Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Pdp 353/2023

ECLI:SI:VDSS:2023:PDP.353.2023 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

plača ugotovitev obstoja delovnega razmerja neodplačnost poslovodna funkcija neupravičena obogatitev
Višje delovno in socialno sodišče
14. december 2023
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sodišče prve stopnje je zahtevek na plačilo plač pravilno zavrnilo, ker tožnik ni vložil tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja v roku 30 dni od prenehanja opravljanja dela (tretji odstavek 200. člena ZDR-1), brez obstoja delovnega razmerja pa ne more uveljavljati plačila plače. Ker je bilo ugotovljeno, da je bilo imenovanje tožnika na mesto direktorja neodplačno, je tožnikov zahtevek neutemeljen tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Tudi, če je tožnik za toženko opravil kakšno storitev kot direktor, ni upravičen do plačila na podlagi prvega in drugega odstavka 190. člena OZ, saj je bilo dogovorjeno, da bo funkcijo direktorja opravljal neodplačno, kar pomeni, da ne bi prišlo do prenosa koristi brez pravnega temelja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo zneska v skupni višini 16.429,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnega mesečnega zneska (I. točka izreka), s sklepom ustavilo postopek v delu, kjer je tožnik zahteval prijavo v sistem zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja za obdobje od 1. 5. 2015 do 31. 8. 2016 (II. točka izreka) in tožniku naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 1.907,37 EUR (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil deležen neobjektivnega in pristranskega sojenja. Sodišče je zapisalo, da ni z ničemer izkazal, da mu je toženka na podlagi zatrjevanega dogovora pred spornim obdobjem za opravljeno delo dejansko že plačevala. Pri tem se ni opredelilo do predloženega izpiska iz ZPIZ, iz katerega izhaja, da je bil pri toženki zaposlen od 1. 1. 2000 do 31. 5. 2008 in izpiskov banke A., iz katerih je razvidno, da mu je toženka plačevala plačo in regres. Sodišče je verjelo direktorju toženke, B. B., čeprav so navedene listine njegovo izpoved postavile na laž. Listine dokazujejo, da je tožnik za predhodno delo prejel plačilo, zato ni logično, da bi kasneje delal brezplačno. Tožnik je le pristal, da se mu plačilo v vtoževanem obdobju zaradi finančnih obveznosti toženke izvrši kasneje. B. B. je očitno lagal, ko je trdil, da o plačilih pred majem 2015 v višini 1.000,00 EUR ne ve nič. Tožnik je verodostojno izpovedal, da je opravljal delo poslovodje, kar dokazuje tudi javna listina (izpisek iz AJPES-a). Ni logično, da bi direktor gospodarske družbe delo opravljal brezplačno. Gre za odgovorno delo. Na mesto direktorja ga je postavil B. B., ki je bil večino časa na zabavah v C. (Srbija) in na Hrvaškem. D. D. je potrdil, da je bil tožnik na sedežu družbe vsak dan od 8. do 16. ure. Da je tožnik delal, je potrdila tudi priča E. E. Slednja je povedala, da je tožnik prihajal na sedež družbe vsak dan v obdobju od 2013 do 2014, tudi v letu 2015, kasneje pa ga ni videla, ker ni več sodelovala s toženko. Sodišče je tudi nepravilno zaključilo, da tožnik ni podal dovolj konkretne trditvene podlage. Tožnik je dokazal, da je za toženko opravljal delo, zato je upravičen do plačila tako na pravnoposlovni podlagi, kot na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

3. Toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je od toženke zahteval plačilo za delo direktorja od 1. 5. 2015 do 31. 8. 2016. Svoj zahtevek je utemeljeval na podlagi obstoja delovnega razmerja, dogovora o plačilu oziroma na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, ker naj bi bila toženka obogatena za vrednost opravljenih storitev. Sodišče prve stopnje je zahtevek na plačilo plač pravilno zavrnilo, ker tožnik ni vložil tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja v roku 30 dni od prenehanja opravljanja dela (tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih1), brez obstoja delovnega razmerja pa ne more uveljavljati plačila plače. Nadalje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da tožnik s toženko ni imel sklenjenega dogovora, da mu bo slednja za delo direktorja plačevala okoli 1.000,00 EUR na mesec, prav tako ni dokazal, da bi za toženko v vtoževanem obdobju opravil storitve, za vrednost katerih bi bila slednja obogatena oziroma so bile njegove navedbe s tem v zvezi pavšalne.

