Jedro

V predmetni zadevi se spor nanaša na to ali je tožena stranka pravilno odločila o zahtevku tožnika, da se mu dodeli republiška priznavalnina v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Po prvem odstavku 90. člena ZUJIK lahko minister upokojencu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino, po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Po četrtem odstavku istega člena podrobnejše pogoje in postopek za pridobitev republiške priznavalnine predpiše vlada. Vlada je na podlagi navedenega pooblastila sprejela Uredbo o republiški priznavalninah na področju kulture, ki v 3. členu določa, da se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznano po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev.

Pravice in obveznosti iz razmerij v zvezi z javno pravnimi dajatvami pa se presojajo po predpisih, ki urejajo posamezno področje. Po določbi drugega odstavka 224. člena ZUP postane odločba prve stopnje v primeru, ko pritožba ne zadrži njene izvršitve, izvršljiva ko se vroči stranki. Šele na podlagi dokončne in izvršljive odločbe o odmeri republiške priznavalnine bo za toženo stranko nastala obveznost izpolnitve, zato do zamude v izpolnitvi ne more priti, dokler dajatev ni priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav je neka dajatev priznana za nazaj. Šele z odločbo sodišča prve stopnje je bila tožniku priznana dajatev - republiška priznavalnina. O odmeri republiške priznavalnine pa bo tožena stranka v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izdala upravni akt. In šele na podlagi odločbe o odmeri republiške priznavalnine bo za toženo stranko nastala obveznost izpolnitve.

Izrek

I. Pritožba tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožeča stranka krije sama stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožene stranke.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo da se dovolita spremembi tožbe z dne 7. 5. 2018 in z dne 17. 5. 2018 (I. točka izreka), odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 6. 2014 (II. točka izreka). Tožeči stranki z 1. 7. 2014 dodelilo republiško priznavalnino (III. točka izreka), naložilo toženi stranki da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izda upravni akt o odmeri republiške priznavalnine (IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek.

- da se tožeči stranki dodeli in izplačuje republiška priznavalnina za čas od 19. 2. 2014 do 30. 6. 2014; - za plačilo zakonskih zamudnih obresti od republiške priznavalnine za čas od vložitve vloge za dodelitev republiške priznavalnine od 19. 2. 2014 dalje; - da je tožena stranka dolžna zagotoviti, da bo Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije izplačal tožeči stranki republiško priznavalnino na podlagi te sodbe, v nasprotnem primeru je tožena stranka dolžna plačati v roku 8 dni od izdaje sodbe republiško priznavalnino, ki od 19. 2. 2014 do 17. 5. 2018 znaša 19.274,52 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa 22.375,87 EUR, ter vse nadaljnje zapadle zneske v plačilo od 17. 5. 2018 dalje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlih zneskov republiške priznavalnine v plačilo, do plačila (V. točka izreka) in naložilo toženi stranki da v 8 dneh plača tožeči stranki stroške postopka v znesku 776,63 EUR (VI. točka izreka).

