Jedro

Pri presoji zakonitosti dokončne odločbe o invalidnosti je potrebno upoštevati tožničino delovno zmožnost v času te odločbe in ne šele kasneje. Mnenja o invalidnosti, telesni okvari, potrebi po ostali pomoči in postrežbi, itd., ki jih v postopku ugotavljanja pravic iz zavarovanja pri toženi stranki dajejo invalidske komisije I. in II. stopnje, imajo naravo izvedenskih mnenj le v teh - predsodnih postopkih, ne pa v postopku pred sodiščem, kjer je potrebno izhajati iz določb ZPP in upoštevati zahtevo po nepristranskem strokovnem mnenju, ki ga ne more podati organ ene od strank v postopku. Glede na naravo mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje je v sodnem postopku, v katerem kot ena od strank nastopa Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, neprimerno zahtevati od invalidske komisije II. stopnje še dodatno mnenje, v katerem invalidska komisija ne pojasni le morebitnih nejasnosti v svojem že podanem mnenju, temveč se poleg tega še enkrat izrecno opredeli do že znane in še dodatne medicinske dokumentacije - dokumentacije, ki je pri prejšnjem mnenju še ni bilo oziroma invalidski komisiji še ni bila znana. Razlog za zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza z izvedencem ne more biti sklicevanje na dopolnilno strokovno mnenje izvedenskega organa ene od strank v postopku.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je potrdilo izpodbijano odločbo tožene stranke št. I-3805441 z dne 23.4.2003 in zavrnilo zahtevek tožnice za spremembo te odločbe tako, da se jo zaradi bolezni razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 23.10.2002 dalje. Odločilo je tudi, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Med strankama ni bilo sporno, da tožnica niti v skrajšanem delovnem času ni sposobna opravljati dela na delovnem mestu kmetijec I, temveč ali je zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju sploh še sposobna opravljati organizirano pridobitno delo. Sodišče je ugotovilo, da nihče od zdravnikov, ki so tožnico pregledali, ni bil mnenja, da je pri njej prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Zato ni bilo razlogov za dvom v mnenja invalidskih komisij, med temi tudi mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 4.4.2005, ki ga je ta podala na zahtevo sodišča tekom sodnega spora. Zaradi tega tudi ni bilo razlogov za postavitev izvedenca ortopedske stroke, ki ga je predlagala tožnica. Ker le ta v času predsodnega postopka ni izkazala psihičnih težav in se je pričela zdraviti pri psihiatru šele v letu 2004 (po dokončni odločbi, ki jo izpodbija), je sodišče zavrnilo tudi njen dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra. Na pravilnost odločitve tožene stranke namreč ne vplivajo kasnejše spremembe o zdravstvenem stanju, glede katerih je sodišče napotilo tožnico, da jih lahko uveljavlja v novem postopku.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim je navedlo, da iz spisa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje postavilo invalidsko komisijo II. stopnje kot sodnega izvedenca, kar bi sicer predstavljalo kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) Dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, ki ga je sodišče pridobilo tekom sodnega postopka, je potrebno obravnavati kot dokaz, s katerim je preizkušalo pravilnost in zakonitost invalidskih odločb prve in druge stopnje. Ker iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče vrednotilo in presojalo tudi izvide lečečih zdravnikov specialistov, od katerih nihče ni bil mnenja, da je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca ortopedske stroke. Pri presoji o razvrstitvi v ustrezno kategorijo invalidnosti je nepomembno, če delodajalec ne razpolaga z drugim ustreznim delom, zaradi česar je zavrnilo nasprotne pritožbene navedbe.