Jedro

Tožeča stranka bi morala glede zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve izkazati „izprtje“, kar pomeni, da ji je toženec onemogočil oziroma preprečil souporabo oziroma uporabo v skladu z njenim solastnim deležem. Tožnica tega v zvezi z uporabo prostora 22 ni dokazala.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je od toženca zahtevala plačilo 38.024,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun tega, ker toženec uporablja v stavbi, ki je v solastnini pravdnih strank, večjo površino kot bi mu šla glede na njegov solastninski delež. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

3. Predlog za dopustitev revizije je vložila tožnica. Izpostavlja, da je napačen materialnopravni zaključek sodišč, da toženec ne uporablja garsonjere (prostori 18-20), saj mu je bivša lastnica izročila ključe le-te. V drugem pravdnem postopku je tožnica zoper nekdanjo lastnico uspela z zahtevkom na plačilo uporabnine, ker je uporabljala solastno stvar v večjem obsegu kot ji je to dopuščal njen solastniški delež. Toženec pa nadaljuje s takšno prekomerno uporabo solastne stvari. Pri tem se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 280/2004. V zvezi s souporabo prostorov 18,19,20 je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se namreč ni opredelilo do spreminjajočih se izjav toženca, ter uradnega zaznamka z dne 9. 4. 2004. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno, ker sodišče kljub ugotovitvi, da v zvezi s prostorom 22 toženec presega svoj solastniški delež za 3,83 % (17,49 m2), tožnici ni prisodilo uporabnine. Neenotna sodna praksa je izkazana s sklicevanjem na judikat VSK Cp 1304/2007, v katerem se sodišče sklicuje na II Ips 364/2000, II Ips 253/2007 in II Ips 716/2003. Tihega dogovora med strankama ni bilo, kar potrjuje tudi postopek za razdružitev solastnine, ki je v teku pred piranskim okrajnim sodiščem. Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča predlagateljica izkazuje s sklicevanjem na odločbe II Ips 589/2003, II Ips 280/2004 in II Ips 490/2005. 4. Predlog ni utemeljen.

5. Višje sodišče je predlagateljici pojasnilo zakaj se odločitev v tej zadevi razlikuje od odločitve v zadevi P 330/2007. Dokazni postopek je namreč pokazal, da toženec garsonjere (prostori 18, 19 in 20) ne uporablja. Prav tako je pojasnilo, da mora tožeča stranka za utemeljen zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve izkazati „izprtje“, kar pomeni, da ji je toženec onemogočil oziroma preprečil souporabo oziroma uporabo v skladu z njenim solastnim deležem. Tožnica tega v zvezi z uporabo prostora 22 ni dokazala.

6. Predlagateljica zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka le navidezno, saj ima odločitev sodišča druge stopnje razloge o vseh pravno pomembnih dejstvih in se jo da preizkusiti.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podani pogoji iz 367. a člena ZPP in je predlog za dopustitev revizije zavrnilo.