2. Zoper 2., 3., 4. in 6. točko izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni da je odločitev oprta na nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar je posledica dejstva, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo ostale dokazne predloge tožene stranke, predvsem zaslišanje priče A.A. - predsednika strokovne komisije, ki bi lahko pojasnil pravilnost odločitve oziroma stališča strokovne komisije, da se tožniku republiška priznavalnina ne prizna. Z zavrnitvijo dokaznega predloga je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je s tem toženi stranki odvzelo pravico do izjave oziroma kršilo načelo kontradiktornosti postopka. Sodišče je neutemeljeno sledilo premalo obrazloženemu izvedenskemu mnenju izvedenca mag. B.B.. Tožena stranka je predlagala da sodišče postavi drugega ustreznega izvedenca, ki bi pokrival tudi področje fotografije, pa se o tem predlogu tožene stranke sodišče v sodbi ni izreklo in ni obrazložilo zakaj mu ni sledilo. Republiška priznavalnina se namenja ustvarjalcem, ki so pomembno prispevali k slovenski kulturi. Ta prispevek pa se ugotavlja na podlagi pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju in dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti. Pri republiški priznavalnini gre prvenstveno za priznanje vrhunskim ustvarjalcem in le podredno za "socialni korektiv". Pritožba meni da nagrade C.1., D.1., E.1. in diploma F.1. niso referenčne domače ali tuje nagrade. Tožnikova dela tudi niso uvrščena v nobeno nacionalno ali mednarodno pomembno zbirko sodobnih vizualnih umetnosti, kjer skrbijo za avtorsko fotografijo, skromen je tudi seznam tožnikovih udeležb na selekcioniranih, tematsko in problemsko zastavljenih razstavah. Priznanje C.1. - zlata plaketa G. za koledar H.1. in Diplomo I. za ožji izbor koledar J., K. je potrebno upoštevati le posredno, saj je nagrajenka oblikovalka L.L., ki je uporabila fotografije M.M., poleg tega pa je to nagrada za oglaševanje. Čeprav ima podoben komercialni (ne umetniški) kontekst, upoštevamo mednarodno uveljavljeno nagrado N., ki je referenčna predvsem v okviru kulturnih in kreativnih industrij, vendar iz dokumentacije izhaja, da je priznanje M.M. mogoče upoštevati le delno, saj nobena od v nadaljevanju navedenih nagrad ni naslovljena nanj. Leta 1992 je bil nagrajen (z Diplomo finalistov) H.1., ki ga je podpisala firma O. (uporabljene fotografije M.M.) in leta 1996 Monografija P., ki jo je oblikovala L.L. in izdala založba R. (fotografije M.M.). Te nagrade je treba razumeti kot nagrade za posamezen prijavljen projekt, produkt oblikovanja, pri katerem je tožnik v večji ali manjši meri le sodeloval, in ne kot nagrado, iz katere izhaja priznanje avtorju za sodelovanje na področju fotografije oz. za prispevek k samemu področju, na katerem deluje. Pri vizualnih komunikacijah gre za kompleksnejšo zadevo kot je samostojna slika, skulptura ali instalacija, primerno je pojasnilo glede primera filmske nagrade S., kjer lahko Akademija nagradi samo režijo filma, ne pa tudi vse ostale segmente, lahko le igro ali pa samo fotografijo. Film je torej nagrajen z S., a se v strokovni javnosti točno ve, za kateri prispevek. Zakon o Prešernovi nagradi, ki je bila v času, ko je bil podan predlog za g. M.M., ni določal nominacije. Kandidate za T. nagrado in nagrado U. sklada tudi po veljavnem Zakonu o Prešernovi nagradi lahko predlagajo posamezniki in pravne osebe in poziv Upravnega odbora U. sklada za zbiranje predlogov je vsako leto odprt in splošno dostopen. V letu 2018 je nagrado U. sklada prejel tudi izjemen umetniški fotograf V.V. Na področju fotografije obstajajo področne nagrade in priznanja, ki so pomembna pri ugotavljanju referenčnega opusa posameznega avtorja, to so predvsem: ..., obstajajo pa tudi različne druge nagrade, ki jih podeljujejo različne institucije in društva povezana s področjem. Nagrad ni nič manj kot na drugih področjih, presoja nagrad ni omejena le na slovenski kulturni prostor, pomembnost avtorja oziroma njegovega dela pa se dokazuje tudi z umeščenostjo na pregledne, tematsko zastavljene in selekcionirane razstave. Priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna ni relevantna v predmetni zadevi