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica. Najprej se na splošno sklicuje na vse pritožbene (pravilno revizijske) razloge in v nadaljevanju na bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem druge in prve stopnje ter kršitev določb 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I in nadalj.). Navaja, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožničin predlog za postavitev izvedencev medicinske stroke (izvedenca ortopeda in psihiatra). Ker sodišče ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem iz medicinske stroke, bi v skladu z 243. členom ZPP moralo izvesti dokaz z izvedencem. Ta dokaz bi bil nujno potreben za popolno ugotovitev tožničinega zdravstvenega stanja in delovne zmožnosti, posebno ker nižji sodišči gradita svojo odločitev na mnenju tožene stranke same, to je mnenju, ki ga je tekom sodnega postopka sodišče prve stopnje dodatno zahtevalo od invalidske komisije II. stopnje. V takšnem primeru je sodni postopek popolnoma nepotreben in brezpredmeten - tožena stranka namreč odloča že v upravnem postopku pred vložitvijo tožbe in v sodnem postopku svoje mnenje in odločitve le potrjuje. Iz ustavne pravice do sodnega varstva izhaja, da je v tem postopku potrebno zagotoviti nadzor nad pravilnostjo odločitev v upravnih postopkih. To je možno le z izvajanjem dokazov, med temi tudi dokazov z izvedenci, ne pa mnenjem invalidske komisije tožene stranke same. To mnenje je bilo podlaga za izdajo odločbe, ki se v sodnem sporu izpodbija. Tudi izvidi lečečih zdravnikov niso zadostna podlaga za odločitev o tožničini dela zmožnosti. Zdravniški izvidi namreč niso namenjeni potrebam sodnega postopka, temveč nadaljnjemu zdravljenju pacientov. Zato tudi ne vsebujejo opredelitve do vseh pomembnih okoliščin v zvezi s tožbenim zahtevkom, znano pa je tudi, da zdravniki paciente obravnavajo parcialno, med tem ko izvedenec lahko poda mnenje celovito in upošteva celotno zdravstveno dokumentacijo ter ostale podatke. Ker sodišče nima dovolj strokovnega medicinskega znanja za ugotavljanje, ali je tožnica sposobna opravljati svoje delo ali ne, je z zavrnitvijo dokaznega predloga kršilo določbe ZPP. Nasprotujoče so si navedbe sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje z dodatnim mnenjem invalidske komisije zgolj preizkušalo zakonitost odločb tožene stranke. Nobene logike ni, da se zakonitost odločb ene od strank preizkuša s pridobitvijo dodatnega mnenja iste stranke. Prav zato tožnica lahko dokazuje pravilnost in utemeljenost svojih stališč le z izvedbo dokaza z neodvisnim izvedencem. S tem, ko je sodišče prve stopnje ta dokaz zavrnilo, takšno odločitev pa je potrdilo tudi pritožbeno sodišče, tožnici ni bila dana možnost dokazovanja svojih trditev v dokaznem postopku. Navaja tudi, da bi ji bilo potrebno priznati I. kategorijo invalidnosti v primeru, če bi se ugotovilo, da je nesposobna za kakršnokoli delo pri toženi stranki.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Iz obsežnih revizijskih navedb izhaja, da se očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka neposredno nanaša na dokazni postopek. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče samo (2. odstavek 213. člena ZPP). Pri tem predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP). Ne gre za diskrecijsko pravico sodišča, saj sodišče ni dolžno izvesti nekega dokaza le v primeru, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Ti so poleg ostalih primerov podani tudi, ko gre za dokaze, ki bi služili ugotovitvi nekega dejstva, ki po pravni presoji ni pomembno.

