Jedro

Pridržanje v psihiatrični bolnišnici je skrajen ukrep in je dopustno le v primerih, ko oseba zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi ali pa povzroča hudo škodo sebi ali drugim (pri čemer mora biti povzročena ali pričakovana škoda dejansko velika). Omejitev prostosti zaradi navedenih vzrokov pa mora biti tudi neogibno potrebna, ugotovljeno mora torej biti tudi, da nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se A.P. odpusti iz Psihiatrične bolnišnice Begunje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se A. P., roj. ..., stanujoč v Š. L., zadrži na zdravljenju na zaprtem oddelku Psihiatrične bolnišnice Begunje še do 6.4.2009. Proti sklepu se A. P., preko svoje zagovornice, odvetnice D. B., pravočasno pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ga odpusti iz psihiatrične zdravstvene organizacije. Navaja, da v postopku ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za njegovo pridržanje. Pridržanje osebe v psihiatrični bolnišnici je dopustno le, če je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja nujno potrebno, da se osebi, ki se jo pridrži, omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi, ali povzroča hudo škodo sebi ali drugim. Lečeči zdravnik je povedal, da ogroža sebe in svojo družino zlasti v premoženjskem smislu, izvedenec psihiatrične stroka pa, da se je pritožnik spuščal v investicije in nakupe in se pri tem finančno ogrožal, da se je tudi opijal, kar kaže na možnost agresivnega reagiranja nasproti sebe. Tudi sodišče je izpodbijani sklep sprejelo potem, ko je zaključilo, da pridržani povzroča materialno oziroma finančno škodo, kazala pa naj bi se tudi možnost njegovega agresivnega reagiranja nasproti sebi. To pa niso pogoji za pridržanje. Ogrožanja življenja ne navajata ne lečeči zdravnik in ne izvedenec, zaključek o možnosti agresivnega reagiranja nasproti sebi, ni prepričljiv, saj niti opijanje ni dokazano (pritožnik je pojasnil, da je na pustni torek spil kakšne štiri decilitre vina). Tudi povzročanje hude škode ni dokazano. Sicer pa sklep ne vsebuje dejstev o tem, kdaj, komu in kakšno škodo je pritožnik sploh povzročil. V tem smislu sklepa ni mogoče preizkusiti.

Pritožba je utemeljena.

Odvzem prostosti je po ustavnih določilih dopusten samo, če je določen v zakonu. Po 70. členu Zakona o nepravdnem postopku - ZNP je pridržanje v psihiatrični zdravstveni organizaciji dopustno le v primeru, ko zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja bolnik ogroža življenje ali povzroča hudo škodo bodisi sebi ali pa drugim ljudem. Ker pridržanje (na zaprtem oddelku) psihiatrične bolnišnice pomeni globok poseg v prostost in osebno svobodo, je potrebno v (sodnem) postopku ugotoviti, da je omejitev prostosti zaradi navedenih razlogov neogibno potrebna. Pridržanje v psihiatrični bolnišnici je zato skrajen ukrep in je torej dopustno le v primerih, ko prizadeta oseba (zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi ali pa povzroča hudo škodo sebi ali drugim (pri čemer mora biti že povzročena ali pričakovana škoda dejansko velika). Omejitev prostosti zaradi navedenih vzrokov pa mora biti tudi neogibno potrebna, ugotovljeno mora torej biti tudi, da nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi.

Takšni razlogi v konkretnem primeru niso podani. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi pritožnik ogrožal svoje življenje ali življenje drugih ljudi, niti da bi povzročil znatnejšo premoženjsko škodo sebi ali drugim (pritožba ima prav, da nakup 30 kg ptičje hrane in stroški za "zamašitev" luknje na hiši, ne morejo pomeniti hude škode). Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi izvedenskega mnenja tudi zaključilo, da se kaže možnost pritožnikovega agresivnega ravnanja do samega sebe, ker se je tudi opijal. Takšna pavšalna ugotovitev, pa je premalo za zaključek, da je takšno ravnanje sploh mogoče pričakovati, da se bo torej pritožnik opijal (iz spisa izhajajo podatki le o opitosti pritožnika na pustni torek) in da bo v takšnem stanju res posegel v svojo telesno integriteto.

Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da pritožnik zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi ali da povzroča hudo škodo sebi ali drugim, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da se pritožnik še nadalje pridrži (na zaprtem oddelku) v psihiatrični bolnišnici (1. odstavek 76. člena ZNP v zvezi s 70. členom ZNP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je odločilo, da se pritožnika odpusti iz Psihiatrične bolnišnice Begunje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom ZNP). Psihiatrična bolnica pa lahko pritožnika tudi premesti na odprti oddelek.