saj gre za različni pravici katerih podlaga za priznanje sta tudi različni uredbi. Sodišče je napačno ugotovilo da je izpolnjen tudi drugi pogoj po drugi alineji 3. člena Uredbe, in sicer "dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti oziroma enciklopedične zapise oz. vrednotenja v strokovni literaturi". Mnenja, ki so jih v postopku podali prof. dr. Z.Z., dr. a.a., izr. prof. dr. b.b., c.c., dr. d.d., mag. e.e., f.f., g.g., h.h., pok. i.i. in L.L. in jim toženka ne oporeka, ne predstavljajo kritičnih odmevov strokovne javnosti, ampak so zgolj priporočila, ki avtorjevega prispevka ne utemeljujejo s preverljivimi podatki kot so: selekcionirane razstave, uvrstitve v zbirke, nagrade, recenzije in študije o njegovem delu. Ne gre za ocene razstav ali drugih javnih predstavitev, ne gre za poglobljene študije, objavljene v referenčnih publikacijah, temveč priporočila z namenom oziroma pisma podpore za pridobitev pravice do republiške priznavalnine kar pa ni mogoče enačiti ne glede na nesporen strokovni ugled večine piscev. Enciklopedično delo j.1. ni enciklopedija v klasičnem pomenu besede, saj je v času digitalnih medijev, ki so pocenili tudi tiskane izdaje, izjemno veliko število del ne le s področja beletristike, temveč tudi vseh drugih področij, tudi v umetnosti. Omenjeno delo so sicer podpisali strokovnjaki, vendar zgolj ta uvrstitev še ne zadosti potrebnim kriterijem po 3. členu Uredbe. Odzivi na različnih razstavah prav tako ne, saj so referenčne zbirke, tiste na nacionalni ravni, ki imajo v svojem delovanju izdelano zbiralno politiko in je tako za področje sodobnih vizualnih umetnostih, kamor sodi tudi delo tožnika, pristojna k. galerija l., ki mora z odkupi ali donacijami poskrbeti, da formira zbirko, ki bo v vseh strokovnih pogledih korektno predstavljala vizualno umetnost 20. in 21. stoletja v najširšem smislu. Institucije, ki jih navaja izvedenec (...) so z izjemo ... ugledne ustanove, a ne za področje vizualnih umetnosti, zato jih ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju pogojev po 3. členu Uredbe. Izvedensko mnenje izvedenca tako ne poda obrazložene utemeljitve v delu, ki se nanaša na presojo pomembnih domačih in tujih nagrad za dosežke na kulturnem področju oziroma napačno ocenjuje njihov pomen in odzive strokovne javnosti saj je nagrad premalo, med njimi ni niti en, ki bi bila nacionalnega pomena, gre zgolj za priporočila in mnenja, ki imajo že v izhodišču drugačen namen kot kritika ali strokovno besedilo. Obseg tožnikovega dela ne izkazuje potrebne izvirnosti in prepoznavnosti, spričo katere bi bil nepogrešljiv v zgodovini slovenskih vizualnih umetnosti in bi mu in bi mu zato pripadel privilegij mesečnih prejemkov iz državnega proračuna.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper drugo alinejo 5. točke izreka (glede zavrnitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od republiške priznavalnine za čas od vložitve vloge za dodelitev republiške priznavalnine od 19. 2. 2014 dalje) in glede stroškov postopka (6. točka izreka). Napačno je stališče sodišča prve stopnje da določba 378. člena OZ v drugih primerih uveljavljenja zahtev o pravicah, ki so osnova za pravico do izplačil v denarnem znesku, izključuje pravico do zakonskih zamudnih obresti. Sodna praksa v primerih ugotavljanja pravic do denarnega zahtevka priznava zamudne obresti od dolžnosti izpolnitve obveznosti ali vsaj od vložitve tožbe dalje (sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 266/2015, Psp 294/2016 in Psp 618/2004). Sodišče je tudi napačno odločilo o pravdnih stroških saj je nepravilno določilo vrednost spora za obračun stroškov postopka. Tožnik je že v tožbi, ki je bila vložena na Upravnem sodišču RS določil prednost spora v znesku 24.000,00 EUR zato je nepravilna opredelitev sodišča, da je višina vrednosti spora 3.500,00 EUR. Ker je sodišče uporabilo ZodvT, bi moralo v postopku na prvi stopnji (tarifa 3100) odločiti o višini nagrade za postopek (tožbe in pet pripravljalnih vlog), ki bi znašala 419,00 EUR x 1,3 = 544,70 EUR in nagradi za narok (tarifa 3102) v višini 419,00 EUR x 1,2 = 502,80 EUR, nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tarifa 3210) znaša 419,00 EUR x 1,6 = 670,40 EUR. V ponovljenem postopku bi moralo sodišče odločiti o višini nagrade za postopek - pripravljalna vloga z dne 20. 