Glede na to izhodišče se tožnica v reviziji neutemeljeno sklicuje na dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra. Sodišči prve in druge stopnje sta pri zavrnitvi tega predloga pravilno izhajali iz tega, da je pri presoji zakonitosti izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke potrebno upoštevati tožničino delovno zmožnost v času te odločbe in ne šele kasneje. Iz dokaznih zaključkov sodišča prve in druge stopnje, ki niso predmet revizije (3. odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da tožnica psihičnih težav v času izpodbijane odločbe ni imela; pri psihiatru se je začela zdraviti šele leta 2004. Zato ugotavljanje dejstev o njenih psihičnih težavah ne bi moglo vplivati na drugačno presojo o zakonitosti izpodbijane odločbe.

Odločilnega pomena pa je postopek v zvezi s tožničinim predlogom za postavitev izvedenca medicinske stroke - ortopeda, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, temu pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Sodišči sta takšno odločitev utemeljili tudi z v sodnem postopku pridobljenim mnenjem invalidske komisije II. stopnje tožene stranke z dne 4.4.2005 (list. št. 15,16,17). Pomembnost presoje o pravilnosti postopanja sodišč izhaja iz tega, da je tudi dosedanja razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti posledica ugotovitev njene zmanjšane delovne zmožnosti predvsem na področju, ki ga obravnava ortopedija. Iz izvedenih dokazov (brez upoštevanja dodatnega mnenja invalidske komisije II. stopnje) sicer ne izhaja, da je pri tožnici mogoče ugotoviti popolno izgubo delovne zmožnosti, kar bi narekovalo njeno razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in s tem ugoditev njenemu zahtevku v celoti, kljub temu pa ostaja odprto vprašanje (več v nadaljevanju) in je zato pomembno za presojo, ali tožnica vendarle ni upravičena do razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti. Tožbeni zahtevek za priznanje invalidnosti I. kategorije vključuje tudi zahtevek za II. kategorijo.

Za odločanje o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se v skladu z 249. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.) uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku, če ni drugače določeno. V sodnem postopku - socialnem sporu zoper dokončno odločbo zavoda poteka postopek po pravilih, ki jih določa Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004), ki v primeru, če sam zakon ne določa drugače, napotuje na ZPP (19. člen ZDSS-1). V tem postopku mnenje invalidske komisije I. in II. stopnje, ki sta izvedenska organa zavoda (261. člen ZPIZ-1), torej ene od strank v postopku, ne predstavlja izvedenskega mnenja v skladu z določbami 243. do 256. člena ZPP. Tak značaj ima le izvedensko mnenje izvedenca, ki ga v sodnem postopku določi razpravljajoče sodišče (enako v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 246/2005 z dne 12.9.2006). Mnenja o invalidnosti, telesni okvari, potrebi po ostali pomoči in postrežbi, itd., ki jih v postopku ugotavljanja pravic iz zavarovanja pri toženi stranki dajejo invalidske komisije I. in II. stopnje, imajo torej naravo izvedenskih mnenj le v teh - predsodnih postopkih, ne pa v postopku pred sodiščem, kjer je potrebno izhajati iz določb ZPP in pri tem upoštevati zahtevo po nepristranskem strokovnem mnenju, ki ga ne more podati organ ene od strank v postopku. Glede na naravo mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje je v sodnem postopku, v katerem kot ena od strank nastopa Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, tudi neprimerno zahtevati od invalidske komisije II. stopnje še dodatno mnenje, v katerem invalidska komisija ne pojasni le morebitnih nejasnosti v svojem že podanem mnenju, temveč se poleg tega še enkrat izrecno opredeli do že znane in še dodatne medicinske dokumentacije - dokumentacije, ki jo pri prejšnjem mnenju še ni bilo oziroma invalidski komisiji še ni bila znana. Zahteva sodišča invalidski komisiji po dodatni opredelitvi do znane in še dodatne dokumentacije predstavlja zahtevo po strokovnem mnenju. S tem se dodatno mnenje invalidske komisije II. stopnje, pridobljeno v sodnem sporu (v konkretnem primeru mnenje z dne 4.4.2005), povsem približa naravi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca. Tudi invalidska komisija druge stopnje je svoje mnenje z dne 4.4.2005 opredelila kot izvedensko mnenje.

