Jedro

Na vprašanje, ali so omejitve pri prometu kmetijskih zemljišč ali omejitve pri prometu z zemljišči, na katerih naj bi bile črne gradnje, v konkretnem primeru pravno relevantne oziroma ali so ali bi lahko kakorkoli vplivale na utemeljenost tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, pritožbeno sodišče ni odgovorilo in je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ki jo v reviziji uveljavlja tožena stranka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan izstaviti tožnikom za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč pri njem lastnih 5/6 parcele št. 1103/1 - pašnik 698 m2, 5/6 parcele št. 1103/2 - pašnik 3161 m2 in 5/6 parcele št. 1104 - njiva 1421 m2 in stanovanjska stavba 54 m2, vse vložna številka 143 k.o..., vknjižba lastninske pravice na tožnike, za vsakega do 5/18. Leta 1966 so bile z ustnim dogovorom prodane tri parcele tožnikom in jim izročene v posest, toženec pa je prejel kupnino v višini 500 tisoč takratnih din. S pisno pogodbo med strankami z dne 11.7.1993 je toženec potrdil tožnikom njihovo lastništvo parcel in prejem denarja. Tožbeni zahtevek za izstavitev listine je utemeljen, ker je potrebna dopolnitev že obstoječe listine, saj pogodba z dne 11.7.1993 nima overjenega podpisa in intabulacijske klavzule, kar bi omogočalo vpis v zemljiško knjigo in s tem pridobitev lastninske pravice po 33. členu Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80).

Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje s sklepom delno ugodilo in razveljavilo prvostopenjsko sodbo glede dolžnosti izstavitve listine za 5/6 parcele št. 1103/1 k.o... in glede pravdnih stroškov. V ostalem je sodišče druge stopnje s sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede izstavitve zemljiškoknjižne listine za 5/6 parcele št. 1103/2 in 5/6 parcele št. 1104, vl. št. 143 k.o...

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka iz vseh dopustnih revizijskih razlogov. V reviziji navaja, da je odločitev drugostopenjskega sodišča nepravilna in nezakonita ter ne upošteva vseh pritožbenih navedb. Sodišče ni upoštevalo, da je toženec sicer priznal, da je prišlo do ustnega dogovora, vendar le glede dela parcel 1103/2 in 1104, nikakor pa ne glede celotnih parcel. V obrazložitvi drugostopenjske sodbe pa se navaja in trdi, da je toženec potrdil in priznaval, da naj bi šlo za celotni parceli. Posebej je bilo tudi poudarjeno, da do kakršnegakoli dogovora ni prišlo in ni moglo priti v letu 1966, ampak bistveno kasneje, pri čemer je bilo v pritožbi tudi jasno poudarjeno in z listino dokazovano, da je svoj delež toženec dobil šele po smrti očeta A. M., ki je umrl v januarju 1970. leta. Glede na konkretne pritožbene navedbe glede same obličnosti posla oziroma na zakonske zahteve obličnosti, ki se morajo spoštovati pri pridobitvi lastninske pravice, je toženec pričakoval konkretne odgovore in pojasnila, vendar v napadeni sodbi druge stopnje tega ni zaslediti in toženec šteje, da odločitve drugostopenjskega sodišča v tem delu ni mogoče preizkusiti, enako kot tudi glede vprašanja samih strank ob izrecnem opozorilu glede starosti. G. Š. je bil otrok celo še leta 1970 in nikdar ni sodeloval ali bil omenjen kot kupec. Njemu je torej toženec osporaval aktivno legitimacijo, vendar na vse to v sodbi druge stopnje ni dobil odgovorov. Kar pa se tiče zapisa z dne 11.7.1993 je toženec njegov pomen že pojasnil. Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo glede uporabe pravil za prenos nepremičnin. Sama izpolnitev je neizvršljiva, pri čemer bi s takim reševanjem, torej s tožbo, bilo kršenih kar nekaj nadaljnjih pogojev in zakonskih zahtev glede prenosa nepremičnin. Tega se je tožeča stranka skupaj s pooblaščencem očitno dobro zavedala, saj gre v naravi za kmetijsko zemljišče in bi sodba pomenila, da se obidejo te prepovedi. Prav tako bi šlo za prepovedan prenos zemljišča s črno gradnjo. Na delih parcel 1103/2 in 1104 stoji na črno zgrajen objekt. Ob vseh teh zahtevah toženec tudi formalno ne more izstavljati listine in se mu torej nalaga nekaj povsem nemogočega in nepredvidenega. Na vse navedene pripombe toženec ob vložitvi pritožbe s strani višjega sodišča žal ni prejel odgovorov in zgolj to tudi samo po sebi gotovo predstavlja bistvene kršitve in torej nezmožnost preizkusa.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo.

Sodba, s katero je bil končan postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana dne 16.2.1998, torej pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Po prehodni določbi 498. člena ZPP se postopek, na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP, nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 in nadaljnji). Kakor nižji sodišči je tudi revizijsko sodišče odločalo po določbah ZPP 1977. Revizija je utemeljena.

Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP 1977, zatrjujoč, da odločitev drugostopenjskega sodišča ne upošteva vseh pritožbenih navedb in nanje ne odgovarja. To pomeni, da uveljavlja na drugi stopnji storjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, to je, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Opustitev presoje pritožbenih navedb lahko pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, če bi se ugotovilo, da pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP 1977).

Katera so odločilna dejstva, ki jih mora pritožbeno sodišče obravnavati, če so predmet pritožbenih trditev, je potrebno poiskati v materialnopravni podlagi odločanja. V obravnavanem primeru je ta v pogodbenem, stvarnem in zemljiškoknjižnem pravu, ker gre za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla z vpisom v zemljiško knjigo. Tožniki želijo postati lastniki sporne nepremičnine, za kar potrebujejo ustrezno zemljiškoknjižno listino, saj je obstoječa listina z dne 11.7.1993 nepopolna in zato ne omogoča vknjižbe v zemljiški knjigi in s tem pridobitve lastninske pravice. V zvezi s spornim razmerjem navaja tožeča stranka v reviziji trditve, ki jih je navedla že v pritožbi in zatrjuje, da nanje ni prejela odgovorov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da se je pritožbeno sodišče v sicer kratki obrazložitvi svoje sodbe sklicevalo na dejanske ugotovitve prvega sodišča in s tem pritrdilo razlogom prvostopenjske sodbe ter tako odgovorilo na nekatere pritožbene trditve. Vendar pa izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o pritožbenih trditvah, ki jih je kot tedaj dovoljene novote navedla tožena stranka, bi pa lahko imele odločilen pomen pri odločitvi v tej zadevi. Tožena stranka je v pritožbi trdila, da je šlo za prodajo kmetijskega zemljišča in pa zemljišča s črno gradnjo, za prenos lastninske pravice na takih nepremičninah pa so veljale prepovedi in omejitve. Sodišče druge stopnje na navedeno ni odgovorilo. Odgovor pa bi bil potreben, kajti zatrjevano dejstvo, da gre za kmetijsko zemljišče in nadaljnje zatrjevano dejstvo, da gre za zemljišče s črno gradnjo, sta lahko pravno odločilni, ko se zahteva izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Pravni promet s kmetijskimi zemljišči je namreč omejen, določene omejitve veljajo tudi za pravni promet z zemljišči, na katerih so objekti, ki so zgrajeni brez dovoljenja. Ker gre v obravnavanem primeru za pravni posel iz leta 1966, je pravno pomembno, da so tedaj in kasneje veljale omejitve pri prodaji kmetijskih zemljišč med fizičnimi osebami, saj je temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Ur. l. FLRJ, št. 43/59, 53/62, 10/65, 25/65 - prečiščeno besedilo) uvedel te omejitve z 82. členom novele iz leta 1962 (83. člen prečiščenega besedila). Kasnejši predpisi o kmetijskih zemljiščih so vsi vsebovali podobne omejitve. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. RS, št. 18/84 in nadaljnji) pa je uvedel razne prepovedi za zemljišča, na katerih so bili opravljeni nedovoljeni gradbeni posegi. Na vprašanje, ali so omejitve pri prometu kmetijskih zemljišč ali omejitve pri prometu z zemljišči, na katerih naj bi bile črne gradnje, v konkretnem primeru pravno relevantne oziroma ali so ali bi lahko kakorkoli vplivale na utemeljenost tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, pritožbeno sodišče ni odgovorilo in je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ki jo v reviziji uveljavlja tožena stranka. Zato je bilo treba reviziji ugoditi in sodbo sodišča druge stopnje (odločbo o zavrnitvi pritožbe) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču druge stopnje, da o delu pritožbe v nakazani smeri ponovno odloči (prvi odstavek 394. člena ZPP 1977).

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP 1977.