4. 2017, 7. 5. 2018, dopolnitev z dne 17. 5. 2018, dve krajši pripravljalni vlogi z dne 21. 7. 2017 in 23. 11. 2017, tako bi nagrada za postopek znašala 419,00 EUR x 1,3 = 544,70 EUR, nagrada za narok pa 502,80 EUR. Skupni strošek bi torej znašal 2.765,40 EUR skupaj z materialnimi stroški pa 2.820,70 EUR in ne samo 776,63 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je dala odgovor na pritožbo tožene stranke. Tožnik meni, da so navedbe v pritožbi zanj izjemno žaljive, v celoti pa neutemeljene ter v nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca in z listinskimi dokazi. Meni da ima sodišče diskrecijsko pravico da imenuje sodnega izvedenca po svoji presoji. B.B. je sodni izvedenec oblikovanje vizualnih komunikacij kar zajema tudi fotografijo, ki spada tudi pod vizualne komunikacije in tudi na področje likovne umetnosti in tako izpolnjuje kriterije tudi za izvedenca na področju fotografije. Priča A.A. ni bil zaslišan, saj je bilo njegovo mnenje podano z nekaj odločbami tožene stranke. A.A. kot m.m. nista strokovno kvalificirani na področju vizualnih komunikacij, še posebej oblikovanja in se s tem profesionalno ne ukvarjata. Tako je sodišče pravilno zavrnilo predlagane dokaze z zaslišanjem prič, ki so nekompetentne in so sodelovale pri postopkih zoper tožnika. Nominacija za T. nagrado za leto ... za življenjsko delo je vsekakor čast, enako ponovno nominacija za leto ... . Kandidaturo tožnika je predlagal in utemeljil prof. dr. Z.Z. in jo je podprlo nekaj pomembnih slovenskih institucij. V letu ... je bil tožnik predlagan za T. nagrado za življenjsko delo s strani Galerije n. v o., kjer ravno sedaj v samostanski cerkvi razstavlja svoj 10 letni projekt. Tožnik tako nikoli ni kandidiral za nagrado U. sklada sam. Nagrade, ki jih toženec našteva s področja fotografije kot merodajne, se podeljuje za reportažno press fotografijo. Tožnik pa se ukvarja izključno z industrijsko, arhitekturno ter umetniško fotografijo. Bivši Emzin je bil natečaj za mlade fotografe, ki se je starejši praviloma niso udeleževali zaradi starostne omejitve, podobno velja za ..., ki jih je organiziral e.e. s svojo Galerijo p., možno pa je prebrati nekaj laskavih priznanj od e.e. v priporočilnem pismu "Zakaj je M.M. pomemben v slovenski fotografiji". Z njim je tožnik sodeloval na vsaj treh selekcioniranih razstavah in na dveh ... sejmih. Ko umetnik doseže določeno starost (tožnik je star 67 let) ga tekmovanje več ne zanima. Sodni izvedenec je pojasnil da za to vrsto fotografije v Sloveniji ni nagrade, edina potencialna možna r. nagrada, pa je bila do sedaj podeljena izključno za arhitekturo in gre tako za manipulativne navedbe toženke. Izvedenec je na posebno vprašanje sodišča v zvezi z nagradami in priznanji, ki jih je tožnik prejel v letih ... in ... jasno razložil problem avtorstva in soavtorstva kar pa toženec noče sprejeti (točka 7, stran 13). Uredba nikjer eksplicitno ne zahteva odkupa umetniških del kot dokaz izjemnega prispevka k slovenski kulturi. Tudi ne drži trditev da je k. galerija edina ustanova za razstavljanje in zbiranje umetniških del 20. in 21. stoletja. Kar nekaj muzejev in galerij v Republiki Sloveniji se ukvarja z zbiranjem umetniških del 20. in 21. stoletja (Galerija n., s. galerija t., u. galerija, v. galerije z., AA. galerija l. itd.). Leta ... je imel tožnik veliko samostojno razstavo z naslovom BB. v AA. galeriji, ne v k. galeriji, kamor bi sodila. Tudi sedaj ima veliko samostojno razstavo v Galeriji n. Pet tožnikovih del iz serije CC. je uvrščenih v privatno zbirko ..., gre za lastnika ene največjih svetovnih privatnih zbirk, ki obsega preko 17 000 del od renesanse naprej v 13 privatnih evropskih galerijah, ki so po kubaturi, število kuratorjev in svetovnih umetnikih neprimerno večja od k. galerije. Tožeča stranka predlaga da sodišče druge stopnje pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrne, tožencu pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabi materialno pravo pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti do tistih, ki jih navaja v pritožbi tožena stranka.