7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je sodilo pristransko in neobjektivno, da je bil tožnik neenako obravnavan, ker naj ne bi upoštevalo njegovih dokazov, in sicer izpiska ZPIZ, ki potrjuje, da je bil od 1. 1. 2000 do 31. 5. 2008 zaposlen pri toženki, ter bančnih izpiskov, iz katerih je razvidno, da je tožnik v tem obdobju prejemal plačo in regres. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bil tožnik pri toženki pred vtoževanim obdobjem v delovnem razmerju, to med strankama niti ni bilo sporno. Prav tako je upoštevalo, da je v obdobju zaposlitve pri toženki prejemal plačo, kar je dokazal z bančnimi izpiski pod A5, kot to izhaja iz 9. točke obrazložitve sodbe. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bančni izpiski ne dokazujejo, da je bil sklenjen dogovor, da bo toženka tožniku v vtoževanem obdobju plačevala po 1.000,00 EUR na mesec za delo direktorja, kot je trdil tožnik, da je bilo dogovorjeno z B. B. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da če bi bil takšen dogovor sklenjen že v letu 2013 oziroma 2014 in je toženka tožniku nekaj časa ta znesek plačevala, kot je to trdil in izpovedal tožnik, bi tožnik glede tega predložil pisne dokaze, kot za obdobje dejanske zaposlitve pri toženki v obdobju do 31. 5. 2008. 8. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju obeh strank in prič ter izvedbi ostalih dokazov ocenilo, da je prepričljivejša izpoved B. B., da s tožnikom ni bil sklenjen dogovor, da bo za delo direktorja prejemal mesečno plačilo v višini 1.000,00 EUR, ampak je bilo dogovorjeno neodplačno imenovanje tožnika na mesto direktorja toženke. Svojo odločitev s tem v zvezi je ustrezno obrazložilo, pritožbeno sodišče pa se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ne temelji le na izpovedi B. B., ampak tudi ostalih izvedenih dokazih. Tudi D. D. ni potrdil navedb tožnika, da je bilo dogovorjeno, da bo tožnik prejemal mesečno plačilo v višini 1.000,00 EUR, ampak se naj bi le pogovarjali o možnosti zaposlitve tožnika, ko bi se finančno stanje izboljšalo. Sodišče prve stopnje izpovedi tožnika ni sledilo tudi zato, ker je izpovedal in trdil, da je pred vtoževanim obdobjem za delo direktorja prejemal plačilo, glede tega pa ni predložil listinskih dokazov. Pritožba glede na navedeno neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje.