Ne glede na to, ali je to mnenje tudi formalno izvedensko mnenje ali ne (kot je navedlo sodišče druge stopnje), sta sodišči prav to mnenje upoštevali kot enega od odločilnih dokazov o tožničini delovni zmožnosti in s tem potrdili izpodbijano odločbo tožene stranke. To pomeni, da sta za ugotovitev relevantnih dejstev uporabili strokovno mnenje izvedenskega organa ene od strank v postopku, kar je nesprejemljivo. Nesprejemljivost takšnega ravnanja se zlasti kaže ob tem, da je tožnica vse skozi nasprotovala dodatnemu mnenju invalidske komisije druge stopnje in sama predlagala postavitev neodvisnega izvedenca ortopedske stroke, sodišče prve stopnje pa je tak dokazni predlog zavrnilo, s tem pa se je kljub izrecni pritožbi strinjalo tudi pritožbeno sodišče. Prav zato tudi razlog za zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza z izvedencem ne more biti sklicevanje na dopolnilno strokovno mnenje izvedenskega organa enega od strank v postopku. Ob izrecnem nasprotovanju tožnice takšnemu postopanju in zahtevi po neodvisnem sodnem izvedencu, bi to zahtevalo izvedbo takšnega dokaza.

Kot navedeno sicer iz ostalih izvedenih dokazov ne izhaja popolna izguba delovne zmožnosti in s tem razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti (glede na določbo 27. in 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ, Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj., ki se pri presoji o kategoriji invalidnosti še vedno uporabljata v tem postopku, glede na določbo 391. člena, v povezavi s 446. členom ZPIZ-1), ostaja pa sporno, ali tožnica vendarle ni upravičena do razvrstitve v II. in ne III. kategorijo invalidnosti. Mnenja izvedenskih organov tožene stranke so različna, saj iz mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 20.8.2002 izhaja, da je tožnica sposobna za svoje delo kmetijec I., vendar s skrajšanim polovičnim delovnim časom, iz izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 9.10.2002, da je zmožna opravljati svoje delo z omejitvami, iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 18.3.2003 pa, da za svoje delo kmetijec I. ni zmožna niti v skrajšanem delovnem času, je pa v polnem delovnem času zmožna opravljati drugo ustrezno fizično lažje delo, brez poklekanja in počepanja, brez trajnih prisilnih drž telesa ter brez dviganja in prenašanja bremen nad 10 kg. Iz mnenja specialista ortopeda dr. A. P. z dne 22.5.2002 izhaja, da priporoča lažje delovno mesto oziroma skrajšanje delovnega časa, iz mnenja z dne 17.11.2002, da do odločitve invalidske komisije priporoča 4-urni delavnik, iz mnenje istega specialista z dne 7.5.2003 pa, da priporoča razporeditev na lažje delovno mesto, in v primeru, če tega ni, nadaljevanje s skrajšanim delovnim časom. Priporočilo oziroma mnenje o štiri urnem delavniku izhaja tudi iz mnenja specialistke medicine dela dr. R. K. z dne 1.12.2003. Glede na navedeno je odprto predvsem vprašanje invalidnosti II. kategorije. O tem pa (predvsem zaradi sklicevanja na dopolnilno mnenje invalidske komisije, ki ga je sodišče po uradni dolžnosti pribavilo v sodnem postopku) izpodbijana sodba, niti sodba sodišča prve stopnje, nima posebne utemeljitve.

Zaradi napačnega sklicevanja na dopolnilno mnenje invalidske komisije sta sodišči druge in prve stopnje torej nedopustno odločili o zavrnitvi dokaznega predloga tožnice za določitev izvedenca ortopeda. Navedena nepravilnost ne predstavlja le bistvene kršitve postopka po 1. odstavku 339. členu ZPP, v povezavi s kršitvijo 2. odstavka 287. člena ZPP, temveč tudi kršitev pravice do izjave v postopku, torej bistveno kršitev, ki se nanaša na možnost sodelovanja v postopku po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Z napačnim postopanjem je bila tožnica prizadeta v procesni pravici do obravnavanja pred sodiščem. Enako izhaja tudi iz sklepov Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 368/2004 z dne 1.12.2005 in II Ips 720/2003 z dne 13.4.2005. V skladu s 1. odstavkom 379. člena ZPP je revizijsko sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovnem postopku bo sodišče moralo izvesti predlagani dokaz z izvedencem medicinske stroke - ortopedom in šele po izvedbi tega dokaza odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Ker je tožnica z revizijo uspela, je bilo potrebno odločiti tudi, da so revizijski stroški nadaljnji stroški postopka in je odločanje o njih pridržano za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).