7. V predmetni zadevi se spor nanaša na to ali je tožena stranka pravilno odločila o zahtevku tožnika, da se mu dodeli republiška priznavalnina v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Po prvem odstavku 90. člena ZUJIK lahko minister upokojencu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino, po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Po četrtem odstavku istega člena podrobnejše pogoje in postopek za pridobitev republiške priznavalnine predpiše vlada. Vlada je na podlagi navedenega pooblastila sprejela Uredbo o republiški priznavalninah na področju kulture (Uredba, Ur. l. RS, št. 70/03 in naslednji), ki v 3. členu določa, da se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznano po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev, za kar predloži: - dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju in - dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti oziroma enciklopedične zapise oziroma vrednotenja v strokovni literaturi

8. Sodišče prve stopnje je v sporu tako moralo odgovoriti na vprašanje ali je tožnik kot ustvarjalec posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi. Da bi to lahko storilo je pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ki je navedel, da so tožnikovo delo in dosežke že vrednotile največje avtoritete na področju fotografije in oblikovanja v Sloveniji in sicer dr. DD.D., prof. dr. Z.Z., dr. a.a., dr. d.d., c.c., f.f. in g.g.. Vsi so bili enotni v svojih ugotovitvah in priporočilih, da tožnikovo delo predstavlja pomemben prispevek k slovenski kulturi in temu mnenju se pridružuje tudi sam izvedenec. Izvedenec je tako v osnovnem kot dopolnilnem mnenju pojasnil da so bile nagrade C.1. znotraj oblikovanja in fotografije do nedavnega edine strokovne nagrade v Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nagrada N. pa je najvišja v Evropi. Tožnik je dobitnik nagrade oz. priznanj na področju kulture, ki jih podeljujejo stanovska društva oziroma slovenske in mednarodne institucije: - C.1., slovenska strokovna nagrada za produktivno oblikovanje; - D.1., mednarodna strokovna nagrada; - E.1., mednarodna strokovna nagrada in - Diploma I. ..., slovenska strokovna nagrada.