9. Čeprav je bil tožnik od 22. 4. 2011 do 2. 8. 2019 v sodnem registru vpisan kot direktor toženke, slednje ne pomeni, da je upravičen do vtoževanega mesečnega plačila v višini 1.026,87 EUR. Kot že pojasnjeno, tožnik ni dokazal, da bi bil sklenjen dogovor o odplačnem imenovanju na mesto direktorja toženke. Tožnik niti ne zahteva plačila za celotno obdobje, ko je bil kot direktor vpisan v sodni register. Delo direktorja je odgovorno, vendar poslovodna oseba lahko to funkcijo opravlja brez pogodbe o zaposlitvi, tudi neodplačno, čeprav gre za gospodarsko družbo, katere namen je ustvarjanje dobička. V konkretnem primeru je šlo za "družinsko" družbo, ustanovitelj in edini družbenik je bil tožnikov sin B. B., zato neodplačno imenovanje tožnika za direktorja niti ni nenavadno. B. B. je glede imenovanja tožnika na mesto direktorja povedal, da je to storil, če bi potreboval njegovo pomoč, podpis pri notarju, kadar sam ne bi uspel tega urediti. Čeprav je tožnik predhodno delo za toženko opravljal odplačno, slednje ne dokazuje, da je bilo tudi za vtoževano obdobje dogovorjeno, da bo prejemal plačilo. Od 1. 1. 2000 do 31. 5. 2008 je bil tožnik pri toženki zaposlen, medtem ko od maja 2015 do avgusta 2016 ni bil v delovnem razmerju pri toženki, ampak je bil zgolj imenovan za direktorja, dogovor o plačilu za funkcijo direktorja pa ni bil sklenjen.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek tudi na podlagi določb 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) o neupravičeni obogatitvi. Za neupravičeno obogatitev gre, kadar je kdo brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega (prvi odstavek 190. člena OZ), pri čemer je obogatitev lahko podana tudi v obliki pridobitve koristi s storitvijo (drugi odstavek 190. člena OZ). Ker je bilo ugotovljeno, da je bilo imenovanje tožnika na mesto direktorja neodplačno, je tožnikov zahtevek neutemeljen tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Tudi, če je tožnik za toženko opravil kakšno storitev kot direktor, ni upravičen do plačila na podlagi prvega in drugega odstavka 190. člena OZ, saj je bilo dogovorjeno, da bo funkcijo direktorja opravljal neodplačno, kar pomeni, da ne bi prišlo do prenosa koristi brez pravnega temelja.

11. Tožnik pa tudi sicer ni dokazal, da bi dejansko opravljal kakšne konkretne storitve za toženko in s tem v zvezi pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Čeprav sta priči D. D. in E. E. povedali, da sta videli, da je bil tožnik v prostorih toženke, to ne pomeni, da je tožnik storitve v vtoževani višini opravil za toženko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik opravljal delo nepremičninskega posrednika, in sicer najprej za toženko, od leta 2015 pa za povezano družbo F. d. o. o., na katero je bilo preneseno nepremičninsko posredovanje, to delo pa je tožnik tudi po letu 2015 opravljal iz prostorov toženke, za kar je prejel plačilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so bile tožnikove navedbe, da je za toženko vsak dan delal po 8 ur na dan, vodil poslovanje družbe, sklepal različne posle, pripravljal potrebne listine za obračun davčnih obveznosti, opravljal različna administrativna opravila, zastopal toženko v razmerju do tretjih oseb, pred državnimi, občinskimi, davčnimi, inšpekcijskimi in sodnimi organi, se ukvarjal in realiziral gradbene posle, pregledal in odobril preko 100 pogodb, vodil tehnično in strokovno svetovanje ter prevzemal odgovornost ob inšpekcijskih pregledih, pavšalne. Tožnik ni navedel enega inšpekcijskega, davčnega ali sodnega postopka, kjer je zastopal toženko. Ni navedel, katere vrste pogodb je pregledoval in odobraval, za katero stranko, katera konkretna administrativna opravila je opravljal. Zgolj splošna navedba vseh možnih pravno poslovnih opravil, ki bi se lahko pojavila pri poslovanju, ne izkazujejo, da je tožnik ta pavšalno našteta dela tudi opravljal. Glede projekta na naslovu G. in pridobitvi uporabnega dovoljenja, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni šlo za projekt toženke, ampak zasebni projekt, kjer je tožnik sodeloval kot oče, ki pomaga sinu. Projekt vzpostavitve gostinskih objektov je bil projekt družbe H. d. o. o., poleg tega tožnik ni navedel, s kakšnim delom in v kakšnem obsegu naj bi sodeloval na tem projektu. Podobno velja tudi za projekt obnove hiše I., ki ni bil projekt toženke, ampak se je preko toženke zgolj naročal material, tožnik pa niti ni navedel, kaj naj bi počel na tem projektu. Tožnik je bil resda v vtoževanem obdobju formalno vpisan v sodni register kot eden od direktorjev, ni pa dokazal, da bi v svojstvu direktorja dejansko opravil kakšno konkretno delo, za katero bi bil upravičen do plačila.

12. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je toženki v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo 625 točk za pritožbo in 12,5 točk materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 382,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa skupaj 466,65 EUR. Navedene stroške mora tožnik povrniti toženki v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje.

1 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia