama predlagateljica) in vsa zemljišča, ki so vknjižena kot javno dobro, delijo po kriteriju lege nepremičnine, vendar s pristavkom (ki ga je predlagateljica zanemarila) da bodo občine (udeleženke sporazuma) vzpostavile evidence teh zemljišč. Pritožbeno sodišče dodaja, da mora zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisih izhajati iz načela formalnosti postopka, ki ga je ZZK-1 uzakonil v 124. členu. Sodna praksa je enotna, da mora tudi predlagatelj, ki predlaga vpis lastninske pravice, pridobljene na podlagi 14. člena ZSKZ, predlog utemeljiti z listino, ki ustreza pogojem iz ZZK-1. To izhaja tudi iz vsebine Navodil o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad oziroma na občine (Uradni list RS št. 32/93). To pa pomeni, da mora biti listinsko izkazano tudi, da ima tisti, ki je izdal zemljiškoknjižno dovolilo, razpolagalno upravičenje.

9. Ker je pritožba neutemeljena in ker ni zasledilo niti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZZK-1 in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK- 1).

1 Pri čemer ZUODNO določa le imena naselij, ki jih obsega posamezna občina, druge teritorialne opredelitve občin pa ne (glej 2. člen).