Jedro

Če upravičenec ne predlaga izdaje začasne odredbe po ZLPP, se podjetje lahko lastninsko preoblikuje. Razlogov zaradi katerih upravičenec ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe v postopku lastninskega preoblikovanja ni mogoče presojati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 811/98-8 z dne 8.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem postopku (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.4.1998, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju: Agencija) z dne 29.5.1997. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da se lastninsko preoblikuje podjetje ... d.d. L. (v nadaljevanju: podjetje), izbrana kombinacija načinov lastninskega preoblikovanja in sprejet program lastninskega preoblikovanja. Tožena stranka je pritožbo tožnice zoper odločbo Agencije zavrnila z utemeljitvijo, da tožnica ni predlagala izdaje začasne odredbe v smislu 10. in 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP), zaradi česar ne more od podjetja zahtevati vrnitev podržavljenih parcel v naravi.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Ni sporno, da tožnica ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje spornih nepremičnin. Šele z vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe bi imela tožnica svojo denacionalizacijsko zahtevo materialnopravno zavarovano z rezervacijo sredstev, procesno pa z možnostjo udeležbe v postopku odločanja Agencije o izdaji soglasja k lastninskemu preoblikovanju. Glede na navedeno niso obstajale ovire, ki bi podjetju preprečevale, da se ne bi moglo lastninsko preoblikovati tudi na nepremičninah, vrnitev katerih tožnica zahteva v denacionalizacijskem postopku. V postopku lastninskega preoblikovanja ni mogoče presojati razlogov, zaradi katerih tožnica ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe. Pooblastilo za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je v skladu z določilom 10. člena ZLPP dano organu, ki odloča o denacionalizacijskem zahtevku. Agencija in tožena stranka pri odločanju le ugotavljata, ali je bil predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP vložen pravočasno in ali je bilo o predlogu že odločeno. Upravnima organoma ni bilo potrebno presojati, kako je podjetje izvrševalo svoje pravice in tudi ne zatrjevanih dejstev, da je bila tožnica zavedena s podatki iz zemljiške knjige, v kateri je bila kot imetnica pravice uporabe zahtevanega premoženja navedena občina, zoper katero pa začasne odredbe po ZLPP ni bilo potrebno vložiti. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je odločba tožene stranka pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpobijano sodbo razveljavi oziroma spremeni. Povzema tožbene navedbe in navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da niso obstajale ovire, ki bi podjetju preprečevale, da se ne bi moglo lastninsko preoblikovati na nepremičninah, katerih vrnitev zahteva v postopku denacionalizacije. Podjetje je zlorabilo svoje pravice, kar bi morala tožena stranka, ob reševanju pritožbe, upoštevati. V skladu z določilom 2. člena Ustave Republike Slovenije podjetje ne bi smelo uživati pravnega varstva. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno presodilo, da za odločitev ni pomembno ugotavljanje vzročne zveze med ravnanjem podjetja, to je opustitvijo predloga za spremembo zemljiškoknjižnega stanja, v razmerju do pritožnice in posledično do nepredlaganja začasne odredbe. Ker tudi sodišče prve stopnje zatrjevane zlorabe pravice ni ugotavljalo je, ob zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, materialno pravo zmotno uporabilo. Sodišče prve stopnje pa je kršilo določilo 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS, v kolikor je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sklepalo, da je tožeča stranka zamudila rok za zavarovanje njenih pravic, sodba pa se opira na ta dejstva. Nerazumljivo in nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče priznati položaja stranke. Sodišče prve stopnje je odločalo brez glavne obravnave, čeprav jo je tožnica predlagala.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Položaj stranke v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja imajo lahko le denacionalizacijski upravičenci, ki so svoj zahtevek do podjetja zavarovali z začasno odredbo. V skladu z določbami 9. člena do 15. člena ZLPP so denacionalizacijski upravičenci lahko zavarovali svoje denacionalizacijske zahtevke za premoženje, ki je bilo v sredstvih podjetij, ki so se lastninila po ZLPP, s tem, da so pravočasno, to je do 7.6.1993, vložili zahtevo za izdajo začasne odredbe. O vloženi začasni odredbi je moral organ za denacionalizacijo nemudoma obvestiti podjetje, na katerega se je nanašala, ter Agencijo.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe. Zato je glede na določbe ZLPP tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da niti podjetje niti Agencija v obravnavani zadevi nista bila dolžna upoštevati tožničinega denacionalizacijskega zahtevka. Sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja ni nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, zato ni utemeljen pritožbeni ugovor kršitve 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS. Zakon o denacionalizaciji ne določa kot zavezanca zemljiškoknjižnega lastnika oziroma imetnika pravice uporabe premoženja, ki je predmet denacionalizacije, temveč tistega, ki ima stvar med sredstvi podjetja, ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča v postopku lastninskega preoblikovanja ni bilo potrebno presojati ravnanj podjetja v razmerju do tožnice. Tožničini pritožbeni ugovori na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, ko je glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča temelji na pravilni in popolni dokazni oceni, odločalo na seji, čeprav je tožnica v tožbi predlagala, da se opravi glavna obravnava, saj to ni vplivalo na odločitev v zadevi.

Ker niso podani ne uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.