Tožnik je tako na področju oblikovanja in vizualnih komunikacij kot avtor idejne zasnove, umetniški vodja in fotograf prejel najvišje nagrade v Sloveniji v kategoriji koledarjev, ki jih je v letih ..., ... in ... podeljeval G., prejel pa je tudi dvakratno nagrado finalista N., enkrat za koledar in enkrat za fotografsko monografijo o P. v l., enkrat v soavtorstvu in enkrat v večavtorstvu z oblikovalko L.L.. Tožnik je bil fotograf in hkrati oblikovalec vizualnih komunikacij na področju kulture, zato so njegova visoko prejeta priznanja pomemben dosežek na kulturnem področju.

9. Kakor pravilno zaključuje sodišče prve stopnje v 17. točki izpodbijane sodbe tožnik izkazuje pogoj tudi po 2. alineji 3. člena Uredbe, to je glede dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti oziroma enciklopedičnih zapisov oziroma vrednotenja tožnikovega dela v strokovni literaturi. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja namreč izhaja da je tožnik umeščen v enciklopedično delo j.1., kjer je po izboru m.m., FF.F. in GG.G. v poglavju Slovenska fotografija predstavljen med 25 slovenskimi fotografi. Iz dopolnilnega izvedenskega mnenja izhaja vrednotenje tožnikovega dela v strokovni literaturi od leta 1996 do 2017, ki so nastali kot odziv strokovne javnosti in predstavljajo odmevnost izvedbe oziroma opravljenega dela in so referenčno in glede na medijsko opaznost in strokovno kritiko.

10. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam tožene stranke da tožnik ne izpolnjuje pogoje iz 3. člena Uredbe saj je takšna trditev v nasprotju z jasnimi in z dokumenti podprtim izvedenskim mnenjem. Izvedenec je namreč podrobno obrazložil dela in kritične odmeve strokovne javnosti glede tožnikove ustvarjalnosti kar je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v 17., 18., 19. in 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik se je uvrstil tudi v slovenske likovne zbirke muzejev institucij in zasebnikov. Pri tem pritožbeno sodišče ne more slediti navedbi pritožbe da bi zgolj Moderna galerija v Ljubljani bila tista, ki bi se lahko upoštevala v okviru predpisanih kriterijev iz Uredbe. Tudi ne more slediti mnenju tožene stranke da je nagrad premalo in med njimi nobene, ki bi bila nacionalnega pomena. Izvedenec je obširno in prepričljivo obrazložil pomen domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju in kaj posamezna nagrada, ki jo je tožnik prejel dejansko pomeni. Tožnik je imel od leta 1996 do 2017 36 selekcioniranih, tematsko in problemsko zastavljenih razstav, od katerih so za promocijo slovenske kulture med prelomne šteje naslednje: ...

11. Sodišče prve stopnje je v točki 3. obrazložitve obširno obrazložilo zavrnitev dokaza z zaslišanjem predsednika strokovne komisije dr. A.A. in njenih članov HH.H. in mag. II.I., ki jih je kot priče predlagala tožena stranka. Štelo je, da je stališče komisije oziroma predlaganih prič razvidno iz mnenj te komisije, ki se nahaja v spisu kakor tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Ravno pravilnost takšnih mnenj in posledično izpodbijane odločitve pa je predmet presoje v sodnem postopku. Predlagana priča, kot predsednik strokovne komisije, svojo odločitev glede izpolnjevanja pogojev po 3. členu Uredbe že opredelila v mnenju podanemu ministru, ko se je v predsodnem postopku odločalo o tem ali tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev republiške priznavalnine in je presoja že podana v strokovnem mnenju, ki ga je tožnik ravno s tožbo v tem socialnem sporu izpodbijal. Ker sodišče ni razpolagalo z ustreznim strokovnim znanjem, da bi samo ocenilo, ali je tožnik s svojim minulim delom posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi je imenovalo sodnega izvedenca za področje oblikovanja vizualnih komunikacij mag. B.B. iz l. Tako tudi po stališču pritožbenega sodišča toženi stranki ni bila odvzeta pravica do izjave oziroma ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče o tem še poudarja da je sodni izvedenec svoje mnenje dopolnil dne 8. 11. 2017 na 15 straneh in k temu mnenju tožena stranka ni imela nobenih pripomb, v roku 15 dneh po prejemu dopolnilnega izvedenskega mnenja ne kasneje na glavni obravnavi dne 17. 5. 2018. Tako gre v pritožbi tudi za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Tožena stranka je res tekom postopka, v vlogi z dne 8. 8. 2017, predlagala, da sodišče postavi drugega izvedenca vendar je v vlogi predlagala da primarno sodišče izvedenca pozove da izvedeniško mnenje dopolni in podrejeno da postavi novega izvedenca mag. m.m., kustosinjo v k. galeriji l. O predlogu tožeče stranke je sodišče odločilo tako da je pozvalo sodnega izvedenca da dopolni izvedensko mnenje v obsegu pripomb tožene stranke. Tako je protispisna navedba pritožbe da sodišče predlogu tožene stranke ni sledilo.

13. K pritožbi tožeče stranke glede plačila zakonskim zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje pravilno navaja da dolguje dolžnik poleg glavnice še zamudne obresti, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (378. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji). Obresti bi torej tožniku šle v kolikor bi nastala zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti. Pravice in obveznosti iz razmerij v zvezi z javno pravnimi dajatvami pa se presojajo po predpisih, ki urejajo posamezno področje. Po določbi drugega odstavka 224. člena ZUP postane odločba prve stopnje v primeru, ko pritožba ne zadrži njene izvršitve, izvršljiva ko se vroči stranki. Šele na podlagi dokončne in izvršljive odločbe o odmeri republiške priznavalnine bo za toženo stranko nastala obveznost izpolnitve, zato do zamude v izpolnitvi ne more priti, dokler dajatev ni priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav je neka dajatev priznana za nazaj. Šele z odločbo sodišča prve stopnje je bila tožniku priznana dajatev - republiška priznavalnina. O odmeri republiške priznavalnine pa bo tožena stranka v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izdala upravni akt. In šele na podlagi odločbe o odmeri republiške priznavalnine bo za toženo stranko nastala obveznost izpolnitve. Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 308/2016 z dne 9. 5. 2017. 14. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka. Kot podlago je vzelo tretji odstavek 154. člena ZPP pri tem pa je upoštevalo tudi pravilno vrednost spora (2. točka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in 35/2009 - ZOdv-C). Ta določa da se v postopku v socialnih in upravnih sporih vrednost predmeta določi po prostem preudarku glede na pomen stvari, ki je razvidna iz tožbe ali drugega pravnega sredstva, s katerim se začne postopek, če je ta zakon ne določa drugače. Če vrednost spora ni mogoče določiti po prejšnjem odstavku znaša njegova vrednost 3.500,00 EUR. Uporabo ZOdvT-C odkazuje 20. člen Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2005). Ta v prehodnih in končnih določbah v 20. členu določa da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo ZOdvT-C, se odvetniški stroški v tem postopku in vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po do tedaj veljavni odvetniški tarifi. Če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo ter tarife in po uveljavitvi ZOdvT-C se odvetniški stroški v tem postopku in vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po ZOdv-C. Ker se je v danem primeru postopek začel pred uveljavitvijo OT (pred 10. 1. 2015), vendar po uveljaviti ZOdv-C (pred 9. 5. 2009) se odvetniški stroški določajo po ZOdv-C. Tožba je bila namreč vložena dne 17. 7. 2014. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške nagrade za postopek in nagrade za narok v prvem postopku, nagrado za pritožbo zoper odločbo o glavni stvari ter nagrado za narok v ponovljenem postopku ter k temu dodalo še 2 % nagrade za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev. Pravilno je obrazložilo, da se nagrada za postopek v ponovljenem postopku všteva v že nastalo nagrado. Predmet v predmetni zadevi se je nanašal na priznanje socialne pravice - republiške priznavalnine in je v posledici tega tudi vrednost spora 3.500,00 EUR pravilna.

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče tako pritožbo tožeče kot tožene stranke v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje saj niso podani razlogi, iz katerih se sodbo lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je v skladu s 165. členom sklenilo da tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe kakor tudi odgovora na pritožbo tožene stranke saj z njim ni doprinesla k rešitvi zadeve.